»Poezija edina pove najhujše tako, kot ga je treba povedati, z zanosom in slovesno,« je citat Christiana Bobina, uvodoma zapisan v pesniški zbirki Milana Dekleve Čistost tega jutra, minulo zimo izdani pri mariborski založbi Pivec. Je njegova že 27. pesniška zbirka, zato verjamem, da literarnega ustvarjalca, predvsem poeta, tako bogatega besedotvorca, prejemnika mnogih nagrad, ni treba posebej predstavljati. Bobinove besede, ki jih navaja v zbirki, pa je omenil tudi v najinem pogovoru, ko sva se prišla do smotrnosti branja poezije v današnjem svetu. Med poslušanjem njegove misli sem se spomnila najinega zadnjega pogovora, ko je dejal, da je »nežen jezik literature kot zdravilo in očiščenje« ter da svet potrebuje nežnost. Res jo. In nežnost Dekleva najde tudi v branju, ki mu vsak dan nameni velik del svojega časa. »Časa ne smeš loviti, temveč si ga moraš privoščiti,« pojasni, ko ga povprašam, kje pa najde ta čas za branje. Kajti bere veliko in vsak dan. Knjig v njegovi domači knjižnici, ki jo deli z ženo Branko in v kateri se trudita vzpostaviti določen red, pa sploh ni malo.
»Slikanice lahko oživijo le otroci«
Tudi pogovor začneva z mojo pripombo, da sem intervjuje o domači knjižnici vedno pričela z vprašanjem, ki se mi je zdelo lahko, predvsem pa naj bi bil enostaven odgovor, v stavku ali dveh, morda celo le v eni sami besedi – dokler nisem intervjuvala ilustratorke pravljic, ki kar ni nehala govoriti. Vprašanje: Knjige v katerih jezikih imate doma?
»Časa ne smeš loviti, temveč si ga moraš privoščiti.«
Niti odgovor Milana Dekleve ni tako kratek, kakor sem mislila: »Knjige pri meni doma so v glavnem slovenske, med njimi je zelo veliko poezije in filozofije. Imam pa tudi kar precej angleških in italijanskih, ker sem prevajal iz teh jezikov. Precej knjig v teh dveh jezikih je ženinih, saj je diplomirana anglistka in italijanistka. Kar nekaj je kitajskih, saj je najmlajša hči končala študij kitajskega jezika in literature. Čeprav se je preselila, so knjige povečini ostale tukaj.«
V stanovanju ima še vedno precej otroških knjig, čeprav sta jih z ženo veliko podarila vnukom, kar nekaj pa tudi razdelila drugim: »Veste, ne zdi se mi prav, da knjige umirajo na policah, ker jih nihče ne odpre. Slikanice morajo živeti, in otroci poskrbijo, da so večno mlade!«
Nekaj knjig je podedoval po starših, saj so doma imeli bogato knjižnico: »Imel sem srečo, da smo bili dobro založeni s knjigami. Oče je bil naročen na slovenske klasike, bil je član Slovenske matice, zato smo imeli doma kopico zanimivih knjig, tudi veliko umetniških monografij. Mama je bila pianistka, vendar je ogromno brala, in tako sem že od otroštva bralec tudi jaz. Iz otroštva mi v spominu ostaja knjiga Tri kraljeve opice Walterja de la Mareja, pa tudi klasike, Medvedek Pu in Alica v čudežni deželi. In še vedno se spomnim police, kjer so kraljevale meni ljube Čebelice.« In tudi kasneje je vedno rad bral, že od malih nog pa se je navduševal nad lepoto poezije. Najljubše knjige nima, kot trenutno ljuba avtorja pa imenuje dva: »Christian Bobin mi je všeč, ker kljub vsem nesrečam, ki jih je imel, obožuje in vidi lepoto življenja. Ponovno pa prebiram Lojzeta Kovačiča, čeprav avtorjeve neprizanesljivosti do telesa, duše in pripovedovanja ni lahko vzdržati.«
»Ne zdi se mi prav, da knjige umirajo na policah, ker jih nihče ne odpre.«
»Fizične knjige so še vedno moja prva izbira«
Zbirka knjig v šišenskem stanovanju je skupna. Knjige so shranjene povsod, nekatere v omarah, druge na policah. Stena sobe, v kateri piše, je z njimi prekrita do stropa. Večino izposojenih knjig najprej prebere on, Milan – napol v šali pravi, da opravi prvo selekcijo, potem pa »izbor« prebere še žena. Med seboj si knjig niti ne podarjata, temveč si jih kupujeta sama, otrokom in vnukom pa vedno rada podarita kako dobro. Doma je kar nekaj klasičnih leposlovnih zbirk, veliko poezije, slovarjev, strokovnih priročnikov in monografij.
