Domača knjižnica:
Boris Pahor

V rubriki Domača knjižnica na portalu AirBeletrina, ki jo pišem že nekaj let, predstavljam domače knjižnice slovenskih ustvarjalcev na področju pisane besede – poleg pisateljev torej tudi urednikov, prevajalcev in ilustratorjev. Pa še koga. Prejšnji mesec je tu gostoval kantavtor Jure Lesar, pripravljam prav tako zanimiv prispevek, v katerem bomo predstavili »domačo knjižnico« v vlogi glasbenega studia.

Že nekaj časa pa sem si želela predstaviti knjižno zbirko človeka, ki med nami ostaja samo še s svojimi deli. Tistega, ki kljub drobni postavi velja za enega največjih književnikov naše dobe, po mnenju nekaterih celo največjega. Borisa Pahorja. Že za življenja je namreč svoje knjige podaril, jih namenil javni uporabi, v zgornjih prostorih Kulturnega doma na Proseku pri Trstu so pred enajstimi leti odprli njegovo knjižnico.

Kako je nastala javna »domača« knjižnica Borisa Pahorja?

Ob svoji stoletnici, leta 2013, je Boris Pahor večji del svoje knjižne zbirke podaril društvu in ob odprtju bogate zbirke dejal: »Če gremo od tod do Pariza in se ustavimo po raznih vaseh, ki so velike kot Prosek, nikjer ne boste našli take knjižnice.« In res je unikatna ter bogata knjižnica, ki je ob odprtju štela dobrih 5000 enot ter nekaj pisateljevih osebnih predmetov, od slik in fotografij do nagrad in priznanj.

Vendar pa njegov visok jubilej ni začetek ustvarjanja njegove javne knjižnice, saj se je to začelo že leta 2002, ko je Pahor del svojih knjig daroval Krožku za družbena vprašanja Virgil Šček, ki je na svojem sedežu v Trstu uredil posebno sobo, poimenovano Knjižnica Borisa Pahorja. Poleg več kot 1500 knjig je pisatelj poklonil tudi svojo delovno mizo, vrsto fotografij, revij in drugega gradiva. Ko je leta 2013 del knjig izročil zadrugi Kulturni dom Prosek Kontovel na Proseku, pa si je zaželel, da bi bile vse knjige na enem mestu. In tako sta se krožek in kulturni dom dogovorila, da bodo vse knjige in Pahorjevi osebni predmeti na ogled na Proseku. Darilna pogodba, ki jo je zadruga podpisala leta 2013, določa, da v primeru, da bi kdaj opustili ali ukinili Pahorjevo knjižnico na Proseku, celotno gradivo izročijo Narodni in študijski knjižnici v Trstu.

Po pisateljevi smrti so v knjižnico na Proseku prišle še preostale knjige, danes jih je že več kot 8000 in so delno že popisane tudi v Cobissu. Ta sistem namreč poleg javnih knjižnic zdaj vsebuje tudi nekatere zasebne knjižnice – poleg Pahorjeve tudi zasebne zbirke škofa Alojza Urana, psihiatra Janeza Ruglja, pisatelja, pesnika, bibliotekarja in dialektologa Jerneja Antolina Omana …

Pahor si je želel, da bi njegova knjižnica postala študijski prostor za širšo javnost, sam pa jo je uporabljal tako za branje kakor predvsem za srečanja z novinarji in dijaki ter študenti, s katerimi se je prej dobival kar v kavarnah, zlasti v baru Lukša na Proseku. Tam so mu bralke in bralci tudi puščali knjige, ki jih je podpisal, kadar je prišel na kavo. V knjižnici so tudi njegovi posnetki na VHS kasetah, DVD-jih in CD-jih, za katere si v zadrugi prizadevajo, da bi jih digitalizirali.

Knjižnico sem si ogledala septembra lani, ko je o njem in njegovem delu pričala razstava tako v državnem zboru v Ljubljani kakor tudi v Trstu in Bruslju. Sprejela me je gospa Ksenija Majovski, ki knjižnico ureja in knjige vpisuje v sistem Cobiss. Ker to počne prostovoljno, v prostih trenutkih, ki jih kot dejavna upokojenka sploh ima, to ne gre tako hitro. Knjižnico upravlja zadruga, vendar pa si je Pahor želel, da bi jo ob odprtju prenovljenega Narodnega doma v Trstu preselili v posebno sobo v tej stavbi, ki je v marsičem zaznamovala njegovo življenjsko in ustvarjalno pot. Tako bi to res postala sistemsko vodena spominska sobica, posebna knjižnica, v kateri si pa že danes lahko ogledamo Pahorjeve najmarkantnejše osebne predmete: pisalno mizo, pisalni stroj, plašč in šal. Pahor je namreč že sam spoznal: če ne bo knjig podaril v javno dobro, se bodo razgubile. Njegovi potomci so po smrti spoštovali željo ter tako knjige kakor predmete dali v skupno dobro.

