Zgodovinski učbeniki seveda ne povedo vse resnice o preteklosti nekega naroda. Marsikaj manjka. Manjkajo denimo zgodbe, ki govorijo o značaju naroda. Pisateljema in publicistoma Mihi Mazziniju in Noahu Charneyju se je to zdelo dovolj velik izziv, da sta napisala knjigo z naslovom Skrivna zgodovina Slovenije. V njej se s pomočjo povsem pasivne boginje Slave sprehodita skozi izbrana poglavja slovenske zgodovine, ki so povezana z znanimi osebnostmi in liki.
Ta knjiga je bila najbrž nujen dodatek k uradni zgodovini Slovenije. Kdo od vaju je dobil idejo zanjo?
Miha Mazzini: Noah. Pred leti sem napisal precej kolumn o slovenstvu in ljudje še zdaj menijo, da je to moja tema, čeprav sem se že dolgo tega odpravil v splošno človeško stanje. Še zdaj, ko recenzirajo moje romane, najprej rečejo, ja, podoba Slovenije. Pa četudi se roman dogaja na drugem koncu sveta, recimo v Afriki.
A glede na to, da je Skrivna zgodovina čisto izmišljena, in na to, da je delati z Noahom super, sem rekel da. Pa še Ivan je prišel zraven s svojimi duhovitimi ilustracijami.
Noah Charney: Z Miho sva že vrsto let prijatelja, je tudi moj najljubši slovenski pisatelj. Že dolgo sem si želel napisati knjigo skupaj z njim. Ideja, da bi na satiričen način napisala zgodovino Slovenije, je moja, vendar sva jo kmalu začela razvijati skupaj. K sodelovanju sva pritegnila še Ivana Mitrevskega, ki je knjigo ilustriral. Ilustracij v knjigi je veliko, toliko, da se na prvi pogled zdi, da gre za slikanico za otroke, a v resnici je to slikanica za odrasle, saj moraš imeti nekaj zgodovinskega predznanja, če hočeš šale razumeti.
Tisto, kar je sprožilo idejo v moji glavi, je bil Mihov članek o pasivnem junaku v slovenski literaturi in filmu. Začela sva se šaliti o tem, da morda obstaja slovenski superjunak, katerega supermoč je, da ne počne absolutno nič. Razmišljala sva, da je morda pasivnost koristila Slovencem, da so se v preteklosti lažje prebijali skozi težave.
Skrivne zgodovine Slovenije bi se lahko lotila na različne načine, vidva sta se je lotila na satiričen način. Bi lahko rekli, da na nek način nadaljujeta tradicijo Butalcev?
Miha Mazzini: Butalci so najbolj realistična slovenska literatura. Jaz sem se odločil bolj za hece, kar zadeva skrivno zgodovino.
Noah Charney: Hotela sva se pošaliti iz določenih navad in vedenjskih značilnosti Slovencev. Miha je o njih že pisal v svojih kolumnah, jaz pa sem kot tujec tudi opazil marsikaj zanimivega. Ko sem opazil kakšno značilno vedenje Slovencev, sem Miho vprašal, zakaj je po njegovem mnenju temu tako. Vedno je imel dobro argumentiran odgovor.
Opazil sem denimo, da v Sloveniji vsi voščijo slavljencu za rojstni dan z enakimi besedami: »Vse najboljše za tvoj rojstni dan, pa da boš vesel, srečen in zdrav!« Američanu se zdi tak način zelo formalen in zelo čuden. Američani si čestitamo na veliko bolj različne in fleksibilne načine. Miha mi je pojasnil, da je v času Jugoslavije obstajal uradni priročnik o vedenju in etiketi v različnih situacijah, ki so se ga ljudje držali, ker jim ni bilo treba razmišljati, kako se obnašati.
So se pogledi priseljenca in domorodca na slovensko zgodovino zelo razlikovali?
Miha Mazzini: Ne, sploh ne. Noaha je fasciniral ta slovenski junak, nepremičen, čakajoč, izogibajoč. Martin Krpan, ki so mu dane vse moči, ki je superman sam, gre v tujino le zato, da se vrne, kot je šel, torej brez spremembe. Peter Klepec, ki se vrne zato, da mama še naprej dela namesto njega in mu streže spredaj in zadaj. Za tujca so ti heroji fenomenalni, sploh za Američana, ki je vzgojen, kaj vzgojen, nadresiran v aktivnost in zanašanje na lastne moči.
Osnovna Noahova ideja je bila torej junak oziroma božanstvo, ki je navzoče, a ne naredi nič – in so točno s tem vsi zadovoljni.