Milan Dekleva že od otroštva rad obiskuje knjižnico. Danes zaradi bližine najpogosteje zahaja v Mestno knjižnico Ljubljana, v enoto v Šiški ali pa v Knjižnico Otona Župančiča. »Hči Nina dela v knjižnici na srednji šoli na Vegovi in je v stiku z novostmi, ki mi jih redno prinaša. Sicer pa o novih knjigah marsikaj preberem na portalu MMC, kjer številni sodelavci pišejo dobre recenzije. Kaj preberem tudi v dnevnem časopisju, kjer pa so članki o knjižnih novostih vse redkejši. Rad prebiram tudi portal Vrabec Anarhist, navdušen sem pa nad spletno stranjo, ki se je sprva imenovala Brain Pickings, zdaj pa se The Marginalian. Ureja jo v ZDA živeča bolgarska književnica Maria Popova. Recenzije berem tudi v Bukli, spletni reviji LUD Literatura in na AirBeletrini, ne pa na družbenih omrežjih. Teh se izogibam, saj se mi zdi, da prinašajo več plev kot zrnja. Informacijski šum je, enostavno rečeno, prevelik.«
»Manj ljudi obiskuje, sploh po covidu, tudi gledališča. Način življenja se je spremenil, vse manj je pristnega fizičnega druženja. Brezčutni kapital nam prek elektronskih medijev in medmrežja vsiljuje precej samotarski način bivanja, v katerem nas povezujejo predvsem potrošne stvari, nestrpnost in ideologija.«
Knjige vse bolj kupuje prek spleta. Ne naroča jih le v tujini, temveč tudi v slovenskih spletnih knjigarnah. »Žal mi je, da so v Ljubljani zamrle prijazne male knjigarne. Zakonca Vale Novak, če omenim samo njiju, sta se neumorno trudila, da bi zaživeli knjigarni z dušo in konceptom, pa sta žal oba njuna poskusa propadla. Enako se je v Ljubljani žal zgodilo tudi s kinematografi (z izjemo Kinodvora in Kinoteke). Manj ljudi obiskuje, sploh po covidu, tudi gledališča. Način življenja se je spremenil, vse manj je pristnega fizičnega druženja. Brezčutni kapital nam prek elektronskih medijev in medmrežja vsiljuje precej samotarski način bivanja, v katerem nas povezujejo predvsem potrošne stvari, nestrpnost in ideologija.«
Še vedno pa včasih obišče antikvariate, in kar nekaj knjig je prišlo od tam: »Vendar vse manj, saj je danes laže priti do knjig prek spleta. Res pa je, da v antikvariatih še vedno najdeš zares redke in dragocene izdaje.« Dodaja, da se še zmeraj navdušuje nad fizičnimi knjigami. »Sicer sem začel v zadnjem času razmišljati tudi o bralniku. Privlači me ideja dostopnosti, predvsem pa večjega formata črk. Res ne vem zakaj je vse več knjig natisnjenih s tako drobnimi črkami, da jih je težko prebirati.«
Tudi Milan Dekleva se od knjig težko loči, vendar se z ženo trudi, da pridejo na pravo mesto: »Kot sem rekel, knjige morajo živeti. Veliko jih podariva družini, nekatere hči odnese v šolsko knjižnico.« Dekleva na posebni polici hrani knjige, ki jih je napisal sam: »Predvsem iz praktičnega razloga, saj jih sicer težko najdem. Z ženo se trudim, da bi tudi prevodi dobili stalno mesto. Posebej veliko je prevodov otroških knjig, ker sta prevajalki tudi žena Branka in hči Nina.«
Z ženo je v preteklosti prepotoval velik del sveta. Sedaj seveda potujeta manj in bolj uživata doma: »Sem pa na potovanjih vedno rad vstopil v kako knjigarno. Dobro se spominjam tiste, ki sem jo obiskali z ženo in s hčerko Anjo, ko smo potovali po narodnih parkih ZDA in obiskali mojega brata, ki živi v Oaklandu. V San Franciscu deluje znamenita knjigarna City Lights Bookstore, o kateri mi je govoril že Tomaž Šalamun. Menda je vanjo rad zahajal tudi Charles Simic, jaz pa sem tam iskal in tudi našel njegovo knjigo esejev.«
Navdušile so ga knjigarne po vsem svetu, od velikih evropskih mest do manjših krajev: »Ko smo potovali po Braziliji, smo naleteli na veliko oddaljenih mest, ki turistično niso na udaru, pa imajo tudi odlične knjigarne. In veste, kaj najdete v njih? Najmanj pol metra knjig Slavoja Žižka!«
»Človek se ne sme preobremeniti s znanstvenimi teorijami, branje mora biti intuitivno. Tako kot glasba – čeprav si profesionalni glasbenik, moraš uživati v ustvarjanju in poslušanju glasbe.«
»Branje mora biti intuitivno«
Pogovoriva se še o načinu branja. Povprašam ga, ali je po študiju primerjalne književnosti in literarne teorije bral drugače, bolj teoretično in manj laično. »Veste, najprej sem študiral elektrotehniko in kasneje biotehniko, šele moj tretji študij je bila primerjalna književnost, in takrat sem moral, ker sem prišel z realke, torej tehnične šole, opravljati sprejemne izpite. Prebral sem vse tisto, kar bi lahko označili kot pomembno literaturo preteklosti. V spominu so mi močno ostale pesniške zbirke nadrealistov, italijanskih hermetistov, pa Rilke, Eliot in drugi, všeč pa so mi bili tudi sodobni romani, ki so danes že moderna klasika prejšnjega stoletja. In naj odgovorim na vprašanje: niti ne. Esejistiko sem bral in jo berem bolj študijsko, sicer pa še vedno znam brati iz užitka. Človek se ne sme preobremeniti s znanstvenimi teorijami, branje mora biti intuitivno. Tako kot glasba – čeprav si profesionalni glasbenik, moraš uživati v ustvarjanju in poslušanju glasbe. No, saj je tudi legenda ameriškega jazza Miles Davis dejal, da moraš najprej spoznati vsa pravila, se jih naučiti, jih potem pozabiti in zares začeti igrati. Moraš torej najti pravo ravnotežje med tem, kar veš, torej teorijo, in med tistim, kar te v besedilu vznemirja in skrivnostno privlači.«
Vsak dan bere redno, tudi po več ur: »Nikoli se mi ni zgodilo, da daljši čas ne bi bral. Zame je branje obvezno. Ne morem pa več brati tako intenzivno, kakor sem nekdaj. Tolažim se, da človek na tem svetu ne more ničesar izsiliti. Časa ne sme loviti, temveč se mu mora prepustiti. Brati mora, kadar je uglašen s svetom, saj knjige so svet. Zadnja leta sem se veliko posvečal glasbi. Ker je ponovno zaživela skupina Salamander, sem zanjo pisal besedila in skladbe. V današnjem svetu, ki ga obvladuje zakon kapitala, smo pristali na to, da je treba živeti hitro, izkoristiti vsako uro, biti nenehoma produktiven. To je, seveda, zabloda. Vsak, ki se poskuša poglobiti vase, dobro ve, da so nekatere ure prazne in da takšne tudi morajo biti. Iz praznine navsezadnje tudi prihajamo. V resnici so nesmiselne ure zgolj tiste, v katerih skušaš narediti stvari, ki jih ne zmoreš.«
»V današnjem svetu, ki ga obvladuje zakon kapitala, smo pristali na to, da je treba živeti hitro, izkoristiti vsako uro, biti nenehoma produktiven. To je, seveda, zabloda. Vsak, ki se poskuša poglobiti vase, dobro ve, da so nekatere ure prazne in da takšne tudi morajo biti. Iz praznine navsezadnje tudi prihajamo.«
Pravi, da na počitnicah v resnici ne bere nič več in nič manj kakor sicer: »Vsekakor pa sem postal bolj izbirčen bralec. S starostjo človek postane še malce bolj nezaupljiv do zunanjih spektaklov, v katere je vključena tudi literatura. Knjige namreč vse bolj ponujajo kot spektakel, kot dogodek. Kot instalacijo, performance, happening. Ne navdušim se več tako zlahka in žal me slovenska sodobna proza večkrat razočara, medtem ko je poezija dobra in v njej močno uživam. Zelo lepo je dan začeti z branjem poezije, ki ti prišepne, da vse, za kar je človek na tem svetu, še ni izgubljeno in pozabljeno. Kot je rekel Christian Bobin, ‘poezija edina pove najhujše tako, kot ga je treba povedati, z zanosom in slovesno’. Zelo mi je ljuba ta misel, ki sem jo vključil tudi v svojo novo pesniško zbirko Tako čisto jutro. Že dolgo nisem prebral, da bi kdo tako jedrnato in natančno označil pomen poezije. Spominjam se pogovora z Gregorjem Podlogarjem o tem, ali ljudje res ne berejo poezije ali pa takšen videz ustvarjajo mediji. Meni se zdi, da poezija ima svoje bralce. Nekaj sto ljudi nenehno spremlja liriko, in to ni zanemarljiva številka. Je pa takrat Podlogar omenil, da ne razume, zakaj ljudje ne bi brali pesmi, saj zanje ne potrebuješ veliko časa. Poezija in eksistenca sta si najbližje. Pesem lahko prebereš v minuti ali dveh, v tebi pa biva in izzveneva še dolgo. Morda jo nekateri ne berejo, ker je nevarno iskrena, ker je eksplozivna in izzove premočna čustva, ki jih razumsko ni mogoče nadzorovati.«
»Ne navdušim se več tako zlahka in žal me slovenska sodobna proza večkrat razočara, medtem ko je poezija dobra in v njej močno uživam.«
In s temi besedami sva sklenila pogovor. Preden sva se poslovila, sem dodala, da morda danes poezija ni tako popularna, ker ni zaključeno dejanje. Ko preberemo roman, ki ima začetek in konec ter zgodbo, se nam zdi, da smo nekaj naredili, in v današnjem svetu moramo nekaj delati s svojim časom. Moramo biti ustvarjalni, sicer smo zmedeni. Pokimal je in dodal: »Poezija ti ponudi tišino, ta pa je danes nezaželena. Vendar je tišina izvir vsega, iz nje se rojevamo in se vanjo vračamo.«
V njegovi zbirki pa beremo: »Občudovalec in vernik časa sem, / komaj kdaj pomislim na njegov precep.«