Četrtek, šolsko delo v dveh izmenah. Dopoldne štiri ure pouka, popoldne pa volitve predstavnikov staršev v razredne svete. Volišče z glasovalnimi skrinjicami, izdelanimi iz škatel za liste A4 formata, stoji pred vhodom v šolsko poslopje. Letos prvič. Volitve so lansko leto potekale spletno, od letošnjega septembra pa starši brez zelenega covid potrdila v šolsko stavbo ne smejo vstopati. Tudi govorilne ure z njimi lahko potekajo le spletno ali na šolskem dvorišču. Zanimivo je, da so v šolsko poslopje v nedeljo in ponedeljek, ko je potekal drugi krog volitev za izbiro tržaškega župana, lahko vstopali vsi, ne glede na izpolnjevanje pogoja PCT. Še ena v vrsti nedoslednosti, zaradi katerih vse večje število ljudi ne zaupa stroki in politiki ter se počasi prepričuje, da je covid-19 le velikanska zarota.
V Trst se pripeljem preko nekdanjega mejnega prehoda Repentabor. Na Colu izvidnica karabinjerjev nadzoruje promet, ki prihaja iz sosednje države. Druga policijska kontrola na openskem Vrhu, kjer od leta 1830 stoji habsburškemu cesarju Francu I. posvečen obelisk. Pripadniki krajevne policije v iskanju morebitnih izgrednikov pregledujejo potnike v avtomobilih, tu pa tam kako vozilo tudi ustavijo in pogledajo v prtljažnik. Prisežem si, da bom s tržaškimi lokalnimi policisti, če me seveda kaj vprašajo, govoril v slovenščini, kakor mi to omogoča zakon. Tudi če bo treba pol ali eno uro čakati na uradnega tolmača. Spustijo me mimo kontrolne točke, ob kateri stoji uniformiranec, ki ga poznam iz časov, ko sem poučeval njegovega sina. Z njim bi lahko spregovoril v materinščini, a mi enostavno in v vseh jezikih razumljivo zamahne, naj grem dalje.
Dogodek pred šolo traja vsega skupaj dobre četrt ure. Sem razrednik razreda, v katerem je nekaj manj kot dvajset dijakov, volilnih upravičencev za predstavnike staršev pa dvakrat toliko. Glasovat pridejo trije. Med seboj se dogovorijo, koga bodo izvolili. Medtem ko štejemo glasove, se sodelavka zgraža, kako malo je zanimanja za volitve v zborne organe, za katere so se pred petdesetimi leti borili in se na cestah pretepali s policijo. Odvrnem ji, da ljudje danes hodijo na ceste iz drugih vzgibov, predvsem pa da bomo nezanimanje staršem lahko očitali takrat, ko bodo v šolo hodili sitnarit in se pritoževat.
Na poti domov se ustavim na bencinski črpalki, že tostran meje. Pred menoj sta na vrsti za plačilo dva. Prva je gorivo natočila v avto z italijansko registracijo, pred blagajno pa stopi z masko FFP2 prek obraza. Za njo pa še šofer tovornjaka, ki v prostore vstopi brez kakršnekoli zaščite. Ko pridem na vrsto, zaposleno za pultom opozorim na nedoslednost, ona pa se izgovarja in spreneveda. Čeprav je bilo dan prej potrjenih preko dva tisoč novih okužb, veča se število hospitaliziranih in bolnikov na intenzivni negi, stranke brez mask pa ogrožajo predvsem tam zaposlene, je moje besede očitno ne ganejo. Poparjen sedem v avto in pokličem na številko 113 ter povem, kaj sem videl.
Doma na spletu izvem novico, da je veliki shod proti obveznemu cepljenju in zelenemu potrdilu, ki ga prirejajo tržaški pristaniški delavci – v ponedeljek so jih posebne policijske enote iz Padove z vodnimi topovi in solzivcem razgnale izpred uvoza v pristanišče – in ki bi se ga po napovedih moralo udeležiti dvajset tisoč ljudi, odpovedan. Organizator Stefano Puzzer pravi, da so se za to odločili, ker so v Trst prihajale skupine provokatorjev in razbijačev, ki so imele namen izzvati spopade s policijo ter tako zasenčiti prave razloge za protest.
