AirBeletrina - Domača knjižnica: Urška Taufer
Fotografija: Andraž Gombač Fotografija: Andraž Gombač
Panorama 3. 2. 2025

Domača knjižnica:
Urška Taufer

Ne poznam nikogar, ki bi knjige tako močno ljubil, kakor jih Urška Taufer, pa hkrati z njimi ravnal veliko manj skrbno, kakor bi na podlagi te velike ljubezni pričakovali. Igralka SNG Nova Gorica je bralka že od malih nog. To niti ne preseneča, saj izhaja iz družine, kjer imajo knjige prav posebno mesto in kjer ne le berejo, temveč tudi pišejo. Če ne knjig, pa gledališke tekste. V Urškinem otroštvu doma niso imeli televizije, pa tudi zdaj v njenem ljubljanskem stanovanju kraljujejo predvsem knjige. Niso le na knjižnih policah, temveč jih najdemo povsod, v vsakem prostoru. Njene knjige so pri prijateljih, knjige prijateljev pa tudi na njenih knjižnih policah. Kadar jo obiščem, tako včasih domov odnesem tudi kako svojo, ki sem jo že pogrešala, pa nisem vedla, kam je zašla. Urška pripoveduje, da je veliko knjig pri njej tudi zato, ker z njimi ni ravnala spoštljivo in jih knjižnica ni več sprejela. »V vseh teh letih sem v knjižnici pustila kar veliko denarja,« prizna. Bere vse žanre, knjigo za knjigo, že vse življenje. Tudi v obdobjih intenzivnega študija ali dela si je vsaj pred spanjem vedno vzela čas za branje.

Urška Taufer v prijetni popoldanski družbi (Fotografija: Andraž Gombač)

Babičine zgodbe je poslušala po telefonu

V njenem stanovanju v Kosezah najdemo knjige večinoma v slovenščini, saj najraje bere v materinščini. Nekaj je sicer knjig v italijanščini, angleščini, hrvaščini, tu so tudi pozabljeni latinski in starogrški slovarji. Pravi, da je že od otroštva nesistematična bralka, ki jo zanima celotno leposlovje in bere vse, kar dobi v roke. »Sem edinka, in ne le da berem od otroštva, temveč so mi v otroštvu tudi vsi brali – oče, mama, varuške, pa tudi babica po telefonu. Poklicala me je zvečer, takrat še po stacionarnem telefonu, vendar z zvočnikom. Pod telefon sem si namestila blazino in velikokrat kar zaspala, babica pa je brala še naprej. Nekega večera pa je mama ob vrnitvi domov slišala samo tišino. Poklicala je babico, ki pa se ni oglasila, saj je zvonilo v prazno. V strahu, da je kaj narobe, je poklicala sosedo in ta je našla babico v naslonjaču, kjer je še vedno potrpežljivo brala. Povezave pa ni bilo, saj je kabel pregriznil zajček.«

»Sem edinka, in ne le da berem od otroštva, temveč so mi v otroštvu tudi vsi brali – oče, mama, varuške, pa tudi babica po telefonu.«

Dedek Tone Partljič, ki nam je tudi že predstavil svojo mariborsko knjižnico, Urški zgodb ni bral, temveč jih pripovedoval: »Velikokrat pa je uporabil kar svojo domišljijo, kar mu pri meni najljubših zgodbah nisem pustila. In tako sta se sporekla njegova domišljija ter moje pomnjenje zgodb, ko sem mu oporekala, da je prejšnjič drugače pripovedoval in da mora spet začeti zgodbo. Največkrat Butalce

Ne, doma niso imeli televizije. »Oče je naredil knjižne police: na opeke je postavil lesene police, v luknjice med opekami pa različne figurice, in tudi tam sem odkrila vse možne male zaklade. Ob vseh pajčevinah in knjigah je bil to res pravljični svet.« Pa ne le doma, tudi pri dedku je bila bogata knjižnica vedno na voljo. In njena najljubša mladinska knjiga? Pika Nogavička, seveda.

»Close reading« (Fotografija: Andraž Gombač)

»Fikcija je realnost«

»Kot otrok sem šla s starši, pa včasih tudi s starimi starši, na morje za vse poletje. V knjižnici sem si izposodila za poln kovček knjig. Takrat si imel možnost, da ti odobrijo šest tednov izposoje. Že to sem si težko izpogojevala, potem pa sem knjige včasih vrnila šele po dveh mesecih in tako kdaj celotno žepnino zapravila za zamudnino. No, pa saj je danes tudi tako, le da je plača vseeno malo boljša od žepnine,« se nasmehne Urška in pove, da še danes rada hodi v knjižnico. Dokler je s starši bivala v Trnovem, je obiskovala zlasti Mestno knjižnico na Gosposki ulici pri Kongresnem trgu, kjer je danes banka. »Zanimivo, kako se ista stavba lahko spremeni, ko dobi drugo vsebino. Tam je bila včasih zame čudežna dežela. No, verjetno je za nekatere čudežna šele zdaj.«

