Ljubljansko stanovanje, ki je dom slovenskega pisatelja, poeta, režiserja in dramatika, je polno knjig. Večina se jih nahaja v dnevni sobi, toda prav v vsakem prostoru najdemo knjige, tudi v kuhinji. Kot pove Vinko Möderndorfer, je vsaka domača knjižnica odraz lastnika – in tako je tudi v njegovem primeru. Izbira knjig nakazuje na njegovo dolgoletno kariero v teatru, ljubezen do (slovenske) poezije in nasploh zanimanje za slovensko tiskano besedo, seveda pa vsebuje tudi bogato bero knjig, ki so nastale pod njegovim peresom.
»Knjige so okupirale moj dom«
»Moja domača knjižnica je nastajala petdeset let, vse odkar sem prišel v Ljubljano. Nekaj sem jih prinesel tudi od doma, iz Celja, vendar redke. Pa še te niso podedovane, temveč so to knjige, ki sem jih kupoval v gimnazijskih letih – skrbno sem jih zbiral in sem na njih še danes močno ponosen. Iz Celja sem tako prinesel zbrana dela Ivana Cankarja (28 knjig), ki mi jih je na obroke kupila mama, plačala pa babica. Spomnim se sicer, da smo imeli doma lepo omaro s knjigami, pretežno nemškimi, tudi v gotici. Kaj se je zgodilo s tisto omaro, se ne spomnim. Bežno se spomnim, da je nekatere knjige moja mama prodala.«
»Nabralo se mi je toliko knjig, knjig iz vsepovsod. Kupi se nabirajo, sedaj tudi po tleh. Knjige so me okupirale. V teh letih se je nakopičilo toliko neprebranih, da sem začel manj kupovati nove in se vse bolj lotevam branja tistih, ki so me čakala dolga leta, da sežem po njih. Veliko knjig pri meni je v srbohrvaščini, sploh o gledališču. V prejšnji državi je namreč izšlo veliko knjig, in to zelo dobrih, o gledališču v srbohrvaščini. Nekaj knjig imam tudi v angleščini, nekaj v francoščini, spet predvsem o gledališču. Čeprav francosko ne govorim dobro. Imam tudi nekaj knjig v španščini, ki je sploh ne znam, pa v italijanščini, celo ruščini – to so avtorji, ki mi veliko pomenijo pa si zato želim doma imeti knjigo v njihovem jeziku. Gre bolj za zbirateljstvo.«
Človek, ki ima doma knjižnico, je tudi zbiratelj
V njegovi dnevni sobi se nahaja velikanska omara s knjigami. V centralnem delu je poezija in pravi, da ima te največ. »Včasih sem kupoval več slovenske poezije kot danes. Danes ni več vse v redu, pa ne le v poeziji.« Na desni strani so knjige o gledališču, pa arhitekturi, scenografiji, likovni umetnosti, psihologiji in filozofiji. Med knjigami najdemo največja imena vseh teh vrst umetnosti in humanistike – Michelangelo, Freud, Lacan, Hegel, Sartre, Platon … »To so knjige, ki bi jih moral imeti vsak. Imam pa tudi zbirko tako imenovanih klasičnih romanov.« Slednji se nahajajo na levem delu in so razvrščeni po žanrih. Po drugi strani romane redkokdaj kupuje in si jih večino izposodi v knjižnici, ki jo redno obiskuje. Sicer pa prevladujejo klasiki, svetovna literatura. Ima vsa dela Jančarja, pa Kosmača, Kocbeka, Borisa A. Novaka, Rožanca, Zupana … Med naštevanjem teh zbirk ugotovi: »Vsak bralec je na nek način tudi zbiratelj.« V posebnem kotu pa se nahajajo njegove knjige, tiste, ki jih je ustvarila njegova domišljija. »Nimam vseh. Veliko jih dobim, pa razdam naprej – saj je namen, da se berejo. Včasih v antikvariatu najdem svojo knjigo in jo kupim – pa ne zato, ker jih zbiram, ampak zato da jo podarim naprej.«
