30. avgusta 2022 je umrl Mihail Gorbačov.
15. oktobra 1990 je – takratni sekretar Centralnega komiteja Komunistične partije Sovjetske zveze ter prvi in zadnji predsednik Sovjetske zveze – prejel Nobelovo nagrado za mir. Nagrada je dobil za »za trud pri končanju hladne vojne«. Čez nekaj več kot leto dni je ZSSR izginila iz zemljevida sveta, kar nikakor ni bila posledica Gorbyjevih (kot so ga ljubkovalno imenovali na Zahodu) namernih dejanj. Obdobje pred dokončno likvidacijo sovjetskega imperija, ki se je zgodila 26. decembra 1991 na podlagi tako imenovanih Beloveških sporazumov, je bilo eno najzanimivejših obdobij zgodovine 20. stoletja.
Hladna vojna se je takrat topila presenetljivo hitro, kot led na reki pod žarki marčevskega sonca. Kepe ledu so se lomile, drobile in odnašal jih je tok zgodovine.
Prva razpoka v ledu se je pojavila na severu Baltskega morja. Vrhovni svet Estonske sovjetske socialistične republike je 16. novembra 1988 razglasil akt o suverenosti republike. Ta dogodek je takrat zunaj ZSSR ostal brez večjega odmeva, znotraj države pa je imel pomembno vlogo. Ta zakon je pomenil, da je imelo v tej gospodarsko najbolj razviti republiki republiško pravo (seveda na podlagi sovjetske ustave ESRR) prednost pred pravom ZSSR. Iz hladnih voda Finskega zaliva je zapihal prvi veter sprememb.
Naslednje leto, 1989, je bilo za narode Srednje in Vzhodne Evrope nepozabno in razburkano. Oh, tisto leto! Kdo te je videl v naši deželi … je nekoč napisal Adam Mickiewicz v svojem epu Gospod Tadej, opisujoč leto 1812 in Napoleonov pohod v Rusijo, ki je prinesel kratko svobodo Poljski in Litvi.
Ker je komunizem v tem delu Evrope propadel drugače kot v SFRJ, je vredno nekoliko podrobneje osvežiti spomin na dogodke in njihovo kronologijo.
Poleti 1989 so na (še vedno »ljudskem«) Poljskem potekale prve svobodne volitve, imenovane »junijske« (poljsk. czerwcowe), po katerih je nastala prva nekomunistična poljska vlada po koncu druge svetovne vojne. To je bila zmaga Solidarnosti in vodje tega gibanja Lecha Wałęse ter celotne demokratične opozicije. 28. oktobra 1989 je priljubljena poljska igralka Joanna Szczepkowska v informativni oddaji TV Dziennik v živo izrekla svoj znameniti stavek: »Gospe in gospodje, 4. junija 1989 se je na Poljskem končal komunizem.«
Konec tega leta je na Češkoslovaškem zmagala žametna revolucija, na oblast je prišla demokratična opozicija, zvezna skupščina je 29. decembra za predsednika Češkoslovaške izvolila Václava Havla, država pa se je usmerila v nadaljnjo demokratizacijo in spremembo režima.
9. novembra 1989 je padel berlinski zid, kar je pomenilo začetek konca obstoja NDR – začeli so se pogovori za »okroglo mizo» z opozicijo, Helmut Kohl je predstavil svoj načrt za ponovno združitev Nemčije, na tisoče državljanov NDR je izkoristilo priložnost in se preselilo na Zahod.
V Romuniji so se množični ulični protesti, ki so se začeli s stavko v Temišvaru, sprevrgli v krvavo revolucijo in decembra 1989 so privedli do padca režima Nicolaeja Ceauşescuja. ‘Genija Karpatov’ so ujeli pri poskusu pobega, ga priprli in po kratkem sojenju so ga 25. decembra usmrtili skupaj z ženo Eleno.
Celoten tako imenovani vzhodni blok, ki ga je petdeset let nadzorovala ZSSR, je razpadel kot hišica iz kart, vendar še vedno nihče ni verjel v možnost razpada same Sovjetske zveze. Številni zahodni politiki so z navdušenjem pozdravljali demokratične spremembe v Srednji Evropi (takrat še imenovani Vzhodna Evropa), hkrati pa so stabilnost Gorbačovove vladavine videli kot zagotovilo varnosti in jamstvo pred kaosom v tem delu Evrope, ki bi se mu radi za vsako ceno izognili.
Prav ta želja, da bi se za vsako ceno izognili težavam, je omogočila, da so do zadnjega trenutka spregledali dejstvo, da je »velika in mogočna« ZSSR že nekaj časa kolos na glinenih nogah, ki je prav tako na robu propada.
Zdi se, da se tega ni zavedal niti Gorbačov.
Posledica te vsesplošne »neopaznosti« je bil skoraj neopažen masaker na mirnih demonstracijah v gruzinskim Tbilisiju, ko so 9. aprila 1989 komandosi Zakauskega vojaškega okrožja Sovjetske armade napadli neoborožene demonstrante na glavni ulici mesta, aveniji Rustaveli, uporabili strelno orožje, palice, brzostrelke in plin za omamljanje, oklepna vozila pa so zapeljala v množico ter ranila in zdrobila ljudi. Devetnajst ljudi je bilo ubitih (večinoma zaradi zastrupitve s plinom), več sto pa ranjenih.
Že od februarja 1988 je potekal oboroženi spopad za Gorski Karabah med Armenijo in Azerbajdžanem, ki je bil vedno bolj oster, a je ostajal v senci zanimanja zahodnih medijev in politike.
Skoraj v celotnem sovjetskem imperiju so se krepili lokalni procesi demokratizacije, ki so bili pogosto povezani z gibanji za neodvisnost in svobodo.
Najbolj napredne so tri baltske republike – Litva, Latvija in že na začetku omenjena Estonija. Družbe teh majhnih narodov, ki so imeli svoje neodvisne države med prvo in drugo svetovno vojno, je sovjetski režim močno prizadel, vendar kljub okupaciji in poznejši aneksiji leta 1940, represiji in deportacijam v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so bile odgovor režima na eno najostrejših odporniških gibanj v povojni Evropi, duh svobode pri njih ni bil popolnoma zlomljen. Še živeča generacija, ki se je spominjala neodvisne države v medvojnem obdobju, nekoliko višji življenjski standard v primerjavi z drugimi »bratskimi« republikami, jezikovne (estonščina je ugrofinski jezik, tesno povezan s finščino, medtem ko litovščina in latvijščina skupaj tvorita posebno skupino baltskih jezikov) in kulturne razlike (kultura Estoncev in Latvijcev temelji na protestantski tradiciji, Litovci pa so večinoma katoliki) – zaradi vsega tega so baltski narodi preživeli več kot 50 let sovjetizacije v nekoliko boljši kondiciji kot njihovi vzhodne sosedje in so, če je bila priložnost, vedno pogumneje uveljavljali svoje pravice.
23. avgusta 1989 je potekala miroljubna akcija »Baltska cesta« – več kot dva milijona Litovcev, Latvijcev in Estoncev je v spomin na 50. obletnico pakta Ribbentrop-Molotov, ki je zapečatil izgubo neodvisnosti baltskih držav, oblikovalo 650 km dolgo živo verigo (ljudje so se držali za roke), ki je potekala od Vilne prek Rige do Talina.
Zdi se, da tega procesa sedaj niso mogli ustaviti, na čelu pa sta bili Litva in njeno družbeno gibanje Sąjūdis (ta beseda v litovščini pomeni skupno gibanje), ki se je začelo s prvim mirnim zborovanjem z zahtevo po demokratičnih spremembah 23. avgusta 1987 v Vilni pri (le tri leta prej odkritem) spomeniku Adamu Mickiewiczu.
Litovska pomlad se je začela februarja 1990 z volitvami v vrhovni svet Litovske sovjetske socialistične republike, kjer je dobil mesto Sąjūdis kot nasprotnik litovske komunistične partije, ki se je takrat razcepila na »separatistično« frakcijo pod vodstvom Algirdasa Brazauskasa in konservativno manjšino pod vodstvom Juozasa Jarmolavičiusa, ki je ostajal zvest ukazom KPJ in Moskve. Od 133 sedežev so jih 96 osvojili kandidati Sąjudisa. Na prvi seji, sklicani 10. marca, je bil za predsednika Vrhovnega sveta LSR, ki se je hkrati preimenoval v Vrhovni svet Litve in nato v Seimas (tradicionalno litovsko poimenovanje za državni svet, podobno kot poljski sejm) izvoljen muzikolog, profesor Vytautas Landsbergis, vodja Sąjudisa. Poslanci so dobili pooblastila za sprejem zakonodajnih aktov za obnovo državnosti in neodvisnosti države, ponovno so uvedli zgodovinske simbole (vytis, litovski srednjeveški grb s srebrnim vitezom na konju z mečem nad glavo) kot državne simbole, rumeno-zeleno-rdeča tribarvnica pa je ponovno postala litovska zastava, tako kot v medvojnem obdobju.
11. marca 1990 zvečer je bil sprejet zakon o obnovi neodvisnosti države Litve – sprejet je bil z glasovi 124 poslancev, šest poslancev se je vzdržalo, nihče ni glasoval proti.
Ledena ploskev se je z glasnim pokom razpočila, hiter tok je pobral ledene kose in jih odnesel naprej.
Besedilo zakona je razmeroma kratko in se jasno sklicuje na leta 1940 izgubljeno državnost in demokratične vrednote.
Zakon o ponovni vzpostavitvi neodvisne države
Vrhovni svet Republike Litve je v skladu z voljo naroda sprejel sklep in slovesno razglaša, da je od zdaj naprej Litva spet neodvisna država. Suverenost litovske države je bila izgubljena leta 1940 zaradi delovanja tujih sil.
Akt o neodvisnosti, ki ga je 16. februarja 1918 razglasil litovska taryba, in resolucija zakonodajnega seimasa o obnovljeni demokratični litovski državi nikoli nista izgubila svoje pravne veljave in ostajata ustavni temelj litovske države.
Na ozemlju litovske države, ki je celovita in nedeljiva, ustava katere koli druge države nima pravne veljave.
Litovska država poudarja svojo zavezanost in zvestobo splošno sprejetim načelom mednarodnega prava, priznava načelo nedotakljivosti meja, kot je bilo oblikovano v Sklepni listini Helsinške konference o varnosti in sodelovanju v Evropi leta 1975, ter jamči, da bo spoštovala človekove pravica, državljanske svoboščine in narodne manjšine.
Vrhovni svet Republike Litve kot obnovitelj pravnih pooblastil, ki izhajajo iz suverenosti, s tem aktom začenja proces uresničevanja državne suverenosti.
To dejanje je pretreslo temelje imperija. Led je začel vse hitreje pokati ne le na Baltiku, temveč tudi v Ukrajini, zlasti v zahodni Ukrajini – v nekdanji vzhodni Galiciji – v Moldaviji, tj. romunski Besarabiji, ki jo je ZSSR skupaj z baltskimi državami prisilno priključila leta 1940, in na Kavkazu. Glinene noge kolosa so omahnile.
Za obdobje med marcem 1990 in januarjem 1991 v Litvi je značilen občutek nadrealizma, saj se je država hkrati nahajala na dveh izključujočih se ravneh. De iure je bila neodvisna država in je počasi začenjala graditi institucije lastne države. Dejansko pa je bila še vedno sovjetska republika s planskim gospodarstvom, ki je bilo tesno povezano z Moskvo in odvisna od njenih odločitev, na njenem ozemlju je namreč nameščen velik kontingent sovjetske vojske, še vedno pa je deloval tudi vsemogočni in vseprisotni KGB.
Vse oči so uprte v uporniško republiko. Odziv Moskve je pričakovan.
13. aprila 1990 je Mihail Gorbačov postavil ultimat – Litva mora v dveh dneh preklicati »protiustavne« pravne akte in vzpostaviti svoj pravni status izpred 10. marca, sicer bo Moskva uvedla gospodarsko blokado. Grožnja se je uresničila 18. aprila – uporniška republika je bila popolnoma odrezana od oskrbe z nafto in plinom, oskrba z večino drugih surovin pa je bila močno omejena.
20. aprila sta francoski in nemški voditelj François Mitterand in Helmut Kohl pozvala Litvo, naj se »vrne na pot kompromisa«, začasno zamrzne akt o neodvisnosti in začne pogajanja s sovjetsko vlado pod vodstvom Nikolaja Ryžkova.
Srečanje litovske premierke Kazimiere Prunskienė z Gorbačovom in Ryžkovom ni prineslo nič novega – Sovjeti odločno zahtevajo preklic akta o neodvisnosti in ne želijo slišati o nobenih kompromisnih možnostih ali popuščanju Litovcem.
Blokada je trajala do 29. junija, ko je Vrhovni svet Litve sprejel moratorij na izvajanje določb zakona (ne pa na sam zakon), za obdobje 100 dni od začetka pogajanj s sovjetsko vlado.
Medtem je začela Moskva na ozemlju republike koncentrirati vojaške enote in od zgoraj navzdol organizirala gibanje, v ruščini imenovano Jedinstvo, v litovščini pa Vienybė, katerega cilj so bile sabotažne dejavnosti proti republiškim oblastem Litve. Organizatorji Jedinstva so novačili podpornike med narodnimi manjšinami (večinoma Rusi, pa tudi Poljaki) in povzročali številne gospodarske težave, s katerimi se je morala spopadati litovska družba – večina jih je bila posledica gospodarske blokade, pa tudi nekaterih ukrepov litovske vlade za postopno izvajanje gospodarskih reform. Močno zvišanje cen živil, pomanjkanje goriva, ki je ohromilo gospodarstvo, in vse hujša konfrontacija z vlado v Moskvi je šlo v korist zagovornikov »enotnosti«, ki si so si neusmiljeno prizadevali za polarizacijo litovske družbe. Večina Litovcev pa je podpirala usmeritev vlade in vrhovnega sveta republike v neodvisnost.
14. septembra so v zahodnoukrajinskem Lvovu – prvem večjem mestu na ozemlju ZSSR – po odločitvi mestnega sveta podrli Leninov spomenik v središču mesta, pri operni hiši. Pretopili so ga v bron, iz katerega je bil pozneje zgrajen spomenik žrtvam komunistične represije.
Proti koncu leta je postalo ozračje v državi vse bolj napeto, medtem pa je Gorbačov prejel Nobelovo nagrado za mir in bil na Zahodu na vrhuncu priljubljenosti – njegov nasmejani obraz se je redno pojavljal na naslovnicah revij Times in The Economist ter na prvih straneh najbolj branih zahodnih časopisov.
31. decembra ob 23.55 je Gorbačov v tradicionalnem televizijskem nagovoru nagovoril sovjetsko ljudstvo. Sporočilo je bilo jasno – ne glede na »izjemno težko« preteklo leto cilj ostaja »demokratični socializem s človeškim obrazom« in izgradnja družbe, ki bo temeljila na »svobodi in socialni pravičnosti«. Minulo leto se je končala hladna vojna, devetdeseta leta pa obetajo najbolj miroljubno obdobje v zgodovini človeške civilizacije. »Dramatični dogodki v Vzhodni Evropi – v Berlinu in Sofiji, Pragi in Bukarešti – so nazorno pokazali, da je treba socializem združiti z demokracijo,« je dejal Gorbačov. »Sovjetsko ljudstvo je pripravljeno pokazati solidarnost z drugimi ‘bratskimi’ narodi in z njimi hoditi po poti svobode in napredka. Naj bo prihajajoče leto 1991 leto miru, človečnosti in razumevanja,« je zaključil Gorbačov svoje sporočilo.
Takoj po božiču, 3. januarja 1991, je litovska vlada napovedala uvedbo sistema bonov za razdeljevanje živil. Jedinstvo je to izkoristilo in poskušalo sprožiti proteste.
4. januarja je Gorbačov podpisal odlok o množičnem vpoklicu rekrutov iz Litve in drugih baltskih republik v sovjetsko vojsko. Litovci so se tej obveznosti množično izogibali. Ograjo pred vrhovnim svetom republike so »okrasili« z vojaškimi izkaznicami – v znak protesta proti vpoklicu v vojsko. V Vilni, Kaunasu in drugih večjih mestih so se začeli množični vojaški obhodi.
8. januarja je Jedinstvo po namigu iz Moskve organiziralo shod pred stavbo vrhovnega sveta, uradno v znak protesta proti povišanju cen. Med shodom so se udeleženci skušali prebiti v stavbo. Predsednik vrhovne rade, profesor Landsbergis, je v radijskem nagovoru prosil za podporo in pozval ljudi, naj pridejo na trg pred vrhovnim svetom in ga branijo. Kmalu so bile okoli stavbe postavljene prve barikade.
Popoldne istega dne je v litovsko prestolnico vkorakala kolona oklepnih vozil Sovjetske armade, ki je štela približno 100 enot.
Zvečer je predsednica litovske vlade Kazimiera Prunskienė podala odstopno izjavo, ki jo je vrhovni svet sprejel.
Čez dan je na vojaškem letališču v Šiauliaiu na severu Litve pristalo 30 vojaških transportnih letal oboroženih sil ZSSR, ki so pripeljale več vojaških enot.
9. januarja je na zasedanju Vrhovnega sveta ZSSR Gorbačov grmel s tribune in obtožil litovsko oblast, da poskuša v republiki vzpostaviti »buržoazni« režim. Med govorom so mu popustili živci in ob značilnem gestikuliranju je prisotnim litovskim poslancem rekel: »Kam boste šli? Nikamor ne greste! Vi ste civiliziran narod, to lahko storijo le nekateri divjaki! Nikamor ne greste! Navsezadnje vam tega ne bo dovolila vaša vest! «
Medtem so nad Vilno krožili vojaški helikopterji, iz katerih so odmetavali propagandne letake s sporočilom, da vodi litovska vlada republiko v katastrofo, in pozivom ljudem, naj ostanejo doma, dokler se razmere ne »normalizirajo«.
Ob 14.00 je na letališču v Vilni pristalo letalo IL-76, ki je pripeljalo visoke vojaške poveljnike in 50 vojakov padalske divizije iz ruskega Pskova. Malo pozneje je pristalo še eno letalo s komandosi posebne napadalne enote KGB Alfa.
Ob 16.00 se je na trgu pred vrhovnim svetom začel še en shod, ki ga je organiziralo Jedinstvo. Demonstranti so zahtevali odstop vlade in uvedbo neposredne vladavine Moskve v republiki, razbijali so okna stavbe in poskušali prodreti v notranjost, vendar so jih varnostniki razgnali. Podporniki neodvisnosti so v velikem številu prišli na trg.
Vrhovna rada je po radiu pozivala k podpori in prihodu na trg, malo pozneje pa tudi k stavbi litovskega Odbora za radio in televizijo na ulici Konarskio, pod katero so bila že številna sovjetska oklepna vozila.
Prebivalci Vilne so organizirali straže na barikadah v bližini vrhovnega sveta, stavbe Odbora za radio in televizijo ter televizijskega stolpa v soseski Karoliniškės, ki je nekoliko oddaljena od središča mesta.
Ponoči so sovjetske vojaške patrulje blokirale mostove čez reko Neris v centru in tako odrezale vrhovni svet in središče mesta od televizijskega stolpa in stanovanjskih območij v severnem delu mesta.
Gorbačov se je 10. januarja zjutraj odločil priti v Vilno skupaj s sovjetsko vladno delegacijo. Še vedno je verjel, da je mogoče obrniti tok zgodovine. V Vilni se je srečal s predstavniki komunistične partije, zvestimi Moskvi, aktivisti Jedinstva in »preprostimi delovnimi ljudmi«.
Gorbačov je verjetno šele med obiskom v Vilni videl, kako veliko podporo imata litovska vlada in njena pot k neodvisnosti. Morda pa si še vedno ni dovolil pomisliti niti na teoretično možnost, da bi republika zapustila ZSSR.
V svoji biografski knjigi se je kasneje spominjal tega obiska Litve. Med srečanjem z »delovnim ljudstvom« je h Gorbačovu pristopil tovarniški delavec s transparentom Zahtevamo popolno neodvisnost Litve. Gorbačov: »Kdo vam je rekel, da to napišite?« Delavec: »Nihče, napisal sem jo sam.« Gorbačov: »Kaj mislite s ‘popolno neodvisnostjo’?« Delavec: »Mislim na to, kar smo imeli leta 1920, ko je Lenin priznal suverenost Litve, saj noben narod nima pravice razglašati svojega diktata nad drugim.« Gorbačov: »Litva je v naši veliki skupni sovjetski družini postala razvita država. Ali smo lahko izkoriščevalci, če vam Rusija prodaja bombaž, nafto in druge surovine – in to celo ne za devizne tečaje, temveč za rublje?« Delavec (prekinja Gorbačova): »Litva je imela pred vojno močno lastno valuto. Uničili ste jo v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. In ali veste, koliko Litvancev je bilo leta 1940 poslanih v Sibirijo in koliko jih je tam umrlo?« Gorbačov: »S tem človekom se ne želim več pogovarjati. Če so ljudje v Litvi takšni in hodijo s takimi slogani, potem lahko pričakujete težke čase.«
11. januarja ob 11.45 je poveljnik vilnske posadke Vladimir Uschopčik predsednika vrhovne rade, profesorja Landsbergisa, obvestil o uvedbi »manevrov« v mestu, med drugim z namenom »iskanja in prijetja dezerterjev«.
Ob 11.50 so sovjetske oklepne enote napadle in nevtralizirale sile oddeleka za nacionalno obrambo litovske vlade na ulici Viršuliškių.
Opoldne je bila medijska hiša v bližini televizijskega stolpa zasedena. Med napadom je vojska prvič demonstrirala grobo silo z uporabo avtomatskega strelnega orožja, zaradi česar je več civilistov dobilo strelne rane, številni uslužbenci, ki so se nahajali v stavbi, pa so bili brutalno pretepeni.
Okoli 13. ure so se po ulicah Vilne premikale kolone oklepnih vozil, ki so ohromile promet.
Še več stavb različnih litovskih vladnih ustanov je bilo zasedenih. To se je dogajalo tudi v drugih litovskih mestih.
Profesor Landsbergis je poskušal po telefonu vzpostaviti stik z Gorbačovom, vendar neuspešno.
Ob 15.00 je predsednik Komunistične partije Litve (frakcija, ki je ostala zvesta KPJ) Jermolavičius sklical tiskovno konferenco, na kateri je razglasil ustanovitev Odbora za reševanje Litovske SSR, ki je po njegovi izjavi prevzela oblast v republiki.
V Vilno so še naprej prihajale oklepne enote. Glavne dostopne ceste v mesto so bile blokirane.
Ob 23.00 je vojska prevzela nadzor nad železniško postajo, železniški promet je bil ustavljen.
12. januarja ponoči je sovjetska vojska prevzela nadzor nad delom zgradb litovske policije.
Zjutraj je v Vilno prispel namestnik ministra za obrambo ZSSR generalpolkovnik V. Ačalov in prevzel poveljstvo nad vojaško akcijo.
Okoli 11.00 so v Litvo premestili približno 500 vojakov iz vojaške enote v Kaliningradu.
Vrhovni svet je po hitrem postopku sprejel zakon o obrambi republike.
Čez dan se je vse več prebivalcev mesta zbiralo pri vrhovnem svetu, stavbi Odbora za radio in televizijo ter televizijskem stolpu. Gorela so velika ognjišča, delovale kuhinje na terenu, ljudje so prinašali hrano in zdravila iz svojih domov in dežurali.
Pozno zvečer so kolone oklepnih vozil zapustile garnizijsko območje v severnem delu mesta – tako imenovano Severno mesto (rusko Severnyj gorodok) v bližini stanovanjske soseske Žirmunai – in se pomaknile proti središču mesta.
Ob polnoči so tanki, oklepna vozila in vojaški tovornjaki obkolili televizijski stolp v stanovanjski soseski Karoliniškės. Poleg zračnodesantnih enot so bili v akciji tudi komandosi Alfa, ki jim je poveljeval Mihail Golovatov.
13. januarja ob približno 1:50 se je začel napad na televizijski stolp. Streljali so s tanki, verjetno s slepimi naboji, vojaki pa so streljali s kalašnikovkami na stavbo stolpnice, okoli katere se je zbrala množica civilistov. Ljudje so poskušali ustaviti napad z golimi rokami in skandirali Lie-tu-va, med množico je bilo veliko mladih in starejših ljudi.
Po drugi uri ponoči se je zavzetje stolpnice nadaljevalo, veliko je ranjenih in prvih mrtvi – večinoma pod gosenicami tankov, ki so drobile človeška telesa, pa tudi zaradi streljanja. Vojaki, ki so prišli v notranjost, so razbili debelo steklo okroglih oken stolpa, velike steklene črepinje pa so kot ledeni bloki letele navzdol na ljudi.
Vojaki so ravnali brutalno, pretepli so vse, ki so se jim približali, in niso dovolili odnašanja trupel ranjenih in umirajočih. V napadu na stolp je bilo ubitih trinajst nezaščitenih civilistov, med njimi mlada Loreta Asanavičiūtė, več kot 500 ljudi pa je bilo ranjenih.
Enega od sovjetskih vojakov je v hrbet smrtno zadel odbitek strela, ki so ga izstrelili njegovi tovariši.
Reševalna vozila so prve smrtne žrtve pripeljela v bolnišnico v bližnjem okrožju Lazdynai in na urgenco bolnišnice Rdečega križa. Loreta Asanavičiūtė, ki ji je tank močno poškodoval notranje organe in zdrobil medenico, je bila stara 23 let. Dežurni zdravnik je vedel, da nima možnosti za preživetje. Loretine zadnje besede pa so bile: »Gospod zdravnik, ali bom živela?«
Po zavzetju televizijskega stolpa se je kolona premakila proti vrhovnemu svetu.
Na trgu se je zbralo več kot 20 tisoč protestnikov. Ljudje so peli, molili in čakali na najhujše. Nad množico so plapolale številne litovske zastave, vidne pa so bile tudi latvijske, estonske, ukrajinske in poljske. Sovjetske enote so se namestile v neposredni bližini, vendar do napada ni prišlo.
Bedenje je trajalo vso noč, poslanci so ostali v obleganem poslopju parlamenta, razprave so se nadaljevale, predsednik Landsbergis je skušal poklicati Gorbačova, ministre ZSSR v Moskvi, zahodne diplomate, novinarje, kogarkoli, samo da bi rešil republiko in opozoril svet na dogodke v Litvi. Tudi zbrani na trgu pred parlamentom so bili budni, kresovi so goreli, ljudje so stali na barikadah in čakali, da jih bodo vsak trenutek napadli sovjetski vojaki. Nekaj zahodnih novinarjev, ki jim je uspelo prej priti v Vilno, je v živo prenašalo dogajanje, ki je pretreslo evropsko in ameriško javnost.
Bilanca tiste noči, ki se je prikazala z meglenim jutrom trinajstega januarja, je bila tragična. Televizijski stolp, stavbo odbora za radio in televizijo ter medijsko hišo so zasedli okupatorji in jih opustošili, letališče in železniško postajo je nadzorovala vojska, mesto je bilo praktično odrezano od preostalega sveta, po ulicah so patruljirali tanki. Prihajale so novice o številu smrtnih žrtev.
V vseh cerkvah v Vilni so zvonili zvonovi in potekale pogrebne maše. Norveška vlada je pozvala ZN, naj razišče dogodke v Litvi. Poljska vlada je podala izjavo o solidarnosti z litovskim ljudstvom in obsodila agresijo sovjetske vlade. Čez dan ljudje so ljudje prihajali k televizijskemu stolpu, prinašali cvetje in prižigali sveče. Zvečer so v Rigi in Kijevu potekali množični shodi v znak solidarnosti z Litvo, na katerih se je zbralo več kot 20.000 ljudi. Shodi v podporo Litvi so potekali tudi v Vroclavu in Gdansku ter drugih poljskih mestih.
Profesor Landsbergis je 15. januarja prejel pismo učenca ene od kaunaskih šol.
»Spoštovani gospod Landsbergis,
sem petošolec in premajhen, da bi branil Litvo, saj mi mama tega ne dovoli. Pošiljam vam denar, ki sem ga prihranil, da boste lahko kupili vse, kar potrebujete za zmago.
Mindaugas Mikalauskas iz Kaunasa, 15. 1. 1991«
V ovojnico je Mindaugas dal 25 rubljev – vse svoje prihranke.
Dvanajstletni Michal Rudnicki je v Varšavi v televizijskem dnevniku videl prispevek o dogodkih v Vilni in razmišljal, kako bi lahko pomagal ljudem v Litvi. Natisnil je nalepke z napisom Pomagajmo Litvi in z dovoljenjem ravnatelja na šoli organiziral zbiranje denarja med učenci in učitelji. Zbrani denar je želel poslati s poštnim nakazilom v Litvo. Pošta ni sprejela njegovega denarnega nakazila, saj je bil star samo 12 let, zato je moral priti z mamo.
Medtem so v Moskvi odgovorni za dogodke v noči na 13. januar obtoževali litovske oblasti, da »stopnjujejo konflikt z nacionalističnimi motivi«. Gorbačov je molčal.
16. januarja je na pokopališču Antakalnis v Vilni potekal slovesen pogreb žrtev dogodkov pod televizijskim stolpom, ki se ga je udeležilo več kot 10.000 ljudi. Žrtve so bili: Loreta Asanavičiūtė, Virginijus Druskis, Darius Gerbutavičius, Rolandas Jankauskas, Rimantas Juknevičius, Alvydas Kanapinskas, Algimantas Petras Kavoliukas, Vytautas Koncevičius, Vidas Maciulevičius, Titas Masiulis, Alvydas Matulka, Apolinaras Juozas Povilaitis, Ignas Šimulionis in Vytautas Vaitkus.
Mihail Gorbačov je pozneje večkrat zatrdil, da o dogodkih v Vilni 13. januarja 1991 ni vedel ničesar in da ni dal nobenega ukaza za uporabo sile proti civilistom.
11. februarja 1991 je Islandija uradno priznala Litvo (islandska vlada je izjavila, da akt o priznanju neodvisnosti iz leta 1922 ostaja v veljavi).
16. marca 1991 je Litvo priznala Slovenija.
31. julija 1991 so sovjetske posebne enote OMON napadle carinsko postajo Republike Litve v Medininkaih na meji z Belorusijo in ubile sedem carinikov in paznikov.
31. avgusta 1993 so Litvo zapustile zadnje sovjetske vojaške enote.
14. julija 2011 so na mednarodnem letališču Schwechat na Dunaju pridržali Mihaila Golovatova, ki je januarja 1991 poveljeval posebni enoti KGB Alfa v Vilni. Osebno je odgovoren za dogodke v noči na 13. januar med akcijo pod televizijskim stolpom in za smrt trinajstih ljudi. Leta 2011 je bil Golovatov poslovnež in podpredsednik Ruske smučarske zveze. Užival je v smučanju v Alpah in v luksuznih hotelih.
Na podlagi naloga za prijetje, ki ga je izdalo litovsko tožilstvo, je avstrijska policija pridržala Golovatova in ga zaslišala. Kot je priznal malo pozneje, je v trenutku, ko so ga vprašali, ali je bil kdaj v Vilni, že vedel, za kaj gre. V naslednjih urah je na letališče Schwechat prispel veleposlanik Ruske federacije v Avstriji Sergej Nečajev, ki je osebno posredoval v primeru in o dogodku obvestil rusko zunanje ministrstvo, zvezno varnostno službo in zunanjo obveščevalno službo. V naslednjih urah so organi Ruske federacije izvajali velik pritisk na zunanje ministrstvo in avstrijsko vlado. Prvi sekretar ruskega veleposlaništva na Dunaju je ves ta čas na letališču, po Golovatovem poznejšem opisu je sedel z njim na isti klopi. Do Golovatova je prišel odvetnik, ki ga je najelo veleposlaništvo, in je izpodbijal pismo o imenovanju, pri čemer je poudaril nekatere nepravilnosti pri njegovi sestavi in opozoril na nekoliko drugačno pisavo Golovatovega imena v dokumentu in v njegovem potnem listu.
Naslednjega dne ob 15.45 je bila sprejeta odločitev, da se Golovatov vrne v Rusijo. V Litvo ga niso pustili.
»Rusija, njeno vodstvo, bi se morala zganiti ob mojem pridržanju v Avstriji. Proti Litvi je bilo treba izreči protestno noto, saj je Rusija pravna dedinja ZSSR. […] in bi morala braniti svoje vojake, ki so s tveganjem lastnega življenja sodelovali v posebnih operacijah, v boju proti terorizmu in ekstremizmu. Če bo, bog ne daj, zadeva prišla pred haaško sodišče, se bodo danes zavzeli zame, jutri pa za več deset tisoč drugih. Danes – Litva, jutri – Latvija in Estonija!« je kmalu po vrnitvi v Rusijo v pogovoru za rusko tiskovno agencijo RIA Novosti izjavil Golovatov.
Umrl je 1. avgusta 2022 v Moskvi.
Mihail Gorbačov je 24. februarja 2022 obsodil rusko invazijo na Ukrajino, vendar je bil glede priključitve Krima spomladi 2014 precej dvoumen.
Vladimir Putin je večkrat poudaril, da ne mara Gorbačova, vendar se ni nič naučil ne iz napak, ki jih je storil Gorbačov, ne iz okoliščin, ki so jih povzročile. Današnja Rusija je spet na robu propada, tako kot ZSSR ob koncu Gorbačovove vladavine, vendar tokrat po lastni krivdi.
Drobci ledu, ki so se v Litvi stalili marca 1990, še vedno puščajo svoj pečat.