AirBeletrina - Dež, mrak in nikogaršnja pesem
Panorama 28. 4. 2019

Dež, mrak in nikogaršnja pesem

Juliette Binoche v filmu Angleški paciet (1996)

Ostani danes zvečer, zunaj dežuje,
veliki in temni zastori so nad mestom.
Bral ti bom novo pesem, tisto, ki sploh še ni dokončana.
Zunaj dežuje in mrak je.
In ničesar pomembnega se tam nocoj ne bo zgodilo.
Ob pol polnoči se bo začel film, o katerem sva govorila.
Juliette Binoche lepša kot kdajkoli prej, še ena nepričakovana zgodba.
V sobi je toplo, vse je pripravljeno na pozabo.
Daj, ostani danes zvečer, mogoče bom celo dokončal to pesem,
mogoče boš zaspala sredi moje zgodbe o
prekletstvu na avtocesti pri Ingolstadtu,
o tistih magičnih Draženovih gibih.
Ravno zaradi tega sem lahko star,
kolikor želim biti star.

Praviš, da se življenje odvija naglo in največkrat sploh nismo prisotni v njem.
Le zakaj ne bi ostala to noč:
pripadala boš temu svetu in jaz bom pripadal isti temi.
Izvedla boš nekaj o tisti točno določeni, tisti tako močni pesmi
– res, da pozabljeni, ki je v sebi združila
vse naslove mojih nenapisanih knjig.
In tudi nekaj o tem, da imam včasih rad slabo vreme.

Biti srečen – tudi danes pomeni nekaj, kar se ne sklada z razumom,
zato ostani. Zunaj se bodo zrušile ideje, zunaj ni
nobenega kamna modrosti, ki bi nam bil dostopen, ne feniksa,
ki bi se dvignil iz pepela. Ni besede, ki bi naju zaobjela.
Zato ostani v pesmi: ni mi treba nikomur povedati, da si to ti.
Zavrtel bom Jaquesa Brela in skupaj se bova
spominjala krajev, ki jih nisva nikoli videla. Olympia 1961. Ne me quitte pas.
Ne vem, kaj boljšega bi si še lahko izmislil za to noč.
Ostani, ker je ostalo že toliko tvojih sledi.
In veseliva se nevihte.
A če ti nočeš ostati zaradi sebe, potem ostani vsaj zaradi pesmi,
podari ji konec po svojem okusu,
ne dovoli, da bi ostala nikogaršnja pesem.

Prosim te, ostani danes zvečer, zunaj je dež,
nad mestom pa temni zastori.

 

 

Pavle Goranović je eden najboljših črnogorskih pesnikov obdobja zadnjih desetih, petnajstih let. Rodil se je leta 1973 v Nikšiću, Črna Gora. Diplomiral je iz filozofije. Doslej so mu izšle pesniške zbirke: Ornamentika noči(1994), Branje tišine(1997), Knjiga prividov(2002), Kako dišijo knjige(2008), Cinober(2009), Mesto polne lune (2014) in monografija Tin Ujević in Črna Gora (2008).  Knjiga prividov je bila prevedena v slovenščino in tiskana pri založbi Sodobnost International. Poleg poezije piše Goranović tudi prozo in književne kritike. Izjemno dober opis Goranovićeve poezije je zabeležil  Božo Koprivica, glasi pa se nekako takole: »Ta velika modrina in Luc Besson, to lebdenje v verzu kot v smrti, kot v radosti in bolečini.«  Ali pa Mladen Lompar: »Če je sodobna črnogorska poezija čakala dostojanstvo, potem je to zdaj tukaj, v knjigi Mesto polne lune.« Jaz bi Koprivici in Lomparju dodal še nekaj, kar je postalo univerzalen emblem Goranovićeve poezije: plemenita melanholija,  v najbolj čistem pomenu teh dveh besed. Prevedene pesmi so iz knjige, ki je sodobni črnogorski poeziji vrnila dostojanstvo.

Izbral in prevedel Uroš Zupan.