»Danes nihče ni zmagal. To namreč ni nogometna tekma.«
S temi besedami je Stefano Tigani, odvetnik Gina Cecchettina, nedavno komentiral obsodbo na dosmrtno ječo, ki jo je morilcu njegove hčerke Giulie naložilo porotno sodišče v Benetkah. Giuliin oče je malo kasneje dejal, da je bilo pravici sicer zadoščeno, a da smo kot družba vsi izgubili. Sodišče kot oteževalnih okoliščin umora tudi ni upoštevalo okrutnosti oziroma zalezovanja. Kakor se za sodni sistem »spodobi«, pa je to le prva v vrsti razsodb. Sojenje se bo skoraj zagotovo nadaljevalo pred prizivnim, nato pa še pred kasacijskim sodiščem. Gre seveda za italijanska poimenovanja sodišč, ki jih v Sloveniji poznamo kot višje in vrhovno.
Filippo Turetta je novembra 2023 v kraju Fossò ob reki Brenta na okruten način (zabodel jo je kar 75-krat) vzel življenje svojemu bivšemu dekletu Giulii Cecchettin (2001–2023), njeno truplo nato z avtomobilom odpeljal dve uri stran in ga odvrgel v bližini jezera Barcis v Furlaniji, nato pa zbežal v Nemčijo, kjer ga je v bližini Leipziga na podlagi evropskega pripornega naloga prijela nemška policija in ga po kratkem postopku vrnila v domovino.
Čeprav je vsak femicid odmeven, je Giuliin še posebej pretresel italijansko javnost, ki je v dneh med njenim izginotjem in najdbo trupla trepetala ter upala, da se le ni zgodilo najhujše. Sam pomnim, kako sem se na dan, ko je vsako upanje naposled ugasnilo, z vlakom vozil med Brescio in Trstom. Čeprav sem se tedaj skušal držati zase in pisati o svoji tesnobi, nisem mogel, da ne bi poslušal sopotnikov, ki so se pogovarjali o srhljivem dogodku.
Filippo Turetta je novembra 2023 v kraju Fossò ob reki Brenta na okruten način (zabodel jo je kar 75-krat) vzel življenje svojemu bivšemu dekletu Giulii Cecchettin (2001–2023), njeno truplo nato z avtomobilom odpeljal dve uri stran in ga odvrgel v bližini jezera Barcis v Furlaniji.
Giulia je bila ob smrti stara 22 let in le nekaj dni zatem bi morala na Univerzi v Padovi zagovarjati diplomsko nalogo. Čeprav zagovora ni dočakala, se je ena najstarejših italijanskih univerz odločila, da ji študijski naslov simbolično vseeno podeli.
Poleg očeta je imela še brata in sestro. Mati Monica je umrla za rakom leta 2022. Vse to in še marsikaj lahko izvemo ob branju knjige Cara Giulia, quello che ho imparato da mia figlia (Draga Giulia, tisto, česar sem se naučil od svoje hčere), ki jo je napisal oče Gino v sodelovanju z novinarjem Mariom Franzosom. Delo je izdala ena največjih italijanskih založb Feltrinelli in je takoj postalo uspešnica.
Gino Cecchettin je torej tisti, ki je nase sprejel težko breme dediščine hčerkinega spomina. Italijanska črna kronika pozna še drug podoben primer z začetka našega tisočletja. Takrat sicer ni šlo za femicid, ampak za družinsko tragedijo. Tedaj 17-letna Erika De Nardo in njen fant Mauro »Omar« Favaro sta v kraju Novi Ligure v Piemontu v domači hiši z noži najprej pokončala njeno mater Susy Cassini, nato še brata Gianluco. Oče se je le za las izognil smrti, saj se ni vrnil domov kakor običajno. Zanimivo in hkrati tudi pretresljivo je, da je na vence od pogrebu žene in sina Francesco De Nardo dal zapisati tudi hčerkino, torej morilkino ime.
A vrnimo se h Giulii oziroma njeni zgodbi, ki nam jo pripoveduje Gino. Osredotoči se na dan njenega izginotja in na naslednji, ko je upanje, da bi se hči lahko vrnila živa domov, počasi ugašalo. Izvemo namreč skoraj do minute natančno, kaj je sledilo naslednjega jutra, ko Giulie še vedno ni bilo v njeni sobi. Prijava oblastem, preiskave, zaslišanja, iskalne akcije, razpis evropskega pripornega naloga za Filippom Turretto.
Gino Cecchettin se v knjigi osredotoči na dan hčerkinega izginotja in na naslednji, ko je upanje, da bi se hči lahko vrnila živa domov, počasi ugašalo.
Da je bil Giuliin femicid res občuten, nam priča njen pogreb. Oče ga je sprva želeli prirediti v manjšem kraju, a ker je bila cerkev zaprta zaradi del, so iskali alternativne lokacije, in to ne samo ene. Naposled so izbrali cerkev sv. Justine v Padovi, nedaleč od velikega mestnega parka Prato della Valle, kar se je izkazalo za logistično še najboljšo možnost. Pogreba se je udeležilo skoraj deset tisoč ljudi, med njimi veliko takih, ki Giulie sploh niso poznali, so pa s prisotnostjo želeli izpričati jasen NE nasilju nad ženskami in femicidom.
Gino Cecchettin ne filozofira veliko o tem, kaj bi bilo treba spremeniti, da bi se v prihodnje zmanjšalo ali celo izničilo število femicidov. Po njegovem mnenju je potrebne veliko medsebojne ljubezni, razumevanja in predvsem spoštovanja. Najzanimivejše je poglavje, v katerem se pisec vrača v čas svojega otroštva in mladosti. Po opisih zlahka razumemo, da je šlo za precej patriarhalno družbo sedemdesetih in deloma tudi osemdesetih let preteklega stoletja.
Pogreba se je udeležilo skoraj deset tisoč ljudi, med njimi veliko takih, ki Giulie sploh niso poznali, so pa s prisotnostjo želeli izpričati jasen NE nasilju nad ženskami in femicidom.
Kljub temu daje Cecchettin razumeti, da je bila med njegovim očetom in morilcem njegove hčerke bistvena razlika v »patriarhalnosti«. Njegov oče je bil sicer starega kova, in sicer do te mere, da ženi ni dovolil zaposlitve in je zato sam skrbel za materialno preživetje družine. Bal se je namreč, da bi bila žena, če bi bila v delovnem razmerju, hkrati v stiku s preveč ljudmi in bi zato morda zanemarila skrb, ki jo je imel za primarno, torej za družino in dom.
Današnja družba pa je, tudi zaradi Giuliinega primera in predvsem zaradi angažmaja njenega očeta Gina, ki se ni ovil v žalost in molk, ampak ostaja glasen in pogumen pričevalec, hvala bogu ubrala povsem drugo smer. Poti nazaj seveda ni. Tudi sosednja dežela Furlanija – Julijska krajina je v preteklih letih zabeležila več takih primerov, med katerimi izstopa umor Nadie Orlando leta 2017. Žrtev je bila stara komaj 21 let. Leto prej pa je v podobnih okoliščinah življenje izgubila tedaj 29-letna Michela Baldo. Zato si vsi želimo, da knjig s podobnim naslovom tisti Gina Cecchettina kmalu ne bi bilo več treba.