Z ženo sva prispela v mesto Flagstaff, na sever Arizone, da bi obiskala njenega brata Andrewa, lokalnega odvetnika, ki je v zimskem času opustil vse, kar je počel, ter se spremenil v prostovoljca patrulje v smučarskem naselju gore Snow Bowl; toda ko sva prišla v njegovo čudovito kočo v gozdu, potem ko sva najela avto v Sedoni, sva ugotovila, da je res vse teklo po načrtih, razen tega, da ni zapadlo dovolj snega, ki bi pokril snežne steze in le-te niso delovale.
Andrew naju je, da bi nama olajšal žalost, – kajti na pot sva se odpravila z jasnim namenom, da bova smučala – potem ko sva se namestila v sobi, povabil na craft lokalno pivo v zgodovinski bar hotela Weatherford, ki je stal v osrčju starega zaselka.
Tam nama je po nekaj pivih povedal novico: prognoza vremena ni napovedovala nič dobrega: morda nekaj sneženja v naslednjih dneh, najino smučarsko potovanje se bo verjetno spremenilo v nekaj, kar si še nisva izmislila.
Kakšna klinčeva sreča, sem pomislil.
Ko smo stopili iz bara, smo se sprehodili pa starih ulicah zaselka, ki bi jih lahko uporabili kot lokacijo za snemanje katerega koli vesterna, jaz pa sem se nemudoma ustavil pred izložbo knjigarne. V njej so bili na policah Steinbeck, Carver, Auster, Highsmith, Chandler, toda naslovnica knjige nekega avtorja, za katerega še nikoli nisem slišal, je zadržala moj pogled: Vsi lepi konji Cormacka McCarthyja.
»Vsi lepi konji«, sem ponovil in izdihnil sapo v steklo. »Ga poznata?«
Narda in Andrew sta odkimala.
Trgovina je bila zaprta, zato je Andrew predlagal, da se naslednji dan vrnemo.
»Morda se bo vajino potovanje spremenilo v bralno,« je še dejal.
Kakšna klinčeva sreča, sem si spet rekel.
Takrat sem v življenju že ugotovil, da je za doseganje spokojnosti nujno treba biti prilagodljiv in se ne lasati z daom; toda nekaj je bilo to vedeti, drugo pa je bilo po tem načelu živeti. Tako mi je v glavi celo noč odmevalo – kakšna klinčeva sreča, vse dokler nisem končno zaspal.
Naslednje jutro smo zajtrkovali v enem od tistih prijetnih lokalov, ki jih mrgoli v Združenih državah, kjer se naješ jajčnih omlet, vaflov in spiješ ogromne količine pomarančnega soka, ter izgubljali čas do ure, ko se je odprla knjigarna. Ob 11:05 smo vsi trije vstopili v knjigarno navdušeni kot kakšni mladi taborniki. Andrew se je napotil na oddelek za samopomoč, Narda pa na oddelek duhovnost in new age. Zelo kmalu je do mene pristopil prijeten bradati možakar, pravi gorjan, in me prestregel na oddelku z romani, kjer je bila na voljo črka c.
»Lahko pomagam?« je vprašal. »Kaj pa iščete?«
»V izložbi sem videl neko knjigo,« sem mu odgovoril, ne da bi pogled odmaknil od hrbtišča knjig. »Nekaj o konjih nekega McCartneya.«
»McCarthyja,« me je popravil in z nekam bliskovito potezo s police potegnil knjigo, ki je žarela s prevladujočo belino. Vsi lepi konji.
»Aha,« sem dejal in jo vzel v roke ter si ogledoval naslovnico. Začel sem jo listati. Ostal je ob meni. »In kako je? Ste jo brali?«
»Ja, zelo je dobra,« mi je odgovoril in z glavo malce dvomljivo prikimal. »Toda če želite prebrati resnično nekaj posebnega,« mi je dejal in s police potegnil drugo knjigo, ki je bila prevladujoče opečnato rdeče barve, ter mi jo pomolil z desno roko ter obenem iztegnil levo, kakor da bi želel zamenjati tisto, ki sem jo bil izbral, ter nadaljeval: »Če želiš v resnici prebrati nekaj dobrega, nekaj močnega, nekaj velikega, raje preberi tole.« Nato je drugo roko odmaknil, dlan, v kateri je držal knjigo, pa pritisnil ob njeno hrbtišče, kakor da bi se skušal ubraniti izmenjave idej.
»Krvavi poldnevnik,« sem po tihem rekel.
»Krvavi poldnevnik,« je odvrnil.