Zatem zazvoni telefon, kličejo me s policijske postaje. Tedaj se spomnim, da po razsodbi Vrhovnega sodišča RS policija nima več zakonske podlage pisati kazni za nenošenje mask (to je podobno, kakor bi ob napovedani ohladitvi vsa topla oblačila pospravili v omaro in jo zapahnili). Policistu je neprijetno, pravi, da tudi sam pozna veliko ljudi, ki so zboleli zaradi covida in da je to zelo hud problem, hkrati pa da se zaveda, da ne more zaposlena ženska na bencinski črpalki od strank zahtevati, da nosijo masko (čeprav to jasno piše na vhodnih vratih). Da noče imeti težav in da gre zato enostavno po liniji najmanjšega odpora. Če bi morda tam stal moški varnostnik, bi ga gotovo bolj upoštevali. Trditev se mi zdi že stereotipno gnusna in žal zelo verjetno drži, predvsem pa očitno dobro povzema miselnost stvarnosti, v kateri živim.
V petek zjutraj se mi ob kavi posveti, da je moj včerajšnji klic, ki sem ga v afektu, predvsem pa pod močnim nezavednim vplivom prebranega v medijih in videnega med Repentabrom, Opčinami in Trstom opravil na številko 113, prej del problema kakor del rešitve. Na bencinski črpalki jim bo gotovo veliko bolj odveč dejstvo, da bodo imeli opravka z možmi v modrem, ne pa tveganje, da ob takih nediscipliniranih strankah tudi sami zbolijo, pristanejo v izolaciji, v karanteni ali na intenzivni negi. Nadzor bodo najbrž poostrili le za nekaj časa, potem pa bo vse tako kot prej in kot marsikje drugje, kjer je zaslužek pred zdravjem.
Zjutraj moram na poti v službo znova mimo karabinjerske izvidnice na Repentabru in kontrolne točke v bližini Opčin. Ko se v šoli razgledam po učilnicah, je več kot očitno, da bi moral župan odrediti pouka prost dan, če se je pač zaradi nevarnosti izgredov odločil zapreti mestne muzeje in knjižnice. Večina dijakov in dijakinj je ostala doma, med drugim pa tudi izvem, da je eden od njih, ki v razredu ni želel nositi maske in ki najbrž celo zanika obstoj virusa, bolan in pozitiven na testu. K sreči ga v šolo ni že cel teden. Ne preostane nam drugega, kakor da počakamo, da nas – profesorje in dijake – delodajalec napoti na odvzem brisa.
S tremi dijakinjami, ki so kljub vsemu prisotne, se pogovarjamo o nevarnosti izgredov. Ena od njih me vpraša, kaj se zgodi, če policija v množico izstreli ali odvrže solzivec. Osebnih izkušenj nimam, svetujem pa ji, če se bo slučajno znašla v taki situaciji, naj se čim prej umakne, predvsem pa, da si ne menca oči, ampak jih spere z vodo ali mlekom. Pogledamo posnetke izpred dvajsetih let, ki so nastali ob vrhu G8 v Genovi, kjer je bila policijska represija najhujša. Strinjajo se z mano, da so politika in polemike popolnoma zasenčile začetni problem, to je širjenje okužb koronavirusa. Takrat pomislim, da bi morali stopiti skupaj, čeprav se cepljeni in necepljeni v marsičem ne strinjamo, in se držati vsaj minimalnih standardov za preprečevanje širjenja okužb. Najti torej vsaj nek najmanjši skupni imenovalec, ki bi nas obvaroval pred najhujšim – zaprtjem države in poukom na daljavo. Pogovorimo se o tem, da je treba skrbeti za prezračevanje prostorov, umivanje rok, redno menjavo zaščitnih mask.
Čeprav je bil shod, napovedan za 14. uro, preklican, pristojni svarijo, da bi v mestu lahko vseeno prišlo do demonstracij, seveda tudi nasilnih. O tem, da je napetost na višku, se prepričam med prosto uro, ko se zapeljem v središče po opravkih. Pred kvesturo je parkiranih kar nekaj policijskih kombijev, na Velikem trgu pa je zbranih malo ljudi. Kot vse kaže masovnega shoda popoldne ne bo, na Velikem trgu se je zbralo le nekaj posameznikov, ki v molitvi stopajo v procesiji za bandero s podobo svetnikov in Marije. Ko se odločam, ali bom šel že istega dne na samoplačniško testiranje (v naslednjih dneh gremo na obisk k starejšim sorodnikom), se sprašujem, ali res živimo v 21. stoletju, ko virus poznamo in imamo na razpolago izkušnje, znanje in sredstva, da se mu čim bolje zoperstavimo, ali smo znova padli v srednji vek, ko so morali znanstveniki (Galilei, Bruno) v zapor, pred sodišče ali celo na grmado, ljudstvo pa je bilo prepričano, da so epidemije pravična božja kazen in so se jih zato skušali rešiti z molitvami, blagoslovi in litanijami …
