Počivaj v miru, David Lynch (1946–2025). Dolgim letom strastnega kajenja je sledil emfizem, pljučna bolezen … in sinoči so splet preplavile fotografije velikega ameriškega filmskega režiserja, pospremljene z zahvalami in pozdravi tja onkraj.
Srečal sem ga pred 19 leti na filmskem festivalu v Benetkah, kjer sem bivakiral kot poročevalec Primorskih novic. Avtor temačnih mojstrovin Eraserhead, The Elephant Man (Človek slon), Twin Peaks, Blue Velvet (Modri žamet), Wild at Heart (Divji v srcu), Lost Highway (Izgubljena cesta), Mulholland Drive in drugih, režiser, slikar, glasbenik, igralec in fotograf, velemojster nadrealističnega podobja, portretist pošastnega sveta nočnih mor, ki se mu je uspelo zažreti globoko v našo kolektivno podzavest, je na 63. beneški Mostri prejel zlatega leva za življenjsko delo.

Pisalo se je tisto bogato beneško leto 2006, ko so po 63. Mostri švigali Catherine Deneuve, Helen Mirren, Juliette Binoche, Scarlett Johansson, Ben Affleck, Clive Owen, Kenneth Branagh, Emilio Estevez, Lindsey Lohan, Christian Slater, režiserji Oliver Stone, Brian De Palma, Paul Verhoeven (to je tisti, ki je režiral Prvinski nagon), Spike Lee, Alfonso Cuarón … in še mnogi. Seveda tudi Meryl Streep, nekaj o letanju za njo sem že spisal v sosednjem članku na AirBeletrini.

Tamle sem tudi pojasnil, kdo in kako zvezdnikom lahko postavlja vprašanja. Že leto prej sem na svoji prvi beneški tiskovki ugotovil, da je treba prepričati moderatorja, ki sedi ob robu mize in motri novinarje, presoja, kdo je pravšnji, da postavi vprašanje. Ko se mi je uspelo prebiti med tiste, ki smejo, se mi je smejalo.
In tako sem si vprašanje izboril tudi na tiskovki z Davidom Lynchem. Ki je med predstavitvijo novega filma Inland Empire – poslovenjenega v Notranje zadeve – odgovarjal strašno skopo. Na številna vprašanja se je odzval zgolj z »da«, »ne« ali pa »tega vam ne morem pojasniti«.
Seveda je bilo tudi moje vprašanje daljše od njegovega odgovora – a je tudi ta za čuda premogel več kot eno ali dve besedi. Za celo poved jih je bilo, in to podredno zloženo!

Vstal sem in gospodu Lynchu najprej povedal, da nam njegovi kolegi – denimo Oliver Stone, Emilio Estevez in Alfonso Cuarón – na festivalu predstavljajo politično angažirane filme ter v dobi Busheve Amerike novinarjem pojasnjujejo, da živimo v zelo temnih časih, ki jim bo morala slediti doba zdravljenja in okrevanja človeškega duha, kjer lahko pomembno vlogo odigrajo tudi filmi. Na njegovem pokeraškem obrazu se ni premaknila niti ena samcata mišica. Vprašal sem ga, kaj on misli o vsem tem. Lynch je z nekoliko nosljajočim glasom počasi odgovoril: »Mislim, da prihajajo zelo dobri časi in da filmi pri tem igrajo majhno vlogo.«
In ja, to je obveljalo za dolg odgovor.

Odkrito nam je še priznal, da so tiskovne konference zanj prava muka: »Filmi govorijo sami zase, tako kot glasba so onkraj besed.« V Italiji, deželi, kjer so sinhronizirani filmi pognali vse preveč globoke korenine, je požel gromek aplavz, ko je dodal: »Če res prihajajo boljši časi, bo sinhronizacija odpravljena. Zvok in slika sta neločljivo povezana, zato sinhronizacija povsem uniči film. Če bi ostali le podnapisi, bi bilo to res krasno.«
Kdor ne mara njegovih filmov, običajno zagodrnja, da takšnele mineštre sanj, blodenj, norosti preprosto ni mogoče razumeti. Ha, ne le gledalci, včasih niti igralci ne razumejo kaj dosti! »Nocoj si bo prav krasno ogledati Inland Empire, saj ne vem, kaj smo posneli,« se je namuznila igralka ob njem – nihče drug kot slovita Laura Dern, ki je nastopila že v njegovih kultnih filmih Modri žamet in Divji v srcu, večina pa se je verjetno spomni iz Jurskega parka. »Scenarija nismo imeli, David je vsak dan improviziral. Čudovito je bilo, da sem lahko vsak dan znova raziskovala vlogo, ki jo igram.«

Nekaj besedic je uspelo dodati še igralcu Justinu Thereouxu, ki ga dotlej skorajda nismo opazili. Je prikimal, da je Lynch res krasen režiser: »Le redko zavrže kreativne ideje, ki jih imajo njegovi sodelavci. Tako osvobajajoče je delati z njim!«
Potem ko je moderator oznanil, da je srečanja konec, se je razpočilo, nas vse zavrtinčilo v vihar fotografiranja, avtogramov, varnostniki so mahali, kričali, Laura Dern se je široko režala, David Lynch se je še za sekundo ali dve zasanjano zazrl nekam v daljavo – in že ga ni bilo več.