Noah Charney: Tujec, ki se preseli v Slovenijo, vidi vse s svežimi očmi. Vidi stvari, ki se zdijo Slovencem samoumevne. Recimo zakonska postelja z dvema ločenima odejama. Mislim, da je to genialno, saj prepreči boj za odejo med partnerjema. Tega nisem videl nikjer drugje. Podobno je s copati, ki jih Slovenci striktno nosijo v svojih domovih. Najprej se mi je to zdela čudna navada, sedaj pa sem v svojem stanovanju tudi sam striktno v copatih. Če prideš v Slovenijo iz zahodnega sveta, ni vse, na kar naletiš tukaj, čudno in nenavadno, marsikaj pa je vseeno dovolj drugače, da je zanimivo in očarljivo in zbuja v tujcu vprašanje, zakaj Slovenci to počnejo. Miha pa tudi razmišlja o slovenskih navadah in posebnostih v svojih kolumnah, zato sva tu našla skupno točko.
Kako je sploh potekalo skupno sodelovanje, skupno pisanje?
Miha Mazzini: Hm, začel je Noah, potem pa sem jaz uzurpiral pisanje. Noah je vsekakor izbral dogodke, ki so vredni, da jih ovekovečimo. Potem pa smo si podajali rokopis. Ilustrator je moral poseči, da se videno ni prekrivalo povsem s prebranim in da pripoveduje svojo vzporedno oziroma vsaj dopolnilno zgodbo.
Noah Charney: Kot rečeno, sem grobe osnutke poglavij napisal jaz, Miha pa jih je prevedel v slovenščino in izpilil. Dodal je kar nekaj zgodovinskega konteksta, saj so le tako lahko satirični elementi zares razumljivi. Vseh detajlov knjige, ki sem jo napisal, sedaj ne razumem popolnoma, saj mi moje znanje slovenščine tega ne omogoča. Najine zgodbe je, kot rečeno, odlično dopolnil ilustrator Igor Mitrevski, dodal je še namizno igro, ki je tudi zelo zabavna.
Katera osebnost iz slovenske zgodovine, ki jo omenjate v knjigi, vam je najljubša in zakaj?
Miha Mazzini: Valvasor. Saj ne bi bilo res treba, a šel sem brat njegovo biografijo in je res fascinanten. Živel je v časih, ko so vzporedno bivale čarovnice in znanstveniki, vraže in razsvetljenstvo. Skratka, obdobje, ki ga je danes spet vzpostavil internet.
Kakšne resnice o Slovencih bi še lahko odkrili s pomočjo kipca boginje Slave?
Miha Mazzini: Da preživimo vse!
Noah, kako iz ameriške perspektive gledate na slovensko pasivnost?
Noah Charney: Miha redno piše o tem, da Slovenci sovražijo proaktivnost in uspeh. Radi imajo pa tiste, ki so pridni. To sem tudi sam opazil. Priden za Slovence v poslovnem smislu pomeni, da dolge ure sediš za svojo mizo v službi in opravljaš svoje delo ter se pri tem ne pritožuješ, ni pa nujno, da si pri tem posebno učinkovit in kreativen. Miha je odkril podatek, da so Slovenci na drugem mestu po času, ki ga preživijo na delovnem mestu, takoj za Japonci, so pa tudi na drugem mestu po neučinkovitosti, takoj za Grki. To me je seveda presenetilo. Ameriški sistem je povsem drugačen, tisto, kar je najpomembneje, je, kar proizvedeš. Navdušeni bodo, če boš naredil, kar je treba, v eni uri, namesto v osmih. Če pa samo sediš za mizo in nisi učinkovit, te bodo v ameriškem sistemu odpustili.
Ideja knjige je torej, da se šalimo na račun slovenske pasivnosti. Gre seveda za kliše, ki ni univerzalen, je pa dovolj pogost. Ljudje ga večinoma prepoznajo. Še vedno pa mislim, da je Slovenija najboljša država na svetu, da so stvari tukaj boljše v vseh pogledih kot drugod. Če si živel drugje, ti je to jasno. Seveda ni nikjer idealno, je pa Slovenija najbližje popolnosti.
Je res, da so probleme k nam zanesli predvsem tujci, kot pravi Svetlana Slapšak v zapisu na platnicah?
Miha Mazzini: Oh, to je bila tista trapasta teorija, ki jo je v svojih knjigah zagovarjal dr. Anton Trstenjak – da smo najbolj pošteni in delavni in oh pa sploh, le da so nas tisti strašni tujci pokvarili. Menim, da ga je ljubezen do naroda zaslepila in je kvasil traparije (pa drugače napisal precej odličnih knjig).
Zakaj sta se odločila izdati knjigo v samozaložbi?
Miha Mazzini: Hm, pozabil sem.
Noah Charney: Če imaš svoje platforme, v Sloveniji ne potrebuješ založnika. Vsi trije smo uveljavljeni avtorji, imamo svojo publiko. Takoj smo brez posebne promocije prodali dovolj izvodov knjige, da smo pokrili stroške in tudi malo zaslužili. Slovenski trg je tako majhen, da se uveljavljenim avtorjem ne splača izdajati knjig pri založbah, ne bi pa samozaložništva priporočal vsem, še posebej začetnikom ne.