Po pohodniških potopisih o ZDA in Sloveniji se tokratni projekt Jakoba J. Kende osredotoča na Evropo, in sicer skozi niz od enega do nekaj tednov trajajočih tur, ki jih je avtor skupaj s prijatelji iz raznih evropskih dežel prehodil v zadnjih letih: med drugim škotskega Cape Wrath Traila, portugalske Rote Vicentine, francosko-švicarsko-italijanskega Tour de Mont Blanc, jordanske nacionalke, niza norveških in vzhodnoevropskih poti. Prva knjiga eposa o Evropi izide predvidoma v septembru 2024, na AirBeletrini smo objavili pet odlomkov iz knjige.
***
V Sligachanu, od koder se najpogosteje krene v Cuilline, stoji spomenik Johnu Normanu Collieju in Johnu Mackenzieju. Bila sta iz diametralno nasprotnih svetov. Collie je bil Anglež, sin premožnega trgovca, med najbolj priznanimi znanstveniki svojega časa: predstojnik oddelka za kemijo na slovečem Univerzitetnem kolidžu v Londonu, član Kraljeve družbe, angleškega ekvivalenta Akademije znanosti, ključen za vrsto pomembnih odkritij in izumov od neonske žarnice do rentgena. Obenem je bil tudi zvezdnik med alpinisti. Ob mnogih vzponih v Alpah in na Kavkazu je osvojil naslov prvopristopnika na kar enaindvajset vrhov kanadskega Skalnega gorovja in trideset tamkajšnjih gora je poimenoval. Bil je eden redkih članov tragične odprave, ki so odnesli celo kožo, potem ko se je že davnega leta 1895, desetletja pred drugimi, poskusila povzpeti na enega od himalajskih osemtisočakov, Nanga Parbat. Bil je menda celo v navdih za lik Sherlocka Holmesa. Svoje londonsko domovanje si je delil s še enim zagrizenim samcem, spoznal se je tako rekoč na vse od kitajskega porcelana do ribištva in od klareta do konjskih dirk, in podobno kot Holmes je bil strasten kadilec, ki je imel pipo vedno vsaj pri roki, če že ne v ustih.
Mackenzie je bil keltskega porekla, neuk, iz najrevnejšega sloja najemniških kmetov. In bil je plezalni genij. Kot komaj desetleten je opravil prvi samostojen vzpon na enega bolj odljudnih Cuillinov, Sgùrr nan Gillean. Svoj prvi naslov prvopristopnika si je priplezal pri štirinajstih, ko je osvojil enega še težje dosegljivih vrhov v Cuillinih. Postal je tudi prvi poklicni gorski vodnik na Britanskem otočju in kot tak svetoval Collieju, kako osvojiti Sgùrr nan Gillean, ko je takrat že priznanemu plezalcu in akademiku to dvakrat zapored spodletelo. Po tretjem, uspešnem poskusu je Collie v Cuillinih plezal samo še z Mackenziejem in njuna naveza je zaslužna za cel niz prvih pristopov v tem pogorju, saj sta oba v njej lahko izrabila svoje najboljše talente: Collie je svojimi mednarodnimi izkušnjami in intelektom običajno začrtal smer vzpona, Mackenzie pa je kot plezalni velemojster navezo vodil. In v desetletjih druženja v hribih in na stara leta pri ribarjenju se je za tiste čase neverjetno prijateljstvo med njima samo krepilo. Na njuno željo sta oba, drug ob drugem, pokopana na Skyu.
Ko smo postali pred spomenikom v Sligachanu, se nam je zdel tudi zelo pomenljiv podatek, ki smo ga prebrali na bližnji informacijski tabli: celo tako velika moč prijateljstva takšnih talentov je drugim odprla Cuilline šele tik pred začetkom dvajsetega stoletja. Na zadnjega od neosvojenih vrhov tega pogorja in zadnjega od neosvojenih škotskih vrhov nasploh sta se povzpela komaj leta 1896. Krepki dve stoletji po prvem pristopu na Triglav in tudi na Mont Blanc recimo. Čeprav se torej najvišji vršac Cuillinov dviguje komaj 992 metrov nad morsko gladino in so tik ob slednji celo zime relativno mile, tega pogorja tako kot škotskih hribov nasploh ne gre podcenjevati. To so severni kraji, ki jih greje Zalivski tok. Ta kombinacija zagotavlja obilo padavin in v priobalnem pasu domala celo leto temperature nekje na meji med hladnimi in toplimi; od tod seveda v bližini morja tako goste, sočne trave in obilo rajsko cvetočega grmovja, v kakšnem posebno zavetrnem zalivu med najrazličnejšimi južnjaškim drevesnimi eksoti rastejo celo palme. Toda taista kombinacija Severnega Atlantika in Zalivskega toka le nekaj sto metrov višje ustvarja zelo neizprosne razmere. Še v notranjosti Škotske, manj izpostavljeni razsajanju viharjev iz oceana, je gozdna meja že na osemsto metrih, na severozahodu in otokih je na borih štiristotih. Pri vzponih na najbolj izpostavljene gorske skupine je treba imeti v mislih tudi dejstvo, da do njihovih vrhov na tem koncu Škotske največkrat vodi natanko toliko višinskih metrov vzpona, kolikor imajo nadmorske višine. Tu se pot začenja ob morju, ne na kakšnem visokem prelazu. Nadalje do večine teh vrhov ne vodijo označene steze, kaj šele nadelane, in tudi na kakšna varovala na izpostavljenih mestih ni računati. Te poti pravzaprav niso niti dobro uhojene, dostikrat kar izginejo ali pa so v resnici popolno brezpotje. In poleg orientacijskih sposobnosti je treba imeti še kakšne, vedeti je treba recimo, kako se varno prebrodi kak razburljiv hudournik.
Tisto julijsko jutro, ko smo postali pred spomenikom, je bilo vreme celo v priobalnem pasu ihtavo in je spravilo skupaj vsega sedem stopinj. Višje je bilo očitno neizprosno. Zato smo bili kar veseli, da smo se glede na vremensko napoved že prejšnji dan dokončno odpovedali sicer tako vabljivemu izletu ob poti, prečenju glavne hrbtenice Črnih Cuillinov. Za ta ekskurz se bomo pač morali še kdaj vrniti, smo se bodrili. Morda, če bomo imeli srečo, se bo vreme dovolj uneslo, da bomo v tolažbo lahko ubrali različico Poti po Skyu, ki je izvrstna in zelo razgledna bližnjica: vodi naravnost prek Blà Bheinna, enega od najbolj znanih Črnih Cuillinov, ki pa se dviguje nasproti njihovega glavnega grebena.
Spomenik velikima prijateljema nam je pot tistega dne uravnal tudi v manj pragmatični smeri. Mimo njega smo šli v ravno pravem trenutku. Za nami so bile štiri uvodne etape, med katerimi smo se, kot je na takšnih poteh nujno, osredotočili predvsem vsak nase. Sploh s Christianom sva se še privajala Škotski, njenemu terenu in ljudem, on celo prvič. In predvsem smo morali vsi preiti iz svojih običajnih življenj v pohodniško, se uskladiti z njegovim ritmom. Zdaj pa je v bron ulito prijateljstvo našo pozornost dregnilo v smer popotne družbe.
Takšne pozornosti tudi nič kaj dosti ni motilo. Ne le, da je zjutraj dež vse druge pohodnike odplaknil s poti in so jih vetrovi odpihnili. Ko se nevihta nekaj ur kasneje še niti ni dobro izpela, so dolgo dolino, po kateri smo se v gosjem redu vzpenjali proti prelazu pod Blà Bheinnom, zagrnili mrzli in lepki sloji meglic. Za Christianom, ki jih je rezal pred mano, so se sukljali kakor viskozna tekočina, od katere je bil ves premočen, da so se mu oblačila in nahrbtnik pri vsakem koraku otresali kapelj. A njegovi gibi med dolgotrajnim vzponom niso postali niti otrpli od mraza, niti krčeviti od pretirane razgretosti. Celo na terenu, na katerem se je bilo neprestano treba izogibati močvari, je znal najti ravno pravi ritem, da te je v tisti vlagi in mrazu prijetno grel. In pravo veselje mu je bilo slediti tudi zato, ker ti je pot toliko olajšal: nič ni bilo treba paziti, kam boš stopil, samo sledil si njegovemu zgledu. Njemu je bilo seveda precej težje, nekako tako kot tistemu, ki utira neshojeno gaz. A ni bilo videti, da bi mu to povzročalo kakšne večje težave, po vedno bolj strmi poti je celo skakljal, kot da ne bi bil oprtan z omembe vredno težo.
To je očitno opazila tudi Sorcha.
»Koliko pravzaprav znaša tvoj base weight?« ga je vprašala, ko smo se na prelazu ustavili in pomalicali.
Base weight, osnovno breme, je teža nahrbtnika in njegove vsebine, brez vode in hrane. Vsak pohodnik ga še kako dobro pozna, saj si iz razumljivih razlogov prizadeva, da bi bil čim manjši. In vsaj jaz sem tam na sedlu pomislil, da ga je morda Christianu uspelo krepko znižati zaradi kakšnih novih materialov in drugih najnovejših izboljšav opreme, na katere se je očitno zelo dobro spoznal. Takšne krasne novotarije so takoj po iznajdbi seveda zelo drage, a lepemu skandinavskemu standardu in še lepšemu norveškemu so kajpak povsem dosegljive.
Toda izkazalo se je, da je njegovo osnovno breme od mojega manjše le za slaba dva kilograma in bolj ali manj enako Sorchinemu. Ta na to ni rekla nobene, le dalje je mlela svojo žitno tablico in z zanimanjem zrla v Christiana. Jaz pa sem zmajal z glavo:
»Torej imaš res noro dobro kondicijo.«
»Nisem imel občutka, da bi mi vidva težko sledila,« se je nasmehnil v odgovor, »in za skoraj dva kilograma večji base weight nikakor ni zanemarljiv. Ampak, povejta, ne bi bila v takšnem bližnjica prek Blà Bheinna nesmiselno izzivanje?«
Če so se v zatišju doline pod prevalom vlažne koprene vesile nate kakor premočeno perilo, so na sedlu že valovile v občutni sapi. In le nekaj višje, na grebenu Blà Bheinna, ki se je spuščal k prelazu, je bil veter že silovit. Kadar se je vsake toliko razgrnil pogled na hrbet, nazobčan s skalnatimi skladi, smo videli, kako plasti megle na njih trga v kosme, vrh grebena pa je ves čas ostajal povsem skrit v vrtinčenju srhljivo temnih oblačnih gmot. Seveda smo se strinjali, da bomo raje šli po klasični različici Poti, čeprav gre daleč naokrog ob obali.
Sicer neprijetno razmočena pobočja me niso spravila v slabo voljo. Med spustom s sedla proti oddaljenemu zalivu, ki se je vsake toliko prikazal iz megle, sem namreč imel pred sabo Sorcho, v katere koraku se je tako očitno zrcalil njen značaj. Ta je bil izrazito nasprotje karakterju čustvenega dekletca iz mojega spomina, njeni prizadeti furiji in hrepenečemu navdušenju. Neprestano, ne glede na izrazite variacije v zahtevnosti poti, je bil ritem njenega koraka enakomeren, celo res natančno odmerjen. Morda šolanje dolgih let, vse do doktorata, morda kaj drugega v tem času, nekaj jo je gotovo močno spremenilo. Vsekakor je temeljito ponotranjila znani ideal britanskega otočja, da je vse v tebi in a good humour, sem se nasmehnil sam pri sebi. Ne le torej, da vse poskušaš sprejeti z dobro voljo ali celo s humorjem, to je zgolj površinski pomen tega britanskega imperativa, njegova posledica. Humours so namreč nekdaj razumeli kot štiri temeljne človeške sokove, ki da neuravnovešeni povzročajo različne bolezni in značajske ekscese, recimo melanholičnost ali koleričnost. Biti in a good humour je tako v starih časih pomenilo, da so ti sokovi v idealnem ravnovesju, ta fraza pa je vse do danes ohranila pomen, ki je opisoval karakterno posledico uravnovešenih telesnih sokov: umerjen značaj. In temu je bilo brez dvoma v užitek slediti v Sorchinem koraku, zaradi tega je vse jemala z dobro voljo, celo s humorjem, zato se ji je v očeh ves čas poigraval tisti drobni nasmešek.
Njen ritem je prišel toliko bolj do izraza, kolikor zahtevnejša je bila pot. Ta je postala poseben izziv po koncu dolgega zaliva, h kateremu smo se spustil s prelaza. Tam so se pred nami dvigovali visoki klifi in pot ni šla po njihovem vrhu ali pod njimi, temveč se je pela prek njihovih polic. Vsa blatna in zdrsljiva je bila kakor trim steza, saj se je vila prek korenin, skozi trnovo grmovje in med skrivenčenimi drevesci, da si se zdaj moral plaziti pod njimi, zdaj kobacati prek njih. Pri čemer si imel pod sabo pogosto kak neprijeten razgled; če bi tu padel, bi se najprej lep čas grdo odbijal od dreves in skal, šele potem bi se raztreščil na kamnitih skladih ob morju. S Christianom sva na koncu enega bolj zagatnih delov postala, da bi počakala Sorcho, ki je zaradi postanka za fotografiranje nekoliko zaostala. Še dobro, ta prizor bi bilo škoda zamuditi. Njenega koraka namreč ni zmotilo ne spolzko blato, ne korenine, ne trnje, prav nič se ni plazila ali kobacala, prek drevesc se je vzpenjala ali se pod njimi sklanjala v povsem nespremenjenem ritmu. In predvsem ni njen korak izgubil umerjenega takta niti v trenutku, ko ji je zdrsnilo. Takrat sva oba s Christianom zajela sapo, saj sva jo že videla v globini, razmazano povprek granitnih skladov. A ona se je povsem mirno, kakor skladno z udarci notranjega metronoma, ujela. In potem s tistim svojim nasmeškom na obrazu šla v istem ritmu dalje, dokler se ni ustavila pred nama in se vprašujoče zazrla v naju.
Christian, vedno tako zadržan, jo je gledal, kot bi bil v transu.
»Skjaldmær!« mu je ušlo.
Privzdignila je obrv.
Zamežikal je in potem pojasnil: »Shield-maiden.«
»Prav res!« sem navdušeno pritrdil. »Tole je bilo vredno kakšne Tolkienove Éowyn!«
»No, jaz sem imel v mislih bolj kakšno bojevnico iz naših sag, recimo neverjetno Hervor,« je še vedno malce odsotno povedal Christian. »Ali pa mogoče Largetho iz Vikingov. Saj sta gledala to nanizanko?«
Sorcha je prasnila v smeh.
»Oh, fantje,« je rekla.