Sreda, 18. december 2019
To je v bistvu dan, ki se ga že vsaj tri desetletja ob vsakem koncu leta najbolj veselim. Seveda ni vedno prav 18. december. To je prednovoletno srečanje peterice. Mariborske literarne peterice, ki se je »samoustanovila« leta 1971 z almanahom Skupaj. Pet prijateljev je hotelo dokazati, da »se da dobro pisati tudi zunaj glavnega mesta«. Mislili smo na M. Kranjca, I. Potrča, C. Kosmača, F. Godino, P. Božiča, A. Hienga itd., ki so se s Prekmurja, Primorske, Maribora, Celja preselili v Ljubljano, ki je potem diktirala literarne vrednosti, politiki v Ljubljani pa politično »linijo«; peterica pa ni marala »ideološkega falangizma in enotnosti«, zase smo terjali popolno umetniško svobodo … Ti pisatelji-prijatelji so bili ljubljanski študentje, ki so se vrnili na Štajersko, Andrej Brvar, France Forstnerič, Marijan Kramberger in dva, ki sva ravno končala mariborske višje šole, Drago Jančar in jaz … Forstneriču je bilo leta 1971 že osemintrideset let, najmlajšemu Jančarju pa šele triindvajset. V almanahu Skupaj smo objavili tudi svoje najnovejše literarne prispevke, Brvar Pesmi za Vando, Forstnerič novelo Brlog, Jančar novelo Krištof, Kramberger esej o Forstneričevi poeziji Drava življenja in jaz svojo prvo uspelo komedijo Ščuke pa ni, ki sem jo za uprizoritev leta 1973 še spremenil. Mogoče smo pričakovali (malo tudi zaradi lokalpatriotizma, ker smo se odrekli ljubljanskemu literarnemu »diktatu«), da nas bodo v našem mestu sprejeli s simpatijo, toda ne – večina mariborskih piscev nas je štela za domišljave nastopače (Mevlja, Švajncer, Gaborovičeva …), politika pa za nekakšne državi nevarne intelektualce in boheme … Ni čudno, da je Jančar končal v zaporu, da sta potem s Forstneričem »morala« z Večera, da so nas zasliševali na upravi javne varnosti, ipd… Šokiran opažam, da nas še zdaj mnogi podobno doživljajo, kar se je dobro videlo v nedavni tematski številki Dialogov o včerajšnjem Mariboru … Navkljub očitkom o domišljavosti peterice in tudi mojem občutku, da so literarne nagrade bolj ali manj nebistvena stvar, naj zapišem, da je od mariborskih pisateljev dobil veliko Prešernovo nagrado za literaturo pred peteričarji le sedeminsedemdesetletni Janko Glazer leta 1968, potem pa kar štirje člani peterice, Jančar, Brvar, Partljič in Forstnerič, nagrado sklada … Navkljub relativnosti okoli nagrad vseeno lahko sklepamo, da ni šlo zgolj za našo prepotentnost, ampak nekoliko tudi za ustvarjalno potenco, navsezadnje je Jančar evropsko znan in nagrajevan pisatelj … Po manjši prijateljski »prekinitvi« ob Jančarjevi selitvi po prihodu iz zapora v Ljubljano smo se spet začeli družiti, nekako ritualno smo se vsaj dvakrat na leto (enkrat je bil to vedno konec decembra) dobivali v znani stoletni gostilni Šiker ob cesti proti Lenartu … Ker jaz po letu 1975 nisem več pil alkohola, sem bil tudi dežurni šofer … Do leta 2007 nas je bilo vseh pet – Andrej, Drago, France, Marijan in jaz. To so bila »nora« srečanja. V posebni sobi smo jedli Šikerjeve dobrote, pili njihovo odlično vino (le jaz sok iz jurke in radensko). Gotovo smo spravljali v obup dežurnega natakarja ali natakarico, ker nas, ob desetih zvečer, ko so zapirali, seveda ni bilo mogoče spraviti ven iz te posebne sobe. Začeli smo z novicami, tu in tam še s kakimi ljubezenskimi dogodki (France je bil vdovec, vedno poln novic, Marijan zakrknjen samec, Brvar v dinamičnem zakonu z Vando, ki se je kdaj resno zamajal zaradi pesnikove širokosrčnosti, Drago je ostal poročen z Olgo, a si je ustvaril v Ljubljani novo družino, o sebi pa kajpada ne bom rekel nič …). Potem so sledile daljše razprave o literarnih zgodbah, Drago je vedno znova privlekel v debato politiko in slovensko narodnost, Marijan pa je kaj modrega pripomnil le ob koncu … Veliko pametnega je bilo izrečenega, sam sem kar nekritično požiral njihove utemeljitve, nič me ni motila različnost stališč … Prvi je zmanjkal France, ki mu je oslabelo srce nehalo biti 2007, pri štiriinsedemdesetih letih. Bil je osrednja gravitacijska oseba peterice. Leta 2015 je sam končal mučenje z boleznijo Marijan Kramberger … Ostali smo sami, Andrej, Drago in jaz. K sreči se je – najprej tudi kot direktor Evropske prestolnice kulture – z nami začel družiti »nepeteričar« Mitja Čander, direktor Beletrine, po poreklu Hočan. Hitro je pripeljal s seboj prijatelja in urednika Beletrine Aleša Štegra z Destrnika, Andrej pa je predlagal, da vključimo še Francetovo hčer, novinarko Melito, ker je bila velikanska »demokratizacija«, saj je prej veljalo pravilo, da na srečanja peterice ne bomo vabili žensk … Sedaj nas pokliče in poveže Mitja, jaz pa uredim rezervacijo posebne sobe pri Šikerju. In letos smo se dobili v sredo, 18. decembra, ob 19. uri. A glej hudiča – Čander je 18. zbolel, Melita je bila zadržana, zato smo sedeli za mizo Aleš, Drago, Andrej in jaz. Andrej in Drago sta že »stara sodelavca« Beletrine, meni je pravkar izšla tretja, več kot 500 strani obsežna Pesnica, Francetu pa so posthumno izdali knjigo z našimi pričevanji Vem, nocoj sem bil v Ljubstavi …
Imeli smo se enako odlično kakor nekoč in kakor tedaj, ko nas je več. Aleš nam je vsem prinesel Beletrinino darilo, mojo Pesnico in obsežno zbirko pesmi Paula Cezana. Poročal nam je o sporu Svetlane Makarovič z Beletrino in z »vsemi«, potem smo kar precej govorili o prvem Mitjevem romanu Slepec, pri katerem smo vsi hvalili začetek in konec, satirični del na slovenske politične in državne razmere pa precej oglodali, preden smo dali dobro oceno, čeravno ga ni bilo zraven. Smo ga pa vsi zelo pogrešali. Predebatirali in pohvalili pa smo tudi nov projekt – Klasično Beletrino. Drago je bil ves ognjevit, z Alešem pa sta tudi tako pridno praznila steklenice, da sva se z Andrejem že odpeljala malo pred enajsto, onadva pa sta vedno bolj glasno debatirala in še nekaj naročila … Že zaradi Mitjeve odsotnosti se moramo spet čim prej dobiti.
Četrtek, 19. december 2019
Sem v mariborskih zaporih z ekipo Javne agencije za knjigo, ki je organizirala akcijo Vključujemo in aktiviramo, in raziskovalkami in sodelavkami v akciji, ki so lani natisnile knjigo Na grad iz ženskega zapora na Igu, letos pa iz moškega Vidiš, tukaj boš zdaj doma. Gre za enaindvajset zapisanih izpovedi zapornikov in zapornic. Tudi sam sem z zaporniki v dveh letih 160 ur bral in govoril o prebranih knjigah ter z njimi sodeloval za lastno ustvarjanje, skupaj pa smo pripravili tudi štiri prireditve, namenjene predvsem interni publiki. Z njimi in njihovim duhovnim svetom tako imam nekaj izkušenj. O knjigah smo govorili vsi, jaz kot mentor v zaporu in kot pisec krajše spremne besede k drugi knjigi, največ in najtehtneje pa Milica Antić Gaber, ki je tudi urednica dveh dragocenih, poučnih in presunljivih knjig moških in ženskih arestantov in arestantk, kakor jim pravi tudi ljudska pesem. Izkušnje mentorjev z zaporniki, našimi stanovalci, osebami na prestajanju kazni, kakor se jim tudi vse reče, so vseskozi pozitivne. Akcijo je štiri leta financiral oddelek Evropske unije, ker pa je šlo za pilotski projekt, je sedaj te finančne injekcije konec, prav vsi mentorji, med njimi mnogi znani pisatelji, pa so napisali prošnjo na ministrstvo za kulturo in druga ministrstva, da se je akcija tako obnesla, da bi bilo z njo nujno nadaljevati. Pod vodstvom mentorjev so trije zaporniki napisali že svoje knjige. Zase lahko preprosto rečem, da se mi je marsikaj razjasnilo po druženju z njimi in da je mogoče malce samovšečno, če napišem, da sem po teh 160 urah druženja z njimi malo boljši človek. Kajti seveda je vsak od njih najprej človek z imenom in priimkom in lastno usodo, ki jih je zaradi najrazličnejših vzrokov pripeljala v zapor. Tistih, ki so na prestajanju zaporne kazni in ki so se nam za vse prav prisrčno zahvalili, je bilo na prireditvi lepo število, žal pa je bila le ena pedagoginja iz Zavoda za prestajanje kazni – večina prispevkov pa zadeva prav njih. Izjavljajo, da so prezasedeni. Neverjetni se mi zdijo podatki, da je v zaporu lažje dobiti mamila kot kaj drugega. In da je kadrovsko in prostorsko ta del dolžnosti, ki ga ima država po zakonu do oseb na prestajanju kazni, tako podhranjen. Ko sem se vrnil domov, je vse dišalo po božičnih keksih, ki jih je pekla Milka. Aško pa je dežural, če bo kaj padlo na tla.
Zadnji del dnevnika za AirBeletrino in gospo Valentino pa bom napisal po novem letu.
Zadnjo Partljičevo knjigo, roman Pesnica, lahko kupite na tej povezavi.