»Pahorjev« žig: perorisba jadrnice

In katere knjige lahko najdemo v Pahorjevi knjižnici? Seveda si lahko izposodimo njegova dela v več jezikih, izvirniku in prevodih – vendar pa je svoje knjige rad razdajal, zato manjka nekaj izvirnikov in prevedenih del, za katera se trudijo, da bi jih pridobili. Pahor je rad bral slovenske avtorje, sicer pa so romani in druga dela še v italijanščini in francoščini. Mnogo je tudi strokovne literature – zgodovinskih knjig, slovarjev, političnih knjig, monografij o umetnosti …

Čeprav si vse te knjige lahko izposodite tudi drugje, so tukajšnje nekaj posebnega, edinstvenega, saj nosijo delček človeka, prejšnjega lastnika. Boris Pahor je namreč imel navado, da je svoje knjige večkrat podpisoval. Veliko je knjig, ki jih je dobil od slovenskih in tujih avtorjev, tako da imajo posvetilo. Ob prenosu knjig na Prosek so izdelali tudi žig, ki ga v knjige dodajo, ko jih inventarizirajo in vpišejo v Cobiss. Iz ilegalne revije Malajda, v kateri je prvič objavil svoj prispevek, je ob njegovem zapisu sodelavec Bernard Šemerl narisal perorisbo jadrnice, ki so jo upodobili na žigu. Obenem je podčrtaval besede, ki jih ni poznal. Njegovi bralci vemo, da je imel bogat besedni zaklad, marsikdo pa ne ve, kako zelo se je moral truditi, da ga je pridobil. Ni se šolal v slovenščini, zato se je vse življenje moral tem bolj truditi, da je obvladal jezik. Njegov trud nam je lahko vedno znova v opomin, da jezik ne sme biti samoumeven in da moramo slovenščino obravnavati z večjim spoštovanjem. Pahor je v knjige beležil opazke, vedno pa je besedilo tudi popravljal, kadar je našel tiskarske napake. Iz tega lahko sklepamo, da je bral zelo natančno in pozorno ter vedno znova opozarjal na nedoslednosti. Značilno zanj je bilo tudi, da je svoje knjige predeloval, popravljal in včasih dopisal nove odlomke na pisalni stroj in jih je prilepil zraven. Ohranjal je doslednost, ki je je v tem svetu vse manj.

Domača knjižnica Zore Tavčar in Alojza Rebula v prostorih Knjižnice Dušana Černeta v Trstu

Pravijo, da v Ljubljani velikokrat pozabimo na Slovence onkraj državne meje. Lahko priznam, da je to res. Tako je bil moj izlet v knjižnico Borisa Pahorja resnično spoznavanje nečesa novega. Spomnilo me je na tisto leto, ko sem živela v tujini, tudi koliko več mi je pomenila slovenska identiteta. Več kot kadarkoli prej ali kasneje v Ljubljani. In zato je pomembno, da se odpravimo v Trst. Tam ni le Pahorjeva knjižnica – v središču mesta si lahko ogledate tudi domačo knjižnico zakoncev Zore Tavčar in Alojza Rebula, ki šteje več kot 2000 enot (marsikatere knjige sicer še manjkajo, saj so še vedno v uporabi na domu Zore Tavčar). Tudi to je samostojna enota, ki jo lahko preverite v Cobissu. Ta enota je kot njen oddelek v isti stavbi kot specializirana knjižnica za zamejski in zdomski tisk, Knjižnica Dušana Černeta, ki jo najdemo v stari meščanski stavbi v Donizettijevi ulici 3 v središču Trsta. Knjižnica letno podeljuje nagrado Dušana Černeta, že od leta 1976 je namenjena ustanovam ali posameznikom, ki se v zamejstvu odlikujejo zaradi predanosti slovenstvu, krščanstvu in demokraciji. To opravlja v spomin na javnega delavca Dušana Černeta (1916–1975), ki je bil tem vrednotam zavezan. V isti stavbi imata sedež med drugimi tudi Slovenska prosveta, ki povezuje katoliška prosvetna in kulturna društva na Tržaškem in katere glavna skrb je pospeševanje prosvetne in kulturne dejavnosti, in pa založba Mladika, ki poleg knjig izdaja mesečno revijo Mladika.

Onstran meje tako živi bogato kulturno življenje, ustvarjajo ga zavedni ljudje, ki jim je mar za ohranjanje slovenstva in slovenske besede. Vabljeni, da ga spoznate …