Danes obiskuje knjižnico v Šiški, ki je bliže njenemu sedanjemu domu: »Prav fajn knjižnica!«

»Oče je naredil knjižne police: na opeke je postavil lesene police, v luknjice med opekami pa različne figurice, in tudi tam sem odkrila vse možne male zaklade.«

Ponovi, da je nesistematična bralka, saj jo že od otroštva zanimajo vsa področja leposlovja: »Obstaja fotografija, na kateri imam devet let in berem Kingovo Mačje pokopališče, ki ga danes ne morem prebrati, saj me navdaja z grozo. Ampak sem res brala prav vse, kar mi je prišlo v roke, četudi morda čisto prezgodaj. Ko sem prebrala avtobiografski roman Kralj alkohol Jacka Londona, sem prvič spoznala, da zna biti tudi branje knjig ‘problematično’. Pisatelj se spominja, kakšna anksioznost ga je obšla, ko se je moral iz fikcije vrniti v realnost, ker so ga starši klicali na kosilo. Ta enourna prekinitev v vsem dnevu ga je spravljala ob pamet. Prepoznala sem to. Že kot majhna sem sedela na plaži, s klobukom na glavi in dolgimi rokavi, da me sonce ne bi ujelo niti skozi listje dreves v senci, in brala ves dan. Knjigo za knjigo. Droga. Tako grozno jezna sem bila, ker me motijo, ko so me poklicali na kosilo in povlekli v ta svet …«

In še danes ji svetovi fikcije predstavljajo realnost. Ne preseneča torej, da dela v gledališču. Včasih je bilo branja preveč, da se ji je začelo vrteti od vseh teh zgodb, dogajanja, brala je prehitro, pa vendar ni zmogla ne znala nehati. »Ko bi morala spati, sem brala. Večkrat do jutra. Nič čudnega, da imam včasih probleme z nespečnostjo.«

Šla je tudi skozi obdobje, ko ni mogla brati: »Težko obdobje, ko so se mi naenkrat vse zgodbe zazdele nepomembne, neresnične, nerelevantne. Iskala sem knjigo, ki bi me nagovorila. Lahko bi rekla, da sem zbolela za pomanjkanjem smisla. Takrat sem segla po teh priročnikih za samopomoč, ki so danes povsod najbolj prodajane knjige. Iščeš nekaj, kar bi ti pomagalo, ko sam ne najdeš naprej. Zanimivo, koliko krivde, negotovosti razplamtijo v človeku. V kaj vse verjameš, da ti lahko pomaga. Ne pravim, da so vse knjige za samopomoč za v ogenj. Velika večina pa. Grozno obdobje, me veseli, da je mimo.«

»Ko bi morala spati, sem brala. Večkrat do jutra. Nič čudnega, da imam včasih probleme z nespečnostjo.«

In kako zdaj bere? »Kot rečeno, knjige so mi bile nekakšna droga. Sedaj se urim, da preberem poglavje in odložim knjigo, čeprav težko, brala bi naprej, vleče te. Ampak zapreš knjigo in zadihaš. Nato razmišljam, kam bi sama zapeljala zgodbo, če bi jo pisala. In tako ne ostanem na površini zgodbe, počasi seda globlje, dojamem stil pisanja, način razmišljanja. Zdi se, da nimamo več potrpljenja za opise, impresije. Spomnim se prvega in drugega branja Vojne in miru, na primer. Ob prvem branju so me, najstnico, v Tolstojevem romanu navduševali deli miru, kjer je bilo seveda največ ljubezni. Ob drugem branju so me navdušili vojni deli, ki sem jih prvič bolj ko ne samo preletela. Stavki so kot izklesani. In če bereš počasi, je neke sorte meditacija. Stavki vstajajo kot slike pred tabo. Vojna, a? Vsakomur priporočam knjigo Svetlane Aleksijevič Vojna nima ženskega obraza. Kolegica jo je pozabila pri meni na polici. Ja, včasih pridejo knjige same.«

Kam z vsemi knjigami?! (Fotografija: Andraž Gombač)

»Najlepše je, kadar ljudje lepo berejo«

Obožuje fizične knjige, ima pa tudi inkBOOK, ki ga največkrat uporablja na počitnicah. Kako pa ravna s fizičnimi knjigami: »Ne najlepše, žal. Delam robove, oslovska ušesa. Tale recimo,« pokaže knjigo Khaleda Hosseinija Tek za zmajem z vijolično obarvanimi listi. »Nekdo mi jo je posodil, pa sem jo dala v nahrbtnik, kjer so bile borovnice. No, knjige potem ni želel nazaj, tako da je ostala moja. Lani sem na morju brala neko knjigo in jo naslonila na mokre kopalke, pa so listi vpili vodo in je knjiga postala podobna morju, valovita. Ko sem jo želela vrniti v knjižnico, je seveda niso sprejeli, in tako je moja. Kar je v bistvu kar super, saj mi je zelo ljuba, pa je več ne tiskajo. Me je pa presenetilo, ko sem pred poletjem imela isto knjigo v kadilnici teatra v Novi Gorici. Videli so jo nekateri kolegi in se čudili, ali bom res prebrala knjigo s 700 in še kaj stranmi. Jemali so jo v roke, kot da je kak fosil, ostanek izumrle vrste. Ko se je odmor končal in sem ugasnila cigareto ter naredila oslovsko uho, pa so vsi skočili v zrak, češ kaj strahotnega počnem s knjigo. Da jo skrunim. Mar ni to grozno? Jaz pa vidim, da je knjiga, ki ni kot nova, živela. Vidim, pri katerih trenutkih se je kdo ustavil, če so ostanki ušes. Vidiš, da je knjiga imela zgodovino. No ja, prijatelji mi pravijo, da je to samo izgovor za mojo neverjetno nemarnost. Me pa navdušuje prijatelj, ki bere res lepo, nežno. Knjige, ki ima mehke platnice, nikoli ne odpre do konca, da se ne bi poškodovala. Ampak pravi, da lahko bere samo doma. Zato pa njegove knjige ostanejo tako lepe, kot nove. In zdi se mi, da mu potem tudi v glavi knjiga ostane lepo urejena, pregledna. Tudi jaz bi rada tako brala, ampak padem noter in več ne vem, kaj počnem, in od knjig mi ostanejo kaotični vtisi. Nemarnost, pravi moj sicer tudi nemarni prijatelj Ilija. Posodila sem mu najduhovitejšo knjigo Jeroma Klapke Jeroma Trije možje v čolnu. Ilija je duhovit človek, pa sem bila prepričana, da jo bo cenil. Po kakem letu mi jo je vrnil. Neprebrano, je imela pa na platnici odtisnjen podplat njegovega čevlja. Ne vem, kaj mi je hotel s tem sporočiti. Neka sodobna Pepelka ali kaj?«

»Lani sem na morju brala neko knjigo in jo naslonila na mokre kopalke, pa so listi vpili vodo in je knjiga postala podobna morju, valovita. Ko sem jo želela vrniti v knjižnico, je seveda niso sprejeli, in tako je moja.«

»Odvadili smo se poslušanja«

Ko dobi plačo, se Urška odpravi v knjigarno Mladinske knjige ali Beletrine in poišče kaj novega. »Ponavadi kupim štiri knjige in redkokdaj imam plan, kaj bom kupila. So avtorji, ki jih spremljam in čakam novosti, vendar pa povečini kupujem in berem po navdihu.«

 

Jo je pa nekaj navdušilo: »Predlani sem poleti mimogrede na facebooku postavila vprašanje, kaj mi priporočajo v branje. Mislim, da je to najbolj ognjevita diskusija na mojem zidu. In potem ima knjiga dodatno vrednost. Bereš in razmišljaš, zakaj je ta knjiga navdušila tega človeka. Tudi tako se spoznaš. Kadar me kak avtor navduši, preberem vse, kar je napisal. Recimo Ruse sem veliko brala, obožuje jih tudi moja mama. Tolstoja, Dostojevskega, Puškina, Lermontova, njegovo pesnitev Mciri sem se učila na pamet. Pa Dickensa, Stendhala, Hemingwaya, Balzaca, Zupana, Londona, roman Johna Williamsa Stoner … Astrid Lindgren, J. K. Rowling, Harper Lee, Donna Tart, Sylvia Plath, naša Tereza Vuk, ki jo z razlogom kličejo slovenski Bukowski – ma še več je kot Bukowski, kaka jajca, da v naši mali Sloveniji pišeš tako brutalno odkrito. O sebi! Kot piše tudi Elena Ferrante, ki pa ostaja anonimna. En tak Literarni Banksy. Nekateri pravijo, da bi bila lahko moški.«

Soglašava, da še tako občutljiv moški ne bi bil zmožen takšnega uvida v žensko dušo. »Dnevi zavrženosti je sploh posebna knjiga … kruto iskrena, neprizanesljiva, vleče te kot motor v globine občutka zapuščenosti, ki ga vsi poznamo. S to knjigo sem preživela veliko časa, saj sem na povabilo direktorice koprskega gledališča Katje Pegan napisala dramatizacijo in prav ta petek bo premiera v režiji Tijane Zinajić. Zato izkoristim to priložnost, da vse prisrčno povabim na predstavo.«

Rada bere tudi knjige o knjigah, o pisateljih, ki se zbirajo na raznih konferencah: »V zadnjem času je ena taka knjiga od Rachel Cusk, pisateljica potuje v Grčijo, kjer vodi delavnico za pisatelje. Brala sem jo na Kreti. Ko kam grem, mi je zakon brati knjigo, ki se dogaja tam. Vsa knjiga so v bistvu monologi ljudi, ki jih srečuje. Butajo vanjo svoje zgodbe, razmišljanja, večinoma predstave o sebi. Ob tem dobiš občutek, da nje ne vidijo, da govorijo sebi. In ko to bereš, vidiš, kaj vse ljudje verjamemo, in da je dejansko najnevarnejša zgodba, ki jo verjamemo, zgodba o sebi. Res vidiš skozi knjigo, na kako malo dialoga smo pripravljeni. Radi govorimo, stežka poslušamo. Tudi jaz rada govorim.«

Urškin izvod romana Johna Williamsa Stoner (Fotografija: Andraž Gombač)

»Knjige so kot prijatelji«

Pogovor o knjigah, ki jih imava obe tako zelo radi, skleneva s knjigami, ki jih prejmeš v dar, in z večno dilemo: kam ob pomanjkanju prostora z vsemi temi našimi ljubimi knjigami? »Že od nekdaj si knjige dajemo kot darilo, in za božič se tako včasih zgodi, da drug drugemu kupimo isto knjigo. Največ knjig pa mi je gotovo podaril dedek Tone, ki me je tudi s prakso največ naučil o primerjalni književnosti. Kadarkoli je slišal, da sem se začela ukvarjati z določeno temo, bodisi v gledališču bodisi da o čem pišem, mi je pripravil kup knjig na to temo in mi jih poslal. Brez pripisa. Tako me je naučil, da si moraš najprej ustvariti bazo, kadar se s čim ukvarjaš. Preberi čimveč in si potem ustvari rdečo nit. Spominjam se, kako sem delala seminarsko o Cankarju in brala njegove dnevnike, poezijo, prozo. Kar je bilo najprej abstraktno, poezija, je skozi dnevnik dobilo ozadje. V dnevniku si našel indic, zakaj piše, kaj misli, komu piše, zdi se ti, kakor da rešuješ rebus. Tudi danes, ko pričenjam priprave na novo predstavo, najprej preberem besedilo, potem pa vse o avtorju. Dejstvo je, da je imel pred sabo prazno stran. In svinčnik. Ven so prišle neke besede, rodilo se je življenje. Vsaka beseda je tam z namenom, vsaka je napisana prvič in oblikuje nekaj, česar prej ni bilo – izhaja pa iz tega človeka, iz vsega, otroštva, odnosov, notranjega sveta … TO mi je fascinantno spoznati!«

»Najljubše knjige so kot najboljši prijatelji: pridejo, kadar jih potrebuješ, potem grejo po svoje, čez čas se pa spet srečaš, isti, pa malo drugačen. S kakim novim ušesom, malo upognjen, kaka guba več. Vsebina je sicer ista, se pa vsakič drugače bereš. Če so pravi, v resnici nikoli ne gredo iz tvojega življenja – prijatelji in knjige.«

In kam da vse te knjige? »Ah, premalo prostora imam za vse. Rada namreč hodim tudi v antikvariat, k Cunjaku, kjer sem nekoč kot študentka tudi delala. Zdaj tam dela moj prijatelj. Ravno zadnjič sem bila tam in iskala knjigo Vargasa Llose, nisem ga še brala, pa ni imel nobene. Ko sem odšla, sem čez pol ure dobila sms: ‘Naključja pa to.’ Zraven pa fotografija platnice Zelene hiše. ‘Pol ure za tabo so jo prinesli. Jo imaš rezervirano.’«

Vendar pa njenih najljubših knjig večinoma ni na policah: »Zdi se mi škoda, da bi bile pri meni, in tako jih posojam dragim prijateljem. Zapišem si seveda ne, tako da nikoli ne vem, kje so. Kot ti lahko najdeš na teh policah kako svojo, tako jaz, kadar pridem h komu na obisk, kdaj na polici najdem kako svojo. Najljubše knjige so kot najboljši prijatelji: pridejo, kadar jih potrebuješ, potem grejo po svoje, čez čas se pa spet srečaš, isti, pa malo drugačen. S kakim novim ušesom, malo upognjen, kaka guba več. Vsebina je sicer ista, se pa vsakič drugače bereš. Če so pravi, v resnici nikoli ne gredo iz tvojega življenja – prijatelji in knjige.«

***

Urška Taufer v prostem času rada »trančira« Mozarta, kakor pravi sama. »To me sprošča, mojo mačjo družbo pa tudi.« Poglejte, prisluhnite: