Pohvalil jih je Georg R. R. Martin in pohvalil jih je William Gibson, prejeli so manjšo goro nagrad, predvidenih za žanre, ki jih imajo radi najstniki in moški, ki nimajo namena odrasti.Ameriški bogovi Neila Gaimana, dobrih deset let star roman, ki ga bolj leni med nami to poletje lahko beremo sveže prevedenega v slovenščino (prevod: Boštjan Gorenc), se skratka lahko pohvali z žigom odobravanja številnih poznavalcev književnosti, ki noče biti klasična v klasičnem pomenu besede. Če bi hoteli biti svetoskrunski, bi lahko rekli, da je pred nami slabih šesto strani idealnega poletnega branja. Če pa bi hoteli biti nekoliko bolj idealistični, bi lahko rekli, da je pred nami mamljiva skrivnost v mehkih platnicah, ki se nam ponuja v pretres in za minimalno ceno ponuja popotovanje, za katerega bi sicer morali odšteti težke denarce, ali, bog ne daj, zanj plačati z življenjem.
Neil Gaiman je človek, ki ga je težko ne imeti rad. Pri svojih dvainpetdesetih se še vedno zdi kot nekoliko zasanjan fant, ki ima rad zgodbe in mačke ter ima na svojem Facebook profilu namesto opisa delovnega mesta zapisano, da bo s časom odrastel in si poiskal resnično službo, do takrat pa si namerava predvsem izmišljevati stvari in svoje izmisleke zapisovati. Je eden tistih ljudi, ki dajejo občutek, da je vredno vztrajati pri svojih otroških fantazijah in da ni povsem nujno, da se sočasno s staranjem začnemo z dvomljivo samoumevnostjo zatekati k zagrenjenosti in depresiji, ki se tako radi predstavljata kot realizem.
Gaiman, tujec v tuji deželi, Anglež, ki se obsedeno oklepa svoje angleškosti z naglasom vred, si je zAmeriškimi bogovi želel napisati roman o priseljencih, roman o tem, kaj se zgodi, ko nas izkoreninijo in presadijo. In želel si je, ne prvi in ne zadnji, obvladati zapleteno umetnost pisanja romanov. Želel pa si je tudi nečesa nekoliko manj skromnega: napisati ogromno, razpadajočo zgodbo, peščenjak mitemov, celoto, ki se kruši in drobi, ker ne zmore vzdržati svoje glomaznosti, knjigo, ki bo Amerika, veličastna in heterogena in tako sijajna, da ji nihče ne bo zmogel očitati, da ji primanjkuje smisla.
Kot marsikdo, ki se je pisanja lotil z ambicijo napisati protoameriški tekst, se je tudi Gaiman zatekel k romanu ceste. Zatekel se je v svet, kjer imata pokrajina in vreme primat nad dogajanjem, v svet, ki je velik in prostran ter s svojo nezapopadljivostjo hkrati grozi in tolaži. V svet, ki je zmožen ustvariti samo en tip junaka, ki ga že leta srečujemo v fantazijah najstnikov obeh spolov, ki še ne razumejo zares, da izgubiti vse, kar te je vezalo na dom, samo po sebi ne prinaša svobode, ampak večinoma zgolj slabo voljo.
Ameriški bogovi so v tem smislu seveda kliše. Cesta je dolga in zamotana, moški je temačen in osamljen, ženska je mrtva, nasprotniki in zavezniki pa težko razločljivi. Vsi Američani so v resnici tujci, kot smo ljudje tujci drug drugemu, kot-da-skupna naracija ameriške zgodovine pa je površno zlepljen mozaik iztrganih mitov različnih dob, ki tekmujejo med seboj in tudi s časom, ki si vztrajno prizadeva, da bi jih izbrisal.
Čeprav z Ameriškimi bogovi potujemo po že premerjenem ozemlju in sem v tri tisoč tristo štiriindvajsetih znakih s presledki, kolikor jih do zdaj tehta pričujoča recenzija, o njih povedala komaj kaj pohvalnega, v skušnjavi reči, da je knjiga dobra. Med izobraženci se sicer govori, da slabo književnost najlažje prepoznamo po neposrednosti, saj nas ne spremi po zamotanih ovinkih kognicije do težko prigaranega spoznanja, temveč nam ga potisne v roke kar takoj, mi pa, ki nas je življenje izučilo, da so podarjene stvari brez vrednosti, knjigo razočarani odložimo na polico in si obljubimo, da bomo prihodnjič izbrali bolj razsodno. Ameriški bogovi marsikaj povedo naravnost. Neskrupulozno razsipajo s spoznanji in življenjskimi resnicami, s tezami in hipotezami, z neobrušenimi dialogi in za dobro vago navržejo še kakšen kliše. In vendar z nekakšno osupljivo lahkostjo in lepoto pripovedujejo zgodbo o tem, kako se vse, čemur je namenjeno propasti, obsedeno bori za preživetje. So knjiga, ki govori o zgodbah, ki se krčevito upirajo pozabi, knjiga, ki se s temi zgodbami hrani, ki skrbi zanje, jih lošči in vzdržuje ter jim s tem dodeljuje nekakšno nežno dostojanstvo.
Morda bi bilo bolje, če si Ameriški bogovi ne bi želeli biti roman. Gaiman, ki je ljubiteljem stripa serviral mračnjaško klasiko Sandman, veliko ve o tem, kako napisati dober strip, in zdi se, da se tega vedenja ne more otresti tudi, kadar ga ne piše. Ameriški bogovi so namreč zgodba, ki je zelo lepa, vendar premalo gibka v besedah, da bi svojo lepoto lahko ustrezno prikazala v romanu, v mediju, ki ne nagrajuje s sliko.
V uvodu je Gaiman zapisal, da je roman dolgo prozno besedilo, s katerim je nekaj narobe, kar za Ameriške bogove brezpogojno drži. Drži tudi, da imajo zgodbo, ki se pod svojo težo drobi in razpada, da so prostrani in neobvladljivi, da ogromno ponudijo, a jim ne uspe zagotoviti vsega ponujenega. Pred časom se je govorilo, da na HBO lahko pričakujemo njihovo ekranizacijo v šestih sezonah. Čeprav je Gaiman govorice zavrnil, morda še vedno lahko upamo, da bomo imeli v bližnji prihodnosti priložnost videti isto zgodbo, tedaj brez pomanjkljivosti.