*
Tam ni bilo kaj dosti. Skale, borovci, temna zemlja in tu in tam nekaj snega. Ostanki zgradbe; neke koče v vseprisotni tišini. Vetra ni bilo več. Ob vznožju razvalin nekaj suhih rož v treh barvah. Nič drugega.
»Kraj družine E …« mi je Andrew povedal na večerji.
»Družine E … ?« sem ponovil kot vprašanje.
Na sprehod sem se odpravil po zelo zgodnjem kosilu in dolgih urah branja, ki smo jih vsi trije preživeli raztreseni po različnih kotičkih koče.
Našel sem gozdno pot, ki je vodila proti vzhodu – med borovci, kamenjem in zaplatami snega, dokler nisem naletel na kraj, do katerega sem prišel, potem ko sem vzdolž rečnega korita hodil dobro uro.
»Lokalna tragedija,« mi je razložil svak. »John Elden. Njegova žena in štiri hčerke. Umorjeni, obglavljeni, morda celo vse ženske posiljene. Pravijo, da so bili Komanči, ampak nihče ne ve; morda so bili belci, banditi. Obupanci. Desperados.«
»A se lahko o tem ne pogovarjamo,« je takrat zaprosila moja žena in s kretnjo zelo jasno pokazala na hrano in opozorila na dejstvo, da večerjamo.
Zvečer sva z Andrewjem odšla na vhodno verando, da bi pokadila cigareto in spila viski.
»Kako se lahko moški, ki ima ženo in štiri hčerke odloči, da gre svojo srečo poskusit na ‘divji zahod’, tega ne razumem,« sem razmišljal.
»Vse štiri hčerke so se mu, kot kaže, rodile tukaj. Z ženo sta sprejela ponudbo vlade, ki je ponujala 160 hektarjev tistemu, ki je pripravljen postaviti hišo in obdelovati zemljo. Nista mogla vedeti, da se jima bodo rodile štiri hčerke,« je pojasnil Andrew in si ogledoval zvezdnato nebo med vrhovi smrek.
Pokadila sva in se vrnila vsak k svoji knjigi.
*
Naslednjega dne sem se spet napotil po gozdni stezi med borovci do kraja pokola družine Elden – to sem na tem potovanju počel, vse dokler se nisva z ženo vrnila v Mehiko. Udobno sem se namestil na veliko skalo, na katero je posijalo sonce, da bi bral v družbi duhov; duhov družine Elden. Ampak ne Krvavega poldnevnika. V končni fazi pred tiste par dnevi nisem bil kupil knjige Cormaca McCarthyja, kajti medtem ko sem kramljal s prijaznim gorskim prodajalcem knjig, ki je še enkrat potrdil svoje priporočilo, medtem ko sem bral besedilo na stranici opečnato rdeče knjige, se je prikazala Narda, vsa rdečelična od razburjenja: »Našla sem jo, našla sem jo,« je ponavljala ter mi kazala naslovnico Junaka tisočerih obrazov, Josepha Campbella – o njenem oboževanem avtorju sva se v najetem avtu pogovarjala vso pot med Sedono in Flagstaffom in za sveto sem ji obljubil, ko je zgroženo ugotovila, da ga sploh ne poznam, da ga bom prebral ob prvi priložnosti. Knjigo sem vzel v roko, pogledal naslovnico, prebral zadnjo stran, in ko sem se obrnil, sem opazil, da je gorski prodajalec izginil, prepričan, da se ne bom mogel upreti vznemirjenju žene; takrat še nisem vedel, da bom odložil McCarthyjevo knjigo na knjižno polico in knjige v rokah ne bom več držal vsaj trideset let, dokler je ne bom našel na policah z romani v tujih jezikih v ljubljanski knjigarni Konzorcij.
Tega, da sem takrat kupil Campbellovo knjigo, ne obžalujem. Tisti dnevi branja v koči in na skali na ozemlju družine Elden so se v moj spomin zapisali kot dnevi najbolj užitkarskega branja v mojem življenju in prebiranje Junaka tisočerih obrazov je bilo zame še kako koristno za pisanje scenarijev, s čemer sem se kasneje ukvarjal precej let, toda šele zdaj, ko sem prebral Krvavi poldnevnik, si lahko predstavljam, kakšni bi bili tisti dnevi, tiste ure branja in tisti razgledi ter obiski kraja, kjer so živeli Eldenovi*, če bi se odločil in navsezadnje kupil knjigo, ki mi jo je priporočil gorjan. Zdaj ko sem končno odkril to brutalno pisanje, s čistimi stavki – kot kostmi, po katerih je hrepenel James Baldwin, – zdaj ko sem končno spoznal »mulca« in kapitana Whiteja pa sodnika Holdena ter neprekinjeno nasilje kot počelo sveta, