Piše se leto 2013 in slovenska intelektualna skupnost po dobrih desetih letih naraščanja trenda izseljevanja najbolj usposobljenih kadrov še vedno ni pripravljena povsem razumeti, da ima težave z begom možganov. Doktorski študij na slovenskih univerzah je že leta plačljiv, medtem ko njegova kvaliteta in namembnost ostajata vprašljivi, in vprašanje, kaj točno bi mladega človeka, ki mu izobrazba predstavlja določeno vrednoto in ki bi ga na dolgi rok zanimalo (p)ostati del akademske skupnosti, pripravilo do tega, da bi se odločil doktorirati na kateri izmed slovenskih univerz, ponuja enostaven, a ne preveč razveseljujoč odgovor – nič, razen morebitnih osebnostnih šibkosti, kot sta neprilagodljivost in hromeč strah pred spremembo.
Nasvet mladim staršem, ki bi radi svojim otrokom ponudili vsaj načelno možnost, da odrastejo v intelektualce, ima priokus po časih, za katere smo verjeli, da so že davno za nami – učite jih nemško in jih pošljite na Dunaj, kjer je študij zastonj in stanje univerzitetnega duha manj zadušljivo. Izkazalo se je, da je slovenska univerzitetna skupnost v procesu vseh reform in domnevnih prilagajanj evropskim ali mordasvetovnim standardom počasi, a gotovo stopila v proces samoukinjanja, ki neprijetno namiguje na to, da je na našem koncu sveta preprosto ne potrebujemo.
Da ne bo pomote – nikdar nisem bila prevelika ljubiteljica teorije, da je šlo v Sloveniji z univerzo navzdol ob uvedbi bolonjske reforme. Sama sem obiskovala predbolonjski študijski program in iz izkušenj lahko povem, da je vabil k razpiranju identične problematike, kot vabi prenovljen bolonjski – študentom, ki so ga vpisali, je s pomanjkanjem kriterijev, standardov, smiselno zastavljenega predmetnika in s splošnim vzdušjem malodušja dajal vedeti, da ne služi ničemur drugemu kot temu, da večjo skupino ljudi za nekaj let pospravi z ulic in jim omoči delo prek napotnice.
Če privzamemo, da zgoraj predstavljena slika stanja duha slovenske univerzitetne skupnosti kolikor toliko odslikava dejansko stanje, je zelo težko razumeti, zakaj bi bil kdorkoli, ki je tej solzni dolini že poklonil dobrih pet let prostovoljno, pri polni zavesti in proti plačilu pripravljen, da ji žrtvuje še naslednja štiri. Na tem mestu morda ne gre iskati vseh možnih zmotnih vzgibov, zato rajši sklenimo, da bo za svoje napake vsak odgovarjal sam in si oglejmo, kaj se zgodi, ko se odločimo, da bomo, kljub vsem pomislekom, ravnali manj razsodno, kot bi si želeli in vpisali v doktorski program kakšne izmed slovenskih univerz.
To je morda dober trenutek, da svojo izjavljalno pozicijo zožim na njeno dejansko stanje –doktorandi drugih univerz, pa tudi drugih fakultet Univerze v Ljubljani imajo morda drugačno izkušnjo in skoraj gotovo se soočajo z drugačnimi problemi, kot je moj, zato bi veljalo opozoriti, da bo preostanek besedila morda relevanten samo za doktorande, ki so vpisali program zvenečega imena: interdisciplinarni doktorski študij humanistika in družboslovje.
Prva opazna lastnost programa je, da programa ni. Za denar, ki ga pokloniš fakulteti, bolj ali manj
plačaš svoj bodoči naziv, stroške kopiranja in minimalno količino predavanj, ki so sicer povsem zanimiva, vendar jih je za začetek premalo, da bi jih študent doživljal kot zavezujoča, predvsem pa, enako kot na dodiplomskem študiju, študentu ne dajejo občutka, da je prek njih sprejet ali povabljen v neko intelektualno skupnost in da se od njega pričakuje, da jo bo s svojim doprinosom oplemenitil. So sama sebi namen. In ko študent ugotovi, da je bolj ali manj odvisen od samega sebe, da svoj doktorat piše za svoje lastno veselje in da se o vsem skupaj bolj ali manj lahko pogovarja zgolj s samim sabo, če je imel pri izbiri mentorja res srečno roko, pa še s svojim mentorjem, se mu začne vsiljevati neprijetno vprašanje, zakaj si teh 3500 na letnik rajši ne bi razdelila kar mentor in on sam.
A je, kot je. Položnice pridejo in fakulteta pričakuje, da jih bomo poravnali. Ker so možnosti, da si kot humanistični doktorand nagrajen s statusom mladega raziskovalca, praktično nične, misel na to, da bi svoji fakulteti za doktorski program, ki ga nudi, dejansko plačal 3500 evrov na letnik, pa neznosna, študentu ostane samo ena opcija – zloglasna Inovativna shema za sofinanciranje doktorskega študija.
Ta spis je, preden me je zaneslo, hotel biti kratka lamentacija na temo inovativne sheme. Vsiljuje se sicer vprašanje, koliko je tovrstna lamentacija še smiselna, glede na to da so evropska sredstva pošla in z letošnjim letom koncept inovativne sheme roma na smetišče zgodovine. Morda bi se bilo v tem trenutku razsodneje spraševati, zakaj nihče ni pripravljen razmišljati o tem, kakšno štipendiranje naj bi jo nadomestilo, vendar je bila moja izkušnja s pripravo vloge za razpis za inovativno shemo ena izmed najbolj nesmiselnih izkušenj mojega kratkega življenja, ki je globoko spremenila moje doživljanje sveta in človeške narave, zato bi jo rada delila z vami.
Inovativna shema za sofinanciranje doktorskega študija je koncept štipendiranja, ki doktorande spodbuja k temu, da njihovi doktorati nečemu koristijo. Najbolje so točkovane teme, ki koristijo gospodarstvu, simboličen poklon pa prejmejo tudi teme, ki služijo reševanju aktualnih družbenih problemov. Prijavitelj je dolžan izpolniti dokaj debel in dokaj kompleksen šop obrazcev, s katerim bo komisiji lahko dokazal, da ima njegov doktorat nekakšno zunanjo namembnost in se ga zato splača finančno podpreti. Univerza v Ljubljani, ki se zaveda debeline in kompleksnosti formularja, organizira posvet, na katerem kandidatom za shemo pomaga poiskati svojo pot skozi birokratski labirint. Tudi ta posvet, kot večina z doktorskim študijem povezanih stvari, je samemu sebi namen. Posvečen je predvsem glasnemu branju javnega razpisa (ker se od doktorskih študentov seveda ne pričakuje, da bodo razpis zmožni raztolmačiti sami), vsa vprašanja študentov, ki se nanašajo na morebitne dvoumnosti ali nejasna mesta znotraj razpisa, pa so prezrta ali označena za naklepno provokacijo. Na koncu, skratka, ostaneš sam z razpisom, iz oči v oči.
Nobena novost ni, da vsi razpisi tega sveta vabijo k laži, in v tem smislu utegne biti izpolnjevanje inovativne sheme povsem koristna šola za življenje, ki uči študenta, kako obdržati idejno zasnovo teme, a jo reartikulirati na način, ki je evrobirokratom dopadljiv. Vendar ta kratek preblisk pragmatičnega optimizma ne more odpraviti dejstva, da je skrita predpostavka, ki služi za podlago shemi, v temelju zgrešena. Gre namreč za to, da shema finančno nagrajuje doktorate, ki so usmerjeni izven univerze, s čimer daje vedeti, da doktorati, ki so strogo teoretični in usmerjeni zgolj v svojo stroko, četudi potencialno intelektualno visoko nadstandardni, niso vzpodbujani. Shema predpostavlja, da univerza, ki služi samo univerzi, ni univerza, ki si jo želimo, s čimer nam sporoča, da v Sloveniji koncept intelektualca žal ni bil predviden,ker smo pač država delavcev in kmetov,in da, kdor si želi v življenju uspeti ali zgolj biti pripoznan kot oseba z visoko razvitimi kognitivnimi zmožnostmi, pač nima druge izbire, kot da tako ali drugače postane gospodarstvenik. No, ali pa emigrira.
Koncept inovativne sheme namiguje na klasično slovensko premestitev, kjer se problema nekega družbenega sektorja ne rešuje znotraj tega sektorja, marveč prek nekega drugega. Nimamo politike – rešimo to s kulturo! Zavozili smo svoje gospodarstvo – rešimo to z univerzo! Tovrstna miselnost je seveda dvakrat neučinkovita – poleg tega, da ne reši izvornega problema, izmaliči še nekaj, kar je poprej morda povsem uspevalo. Če bi radi sanirali gospodarstvo, lepo prosim,sanirajte gospodarstvo. Univerza vam bo pri tem težko v pomoč. Če pa bi radi zgolj razvrednotili univerzo, ne da bi to kdo zares opazil, potem pa kar tako naprej.