»Moja domača knjižnica je res po mojem okusu. Vsake nekaj časa naredim selekcijo in tiste, ki jih ne bom več prebral, pa mi ne pomenijo toliko, podarim naprej. Predvsem jih podarjam hčerki ali prijateljem, zato da si jih lahko izposodim nazaj, če kaj potrebujem. Selekcijo sem delal tudi vsakič, ko sem se selil. In to je bilo velikokrat. Vendar pa se pri meni knjige hitro spet naberejo in danes jih imam v dveh vrstah v delovni sobi, kar mi ni všeč. Ne vidiš jih in to ni dobro. Knjige morajo biti vidne.« Veliko ima tudi dramatike, pa poseben oddelek knjig, za katere pove, da jih je prebral in jih ne bo nikoli več – toda jih želi imeti ob sebi. Tudi okoli pisalne mize so kupi knjig, ki jih, ko dela, naloži na mizo, da so mu v pomoč. »Tiste knjige, ki jih trenutno berem, so v spalnici. Čeprav imam knjige vsepovsod, tudi v kupih po vogalih, pa vendar obstaja nek notranji red. Moj red.«
Nepozabni knjižni spomin: tišina v belem New Yorku
»Izbiral sem knjige, ki me zanimajo. Vendar pa sem dolgo let ustvarjal domačo knjižnico tudi z mislijo na svojo hčerko – vse tisto, kar naj bi jo zanimalo. Knjige o likovni umetnosti in filmu … To naj bi podedovala. No, kmalu sem spoznal, da sem se zelo zmotil, ko sem mislil, da se da zbirati knjige za nekoga drugega (pa čeprav za hčerko). Vsak si mora sam ustvarjati svojo knjižnico po svoji meri in okusu. Vsaka osebna knjižnica (zbirka knjig) je odraz značaja in duše posameznika.« V njegovi knjižnici tako najdemo tudi mladinsko poezijo in pravljice, ki niso bile kupljene za hčerko, temveč so njegove – prizna, da rad posega po njih, saj ga vedno znova navdušijo.
Velik knjig je kupil v tujini, v muzejih, teatrih in knjigarnah. Pravi, da z vsakega dopusta prinese predvsem knjige. Pa ne le z dopusta, predvsem s študijskih obiskov tujine, ki pa jih je bilo kar nekaj. »Se mi je že zgodilo, da sem moral kupiti še dodaten kovček, ker ni bilo prostora za vse knjige, ko sem se vračal. V Parizu sem živel več kot pol leta, saj sem tam delal. Seveda sem obiskal tudi najbolj znano Shakespearovo knjigarno, toda ta ni moja najljubša, saj je preveč turistična. Pa vseeno mi je zelo ljuba, saj je res unikatna in nič me ne čudi, da je postala turistična znamenitost. So knjigarne v tujini, ki jih poznam do zadnjega kotička. V Berlinu, pa New Yorku, Londonu in še kje. Tokrat sem jih obiskal, da sem se spoprijateljil s prodajalkami in prodajalci. Tudi v Ljubljani grem vsak teden v knjižnico, pa v Konzorcij in antikvariat. Saj ne kupim vedno knjige, včasih je dovolj že obisk in da vidiš, kaj je novega. V New Yorku je na Union Square knjigarna v treh nadstropjih, kjer sem vedno preživel po več ur. Knjigarna je odlična, dobro založena in urejena, v njej najdeš knjige vseh mogočih žanrov in v vseh mogočih jezikih. Je nekakšna kombinacija antikvariata in knjigarne z novimi knjigami. To knjigarno lahko vidite tudi v filmih Woodyja Allena in je res čudovita. Imam pa še en lep spomin na New York – bilo je pozimi in pozno sem se vračal iz gledališča. Zavil sem v knjigarno, ki je bila ob koncu tedna odprta vso noč. Tudi ta knjigarna je na Union Squaru. In tam sem se do treh zjutraj zaklepetal s študentko iz Japonske, ki jo je tudi zanimalo gledališče. In ko sem sredi noči stopil iz knjigarne na ulico, je bilo zunaj vse belo. Vmes je začelo snežiti. Kot bi iz sveta neštetih knjig in zgodb stopil v drug svet, kjer je vse belo in je treba vse zgodbe na novo vpisati v belino. Sneg v New Yorku! Na debelo je snežilo. Vse je pokrival pokrov beline. Bila je tišina. Nepozaben občutek, ki ga ne bom nikoli pozabil.«
