AirBeletrina - Cees Nooteboom: »Pesem vzameš domov, jo pustiš nekaj tednov pri miru, da vidiš, ali je dobra. Kakor vino.«
Refleksija 25. 3. 2016

Cees Nooteboom: »Pesem vzameš domov, jo pustiš nekaj tednov pri miru, da vidiš, ali je dobra. Kakor vino.«

Cees Nooteboom v Ljubljani (Festival Fabula 2016). Foto: Matej Pušnik

»Kakor da bi hodil po podnapisih,« je Cees Nooteboom komentiral svoj prvi izlet v kalifornijsko Dolino smrti. Rojen leta 1933 in vzgojen na Nizozemskem je vesterne Johna Forda gledal s podnapisi. Ja, ko spregovori Cees Nooteboom, se geografija zazdi lirska.Popotnik in pisatelj, nekakšni geonovelist, poet pokrajin, a passenger. Od svojih prvih štoparskih potepov v Skandinavijo in v Provanso v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja je sam prepotoval vse kontinente; slogan popotnikov »spoznavanje novih ljudi« (meeting new people) je bil njegov modus operandi dolgo preden je postal vodilo hostel-ljubnih hipsterjev enaindvajsetega stoletja. Nekateri od teh novih ljudi, med njimi filozof Rüdiger Safranski in slikar Max Neumann, so postali njegovi prijatelji. Vedno je bil zraven, ko se je zgodovina razgrinjala, med padcem Berlinskega zidu, rusko invazijo Budimpešte in majem ’68 v Parizu;  v regijah, mestih, ulicah, razgledih in na mostovih po celem svetu je našel nastavke zgodb in drobce poezije, ampak kar je pri njem najpomembnejše: vse geo-vtise je prenesel v svoje reportaže, kolumne in zgodbe za časopise, v pesmi, romane, novele in seveda potopise. Njegov potopis Stranpoti do Santiaga o romanju v Santiago de Compostela je doživel izjemne kritike, bil je nagrajen za romane Rituali, Filip in ostali in Naslednja zgodba, omenja se kot nizozemski kandidat za Nobelovo nagrado za literaturo. Lokacije in geografija so bile tudi del njegovega ljubezenskega življenja: delal je kot mornar na tovorni ladji v Surinam, da bi osvojil punco, s katero se je kasneje poročil v New Yorku. Ljubezen se lahko zgodi vsepovsod, kot pa sem izvedela na literarnem festivalu Fabula, je pisanje zanj geografsko umeščeno le na dva kraja že zadnjih štirideset let. Če obstaja ena stvar, ki je skupna vsem (velikim) pisateljem, je to rutina v pisanju. Alejandro Jodorowsky na primer vsak dan prižge kadilo in si že zadnjih dvajset let zavrti isto pesem, da se pisanje lahko začne; Nooteboom mi je povedal, da ne potrebuje ničesar razen zapiskov s potovanj in miru svojega literarnega studia.

Predstavljamo si, da pisatelj potrebuje le sobo in pisalo. Ampak vi ste pisatelj, živeč kakor filmski ustvarjalec, vedno na lokaciji svojih romanov.

Ne, ne, ne. Ni res. Za pisanje potrebujem le sobo in pisalo. Za to, o čemer pisanje je, potrebujem lokacije. Letošnje poletje sem preživel štiri mesece v svoji hiši v Španiji, stran od vsega. Moj studio je celo zunaj hiše.

Torej se izkušnje zgodijo med potovanji, pisanje pa, ko se potovanje konča.

Ne bi moglo biti drugače. Ne bi mogel pisati. Ne bi pisal v hotelskih sobah, če ne bi bilo nujno. V Ljubljani ne bom napisal ničesar. Samo dajal bom intervjuje.

Ampak vaš življenjski slog je bližje Hemingwayu, ki je bil ves čas na poti, kako statičnim piscem, kot je bil Balzac, ki je preživljal dni v Parizu.

Absolutno. Ampak Hemingway je verjetno pisal v vseh mogočih krajih. Jaz se veliko selim, vendar pa imam isto hišo v Amsterdamu že štirideset let in isto hišo v Španiji prav tako že štirideset let. Ko se potovanje konča, grem v eno od teh hiš in ostanem tam.

Kljub temu pa daje vaše pisanje vtis nenehnega premikanja.

Da. Ko potujem, delam zapiske. Potem odnesem te zapiske domov …

V enem od svojih esejev Joan Didion govori o nujnosti zapiskov za spominjanje. Zapiskov zelo konkretnih stvari, napol slišanih pogovorov in seznamov stvari, ki jih je potrebovala iz trgovine.

Da, zagotovo. Zapišem si, da sem videl nekoga na ulici ali pa opišem pokrajino. Zgodi se mi, da tri tedne kasneje ne znam več prebrati, kaj sem zapisal. Ko recimo pišem na vlaku.

Čačke na prtičkih.

Ja. Ampak nekaj temeljno resnega je pisati v svojem studiu. V Španiji imam zgrajen studio prav za pisanje, do katerega dostopam skozi vrt. Imam devet majhnih oken in vstati moram, če hočem videti hišo. Če sedim in pišem, ne vidim ničesar.

Veliki romani niso bili nikoli napisani v raju, kajne? V nekih predvideno idealnih pogojih, kot je otok, ki ga obkroža kristalno čista modra voda.

Precej pisateljev je hodilo pisati v Italijo, ker se jim je zdela lepa. V primerjavi z Nemčijo je bil to raj. Vendar pa to ni nekakšen otok Shangri-La. Ko sem v Avstraliji delal na svojem romanu, ki se dogaja v Perthu, je bila tam počitniška kolonija, ob tistem času razmeroma prazna, in sem se odločil najeti eno tistih smešnih sobic brez atmosfere za pisanje. Sobo sem takoj naredil svojo s školjkami in kamni iz potovanja.

Kako pa je z novinarskim pisanjem?

Če me prosijo za članek, kot je bil ta o Umbertu Ecu pred nekaj tedni, lahko pišem kjerkoli, samo da je tiho. Članke lahko pišem pod pogoji zunaj lastnega doma. O maju ’68 v Parizu sem sedel v hotelski sobi in pisal o dogodkih za časopis. Ampak to je redko in ne deluje pri romanih.

Poezija se zgodi v premikanju ali ko je potovanje končano?

Pred kratkim sem šel na enega od nizozemskih otokov. Čutil sem veliko navdiha in po dolgo časa pisal poezijo.

Tam ali kasneje v studiu?

Prve tri ali štiri pesmi tam. Pesmi sem pisal tudi že v avtobusih in na vlakih. S pesmimi je drugače. Napišeš pesem in jo vzameš domov, kjer jo pustiš nekaj tednov pri miru, da vidiš, ali je dobra. Kakor vino.

Ali geografija vašega premikanja vstopa v pisanje?

Ne. Roman je tisti, ki ti pove, kaj narediti in kaj ne. Ko enkrat pišeš, si v romanu, in stvari sledijo svoji lastni logiki. Dal vam bom primer. Na Nizozemskem imamo darilo ob Tednu knjige. Vsako leto prosijo enega pisatelja, naj napiše knjigo, ki jo bo dobil vsak kupec knjige.  

Torej dodatna knjiga ob nakupu katerekoli knjige?

Tako je in naklada je ogromna. Danes je to milijon izvodov. Ko so me pred 26 leti povabili k sodelovanju, je bila naklada 570.000 izvodov. Vprašaš se, kaj lahko napišem, kar bi bilo sprejemljivo za 570.000 ljudi? To je več nogometnih stadionov. Instinkt mi je rekel: »Pojdi v Lizbono!« Rezerviral sem hotel, kakšen teden potoval in delal zapiske. Zapiske reke. Zapiske prečkanja reke. Šel v restavracijo, polno ogledal in v bar, v katerem se je ura vrtela v nasprotno smer. To je vse kasneje šlo v roman. Ob koncu potovanja sem imel dekor, vendar pa nobene zgodbe. Sediš tam in nimaš pojma.

Marguerite Duras je o stanju pred pisanjem rekla: »Pisanje je zgodi, ko mu pisanje dovoli, da počne, kar želi. Pomeni vedeti in ne vedeti, kaj boš napisal, ne verjeti, da veš odgovor in biti prestrašen.« Bi lahko to navezali na stanje pred prvim stavkom romana?

Popolnoma, ja. Ampak obstajajo tudi drugačni pisatelji. Bil sem v hiši Williama Faulknerja, v Oxford Mississippiju. Na steni je imel načrt za svojo zadnjo knjigo. Ponedeljek, torek, sreda, povsem organizirano. Nabokov je imel vse načrtovano na karticah. Zavidam jim, moja situacija žal ni takšna. Za darilo ob Tednu knjige sem se znašel v pisanju o moškem, ki se prebudi in ne more verjeti, kje je. Je namreč v Lizboni, spati pa je šel v Amsterdamu. Presenetiš se.

Ampak kljub temu vam je bilo jasno, da je to začetek romana.

Da, odprl sem knjigo, začel pisati na prvi strani in to je bilo tam. Ampak ne pišem domišljijske literature, v mojih romanih mora biti element resničnosti. In zato je ta moški imel srčni infarkt. To sta zadnji dve sekundi njegovega življenja. Obstaja rek, da se tik pred smrtjo …

… življenje zvrti pred očmi.

Vse, kar se dogaja v romanu, se dogaja v njegovih možganih dve sekundi pred smrtjo.

Že desetletja ste komentator političnega dogajanja v Evropi. Kako vidite Evropo v času begunske krize?

Naj uporabim metaforo. Ko sem pisal svojo knjigo o Hieronymusu Boschu, sem v časopisih videl fotografijo turškega vojaka z majhnim otrokom. Otrok je mrtev in vojak ga mora odnesti iz morja na kopno. Na prvi fotografiji vojak nosi otroka. Na naslednji fotografiji je otrok na kopnem. In potem obstaja Boscheva slika Sv. Krištofa. Legenda pravi, da je poganski velikan videl otroka stati na bregu reke, ni vedel, da gre za Jezusa. Otroka je dal na ramena, da bi ga odnesel na drugi breg, ker se mu je zdelo, da otrok to želi. Stvar pa je bila v tem, tako pravi legenda, da je otrok postajal vedno težji in težji, dokler ga velikan ni več mogel nesti. Ampak ga je, z zadnjimi močmi. Zakaj torej turški vojak ni mogel prenesti otroka na drugo stran reke? Zaradi teže otroka. Njegova teža je bila smrt, otrok je bil mrtev. In zakaj je mrtev? Ker Evropa ne obstaja.

V epilogu k vaši knjigi Raj izgubljeni (ki je bila ravno prevedena v slovenščino, op. a.) zapišete, da danes berejo le še ženske, moški pa ne več. Vidite svoje bralce kot samo ženske ali upate, da kakšen moški še bere?

Hvala bogu, nekateri moški še berejo, ne podcenjujte nas. Je pa res, da se velik del literature proda le še na račun žensk.

Uporabljate veliko referenc iz druge literature. V filmu je jasno, da gre za homage. Je s citati in referencami bolj zapleteno v literaturi?

Z homagemvsem pokažeš, kako pameten si, s skorajda skritimi citati iz Hitchcocka. Jaz citatov ne uporabljam na ta način. Uporabljam jih na začetku in včasih na koncu romana. En od mojih romanov govori o fikciji, ne v novelističnem smislu, temveč na način, kaj je resnično in kaj je fikcija. V tem romanu pisatelj sedi v svoji sobi in se sprašuje, zakaj bi človek pisal. Zakaj dodati nekaj k resničnosti? Za koga? Zato zaključim roman s citatom Wallaca Stevensa: »Let be be finale of seem, the only emperor is the emperor of ice cream.« Upal sem, da bo kdo razumel. Mišljeno je kot šala, ne zato, da bi pokazal, da berem Wallaca Stevensa.

Raj izgubljeni
Cees Nooteboom
Leto izdaje:
2016

Prevajalec:
Mateja Seliškar Kenda

10,00 €