V preteklih mesecih sta se na slovenskem področju kulture in popularne glasbe zvrstila dva razmeroma odmevna dogodka. Ne, ne namigujem na množično izstopanje pisateljev iz društva PEN niti na premiero samopromocijskega dokumentarca Jana Plestenjaka, pač pa merim na razstavo Williama S. Burroughsa, sicer kultnega ameriškega prozaista, in koncert skupine Peter Hook & the Lights,tribute zasedbe prav tako kultne madchesterske zasedbe Joy Division. Zame, kot bralca Burroughsovega Golega obeda in poznavalca (heh, toliko, da se nisem oklical za eksperta) omenjene skupine (Joy Division, ne Peter Hook & the Lights), sta imela oba eventa eno samo v nebo vpijočo skupno točko: Iana Curtisa, (pre)zgodaj preminulega tekstopisca in vokalista skupine, sarkastično poimenovane divizija užitka.
Glasbena zapuščina Joy Divisionov definitivno ni, tako kot na svoj način tudi bibliografija Williama S. Burroughsa, probiotične in lahko(tno) prebavljive narave: gre za zmes primitivnega minimalizma, čudaške produkcije Martina »Zero« Hanetta in temačnega zvoka, ki se je spajdašil z nevrotično samorefleksijo Iana Curtisa in z njegovo željo postati rock’n’roll verzija nekakšnega Wertherja. Njegovi zarotniki v ustvarjanju so bili, zraven zgoraj že omenjenega basista Petra Hooka, še kitarist/klaviaturist Bernard Sumner in bobnar Stephen Morris. Pa tudi peščica pesnikov in prozaistov, ki so mlademu Curtisu služili kot vzorniki in estetska usmeritev za njegov kasnejši »poklic« tekstopisca.
Če verjamemo biografiji Touching from a Distance, ki jo je o njem v rahlo užaljenem tonu (nič čudnega, saj jo je varal) spisala žena Deborah Curtis, je pevec že v otroštvu kazal veliko zanimanje za knjige in pisateljski poklic. V svojih najstniških in zgodnjih dvajsetih letih (kolikor mu jih je bilo dano živeti) naj bi po pričevanju biografije zraven Burroughsa obsesivno prebiral tudi avtorje, kot so Dostojevski, Sartre, J. G. Ballard, Hesse in Nietzsche – bolj ali manj samo kanonizirani hardcore torej. Se potem sploh še kdo čudi, da je postal eden tistih rock piscev, ki so med mladimi pomagali popularizirati nihilizem, pesimizem in melanholijo? In to v, upam si trditi, mnogo bolj pesniško izklesani maniri kakor eden izmed njegovih siceršnjih idolov, Jim Morrison.
Vsekakor Joy Division brez Iana Curtisa ne bi bili isti bend; čeprav se Curtis ni aktivno (z igranjem inštrumentov) vključeval v ustvarjanje glasbe (bil pa je, po besedah Petra Hooka, njihov dirigent), pa je s svojo karizmo in predvsem besedili dodal sicer svinčenemu, mestoma militantnem zvenu njihovih pesmi tisto dodatno dimenzijo, ki je njihovo glasbo naredila bolj človeško in za odtenek znosnejšo v svoji namerni puščobnosti. Zasedba je v borih štirih letih svojega delovanja izdala en EP, dva studijska albuma in dva singla. Tako prvenec Unknown Pleasures (1979) kot njegov naslednik Closer (izdan 1980, a že po Curtisovi smrti) pa sta dandanes obvezno čtivo za vsakega nadobudnega fena alternativne (dobre?) strani popularne glasbe.
Kar je zanimivo, je to, da se tako na prvem kakor drugem studijskem izdelku pojavita pesmi, ki neposredno aludirata na Curtisove literarne vzornike. Uvodna pesem na plošči Closer tako nosi naslov zbirke eksperimentalnih novel J. G. Ballarda: (The) Atrocity Exhibition. Tako novele v dotični knjigi kakor Curtisovo besedilo vzbujajo sorodno apokaliptično občutje: občutje splošne družbene in osebnostne dezintegracije in degradacije. Če je Ballard svojega bralca poslal na ultimativni bad trip skozi groteskne svetove, v katere je, zahvaljujoč psihozi, ujet glavni protagonist novel, je podobno storil tudi Curtis, ki pa je v ta morbidna vesolja najverjetneje prefinjeno vpletel tudi svojo osebno izkušnjo. Uvodni verzi njegove Atrocity Exhibition se namreč glasijo: Asylums with doors open wide / Where people had paid to see inside / For entertainment they watch his body twist / Behind his eyes he says: »I still exist!« // This is the way, step inside … Te stihe mnogi interpretirajo kot opis koncertov Joy Divisionov, na katerih je Ian Curtis pogosto trpel epileptične napade: ti pa so v očeh oboževalcev (bolje rečeno voajerjev, na katere cilja refren) sčasoma prerasli v integralni in vročično pričakovani del samega nastopa.
V Unknown Pleasures posvetilo literarnim vzornikom predstavlja pesem Interzone, ki je, glej ga zlomka, tudi naslov zbirke novel Williama S. Burroughsa. Čeprav komad kot celota definitivno ni vrhunec ne Curtisovih literarnih ambicij ne ustvarjanja skupine, pa je treba v zakup vzeti dejstvo, da gre pri tem za poskus besedilo zgraditi s tehniko montaže, katere mojster je bil, glej ga zlomka one more time, prav Burroughs! Umetniški postopek montaže je narativni način, ki fragmentira rdečo nit pripovedi, jo razseklja in zabrisuje z vrivanjem drugih zgodb, prav tako nezaključenih v svojem dramaturškem loku. Tako kot recimo Burroughsov Goli obed je tudi Curtisovo besedilo Interzone polno verzov, ki se smiselno ne navezujejo na prejšnjega ali prejšnje verze. Shizoidnost teksta je nato še poudarjena v sami izvedbi, kjer se prvič in zadnjič v zgodovini benda zgodi, da skladbo prepevata dva vokalista (zraven Curtisa še kitarist Sumner), oba glasova pa predstavljata samostojni in samosvoj lirski subjekt (ali pa zgolj enega, a razsrediščenega?!): The cars screeched hear a sound on dust / Heard a noise just a car outside / Metallic blue turned red with rust / Pulled in close by the building’s side / In a group all forgotten youth / Had to think, collect my senses now / Are turned on to a knife edged view / Find some places where my friends don’t know / And I was looking for a friend of mine / Yeah, looking for some friends of mine …
Med singli nalogo posvetila opravlja Licht und Blindheit, dandanes rariteta, katere cena se giblje tudi po več sto evrov. Na njem se namreč zraven pogrebne koračnice Atmosphere pojavi še postpunkovski tour de force Dead Souls, ki naj bi z naslovom namigoval na Gogoljeve Mrtve duše, čeprav, roko na srce, neke vsebinske povezave med besedilom in romanom ni ali pa je vsaj moji vednosti nevidna. Vsekakor pa je besedilo dober prikaz prefinjene morbidnosti, zaradi katere so tako Curtisa kot posledično Joy Division za svoje vzeli vsi mogoči glasbeni (pod)žanri in izvajalci, ki prisegajo na doom & gloom tematiko. Curtis namreč celotno pesem narica te mrtve duše z refrenom, ki vsebuje verzthey keep calling me in njegove izpeljanke.
Glede na to da sta med avtorji, ki so ga navdihovali, tudi dva prominentna misleca, Nietzsche in Sartre, se lahko vprašamo, ali je mogoče v katerem od besedil opaziti tudi njune neposredne vplive? Zdi se že tako. Odzvanjajo jih vrstice pesmi Heart and Soul, ki sicer ne delujejo toliko nietzschejansko, pač pa bolj schopenhauerjevsko od samega Schopenhauerja v svojem eksistencialnem pesimizmu: An abyss that laughs at creation / A circus completed with all fools / Fundations that lasted the ages / Then ripped apart at their roots / Beyond all this good is a terror…, medtem ko se v zadnji kitici pojavi tudi pravo pravcato eksistencialistično vprašanje: Existance, well, what does it matter?
Če se spet malo pošalim: človek s tako težaškim bralnim pedigrejem definitivno ni imel šans, da bi obenem preživel še propad svojega zakona in breme zmeraj akutnejše epilepsije, zato ne gre verjeti članom benda, ko trdijo, da niso slutili prihajajoče tragedije, pa čeprav bojda niso kazali zanimanja za njegova besedila – dovolj bi bilo že, če bi preverili stanje na njegovi knjižni polici! Kakorkoli že, ne prvo ne drugo se ni zgodilo in tako si je Ian Curtis v zgodnjih urah 18. maja 1980 vzel življenje: obesil se je v kuhinji. Tako je svoje življenje končal pevec, ki naj bi si po pričevanju nekaterih želel že večkrat končati svojo kariero, se preseliti na Nizozemsko in odpreti knjigarno. Ironija je hotela, a še toliko bolj Ian, da bi si bend, ki je tako neutrudno koncertiral in pri tem ignoriral vedno slabše psiho-fizično stanje svojega vokalista, že takoj naslednji dan na široko trasiral pot k občutnejšemu uspehu: odšli bi na svojo prvo severnoameriško turnejo. Po Curtisovi smrti so se preživeli člani odločili, da se bodo preimenovali in v bend vključili še klaviaturistko – in tako so nastali New Order. Toda kultna zasedba so postali in ostali Joy Division, Curtisova senca pa je po njegovi tragični smrti samo še rasla in nazadnje marca v Ljubljani uspela zasenčiti tudi Petra Hooka in njegove luči …
