Ob 23. aprilu, svetovnem dnevu knjige
Knjige imam rada, odkar sem se naučila brati. Najprej sem črkovala slikanice, ki jih takrat, sredi petdesetih, ni bilo veliko naprodaj. Moja generacija je odrasla s knjigami – bile so naše tovarišice, izvir znanja in sredstvo za spoznavanje sveta, tema pogovorov. Knjigo imam rada tudi kot predmet. Kadar jo primete, naj bo takšnega ali drugačnega žanra, otipate platnice, trde ali mehke, gledate, kako je obrabljena, kdaj je bila objavljena, koliko strani ima, ali so te na robovih porumenele, ali je knjiga že prebrana ali čisto nova (te imajo poseben vonj!), pa tudi ali je kaj podčrtano, ali si je kdo na robu celo kaj zabeležil – toliko zanimivih informacij, pa knjige sploh niste še zares odprli!
Knjižnice so pomembne, zame so bile v tistih letih najpomembnejše. Spominjam se prvega obiska knjižnice pri šestih letih. Do takrat sem se skoraj na pamet naučila vse pravljice Hansa Christiana Andersena in bratov Grimm s čudovitimi ilustracijami Vladimirja Kirina, ki mi jih je brala babica. Prva knjiga, ki sem si jo izposodila, se je klicala Laž ima kratke noge. Zatem sem se navadila knjižnico obiskovati ob petkih ali sobotah, da sem lahko vso nedeljo mirno brala kak dolg roman, čim debelejši, tako da se čarovnija ne bi iztekla prehitro. V puberteti so mi bile knjige najljubša družba.
Kadar jo primete, naj bo takšnega ali drugačnega žanra, otipate platnice, trde ali mehke, gledate, kako je obrabljena, kdaj je bila objavljena, koliko strani ima, ali so te na robovih porumenele, ali je knjiga že prebrana ali čisto nova …
Čeprav obstaja skoraj od začetka pismenosti, knjiga ni bila vedno videti enako, še zdaleč pa ni bila takšna, kakršne smo vajeni danes. Zadostuje obisk arheološkega muzeja. V steklenih vitrinah boste poleg prastarih kosti in kakega sarkofaga našli tudi glinene ploščice iz Sumerije, stare skoraj 6000 let, nekoliko mlajši papirus, navit na palice, tako imenovane zvitke, pa voščene ploščice, morda tudi kitajske bambusove zvitke. To so namreč prve pisave in knjige. Nova oblika, ki se je pojavila v Rimu, je kodeks, uporabljali so ga nekako od šestega stoletja našega štetja. Kodeks sestavljajo vezani listi, sprva iz tanke kože ali pergamenta, šele kasneje papirnati. Bil je priročnejši tako za branje kakor za shranjevanje in, najpomembnejše, veliko bolj ekonomičen, saj so lahko pisali na obe strani lista.
Po propadu rimske civilizacije so minila stoletja, preden so se spet pojavile knjige, ohranjene do danes, tokrat v prepisih, v srednjeveških samostanih. A duhovniki so prepisovali samo nekatere, zato je večina izgubljenih. Vsak srednjeveški muzej, ki kaj da nase, ima razstavljene te prepise, krasno okrašene z miniaturami, vendar redke. Bralcev – torej pismenih ljudi – je bilo takrat tako ali tako malo, bili so samo po samostanih, dvorcih in vseučiliščih. In tako je bilo, vse dokler ni Johannes Gutenberg sredi 15. stoletja izumil tiskarskega stroja. Prepisovanje je utonilo v preteklosti in že v 19. stoletju je tiskana knjiga postala dostopna vsakomur. V besedni kulturi je bila knjiga vse do včeraj glavni posrednik kulture in izobrazbe.
Nakar se je pred petnajstimi leti pojavila v novi obliki elektronske ali e-knjige, ki je v ZDA že zavzela kakih 50 odstotkov tržišča – pa čeprav 65 odstotkov bralcev prednost še vedno daje fizični knjigi. Za generacije, ki so odrasle izključno s knjigami, računalniki, tablicami in drugimi platformami za branje, so e-knjige prišle prepozno. In dandanes mi je malokaj ljubše, kakor se zavleči v posteljo z dobro knjigo, medtem ko zunaj prši dež. Užitek branja je navada, ki je oblikovala mojo generacijo.
Spominjam se prvega obiska knjižnice pri šestih letih. Do takrat sem se skoraj na pamet naučila vse pravljice Hansa Christiana Andersena in bratov Grimm s čudovitimi ilustracijami Vladimirja Kirina, ki mi jih je brala babica.
Nove bralne platforme niso tako taktilne – kovinske ali plastične so, hladne na dotik in nimajo vonja. In morajo imeti izvir energije, biti priklopljene ali imeti takšno ali drugačno baterijo. Prvi Kindle sem kupila pred mogoče kakimi petnajstimi leti iz dveh vzgibov. Prvič, ker je v njem mesta za tisoče knjig, ki jih zlahka nosite s sabo. Tisti, ki so vse življenje s potovanj vlekli pretežke kovčke in torbe, polne knjig, bodo vedeli, o čem govorim. Drugi razlog je dejstvo, da so knjige (resda povečini v angleščini) dostopne takoj, zaradi česar se bralci težko upremo Kindlu ali drugim podobnim platformam. Naj priznam, da se na njih nisem naučila podčrtavati ali si delati zabeležk, četudi je celo to mogoče. Zato knjige, ki mi nekaj pomenijo, še zmeraj kupujem v zdaj že nekoliko zastareli obliki, skoraj kodeksu. Največjo težavo mi na Kindlu povzroča vračanje k zanimivim odlomkom, čeprav vam bodo poznavalci povedali, da to sploh ni težko.
Predstavljam si, kako bodo nekega dne – če človeško bitje preživi vse preteče katastrofe – otroci prihodnosti s šolo obiskali Muzej knjige, v katerem si bodo ogledovali primerke knjig od pradavnine vse do druge polovice 21. stoletja.
Zdi se, da imajo mlajši rodovi, zlasti pa tisti najmlajši, drugačne užitke in jim knjiga niti kot predmet ni več kdove kako blizu. Novi mediji spodbujajo druge vrste bralnih navad, pa tudi vsebin. Mladi namreč odraščajo z novo kulturno paradigmo, v kateri namesto besede vlada podoba.
Predstavljam si, kako bodo nekega dne – če človeško bitje preživi vse preteče katastrofe – otroci prihodnosti s šolo obiskali Muzej knjige, v katerem si bodo ogledovali primerke knjig od pradavnine vse do druge polovice 21. stoletja. Papirnate, manjših in večjih razsežnosti, pisanih platnic, knjige, ki zavzemajo veliko prostora, ki ležijo na zaprašenih policah … Vse se jim bo zdelo tako zastarelo … Kako je bilo držati tako nepriročen, velik predmet, se bo morda vprašal kak otrok. Bilo je lepo, ampak ali bo sploh še kdo, ki bi mu lahko to odgovoril?