.jpg)
Priznam, medijski trušč, ki je spremljal snovanje in snemanje novega albuma kultnega avstralskega komba Nick Cave & The Bad Seeds, je precej razrval moje občutljivo živčevje. Pa ne zato, ker bi bil prepričan, da si plošča takega pompa ne zasluži, pač pa zaradi rumeno obarvanega, voajerskega in mrhovinarskega podtona, ki se je v nestrpnem pričakovanju razlezel čez celotno medijsko krajino. Konec koncev je dokaz tega tudi pričujoči uvod. O čem govorim? Za tiste, ki ste se slučajno prenehali zanimati za vsebine javnih občil in/ali ste neseznanjeni z osebnim življenjem glavnega protagonista benda, naj na tem mestu podam skrčeni opis neobhodnega toposa, na katerega naletimo vsakič, ko želimo spregovoriti o njihovem zadnjem studijskem izdelku, pomenljivo naslovljenem s Skeleton Tree. Ta topos se glasi: fatalni vpliv gravitacije na telo petnajstletnika. To petnajstletno telo je seveda pripadalo sinu pop-profeta Cava. Če se vam prejšnji stavki ne zdijo ravno tenkočutni ali tenkovestni, je to zato, ker želim na tem mestu izpostaviti tale, že nakazan problem: od omenjenega dogodka naprej praktično nikogar ne zanima več ne glasbena ne kakšna druga kvaliteta nastajajočega albuma, ampak samo še, kako bo osebna tragedija absorbirana v njegovo čustveno jedro. Hvala neobstoječemu bogu, pa travma ni tudi Cavova središčna iztočnica – in ravno to dela Skeleton Tree še toliko bolj intriganten izdelek, Cava pa mojstra svoje obrti.
Če s čuječnim ušesom preletimo zadnje studijske produkte iz obsežne diskografije Slabih semen, bomo ugotovili, da večino časa zvočno perpetuirajo podobno esenco: čuteče klavirske tone, čvrste, a obenem mehke basovske linije, pritajene, svetlo odmevajoče kitare in minimalistično orkestracijo. Skratka, dokaj klasični Bad Seedsi. Vendar to nikakor ne velja tudi za Skeleton Tree. Gre za manj melodičen, a zato bolj atmosferičen, manj speven, a zato bolj zaklinjevalsko hipnotičen album. Lahko bi rekli, da so Nick Cave & The Bad Seeds z njim dokončno zakorakali v sodobno zvočno pokrajino, obenem pa ostali zvesti tradiciji svoje mrakobne avtopoetike. Dotični plošček uvaja namreč kar nekaj inovacij v – sicer prijetno in mestoma anahronistično – godbo alternativnih polbogov iz dežele tam spodaj. V uvodnem štiklcu Jesus Alone (ki ga v luči zgoraj opisanih polpreteklih peripetij odprejo sugestivni stihi You fell from the sky, crash landed in a field near the river Adur) smo tako priča trenutku, ko Cave in druščina prvič v svoji dolgoletni karieri po jajcih počohljajo (sicer zgolj tam, a je to kljub temu pohvale vredno) nekaj podobnega dronu, minimalističnemu podzemnemu žanru, nad tem pa se vzpenja loop srh vzbujajočega krika. Anthrocene je po drugi strani mozaik klavirja, kitar na efektih in zamolklo zvenečih, aritmičnih bobnov. Album zahvaljujoč uporabi prefinjene sintetične orkestracije in disonantnih šumov deluje manj organsko kot njegovi predhodniki, hkrati pa s tem revitalizira celotno zvočno sliko skupine. Osnovni motiv I Need You je denimo spočet s pomočjo sintetizatorja, kar za Nick Cave & The Bad Seeds ni ravno stalna praksa.
Sprememba zvočne slika pa ni edina novost, ki jo je moč zaslediti na Skeleton Tree – tipična pop formula kitica-prehod-refren je večinoma opuščena, kar Cavu šele v polnosti omogoča izraziti vse svoje recitatorske sposobnosti. Cave sicer nikoli ni slovel kot eden najsposobnejših vokalistov na planetu, zato pa je v svoj prid znal izkoristiti nenadjebljivi občutek za liričnost ter interpretacijo, s katero se lahko brez sramu ali strahu kosa z (po mojem skromnem mnenju) nespornim mojstrom te discipline, pokojnim praproščakom alternativnega roka Loujem Reedom. Rings of Saturn ravno zahvaljujoč Cavovi ekstatični dikciji poslušalca prepriča, da gre za pesem, ki je ravno v tem trenutku obstoja vse, kar je ji je bilo kadarkoli usojeno biti, če poslovenim in parafraziram njene verze. Podobno je mogoče reči tudi za Girl in Amber, kjer eliptično naricanje vodje Bad Seedsov ustvarja nezadržen vrtinec spomina, ki ga evocira besedilo. Evolucijskemu loku zasedbe pa ni ušlo niti tekstopisje. Dobro, osrednje teme ostajajo transcendenca, ljubezen, izguba in smrt itd. v navezavi s profanimi motivi, kot je na primer bruhanje v straniščno školjko – vendar pa je tokrat linearna narativnost besedil suspendirana in obogatena z asociativno blodnjavostjo.
Čeprav Skeleton Tree ob prvem poslušanju ne zveni ravno navdahnjeno ali inspirativno, pa se, ko postanemo enkrat pozorni na vse njegove skrite sloje in nivoje, nenadoma pokaže kot ena boljših izdaj letošnje diskografske bere. Še več, upam si trditi, da gre za enega bolj poetičnih albumov v že tako ali tako poetičnem opusu mračnjaškega barda in njegovih semen – to pa je hkrati potrditev, da sodobni instrumentarij in njegova tehnična sredstva še zdaleč ne pomenijo apriorne izgube sleherne globine, občutka ali estetike. Z Bad Seedsi je očitno ravno obratno: junaki analogne ere lahko ostanejo mojstri tudi v digitalni, vendar samo v primeru, če znajo vsakokrat znova obvladati svoja obrtna orodja in jezik, ki podaja izkušnjo. Mnoge je ob izidu albuma presenetilo, da v besedilih ni nobene neposredne omembe v uvodu omenjene osebne tragedije – vendar pa je ravno ta distanca tista, ki tudi poslušalcu omogoča prisostvovanje v svetovjih njihovih (Cavovih?) pesmi in ne zgolj perverzno kukanje skozi ključavnico – za to bo dovolj priložnost, ko tudi v slovenske kinematografe (ali pač na svetovno medmrežje) prispe film o ustvarjanju aktualnega albuma, ki nosi naslov One More Time With A Feeling.
Skeleton Tree predstavlja, tako za The Bad Seeds kot za Nicka Cavea osebno, novo poglavje, nekakšen nov skelet, na katerem je vredno graditi novo telo oziroma s katerim lahko kot zasedba znova rastejo. Tako nam preostane samo upanje, da bomo to še zmeraj kako živo in aktualno skupino v kratkem spet lahko ujeli na kakšnem izmed slovenskih odrov – in ker gre za enega redkih svetovnih bendov, ki so naši stalni gostje, imamo vse razloge za zmerni optimizem. Optimizem, ki elegičnemu tonu navkljub veje tudi iz slabega semena in temotnih korenin Skeleton Tree.
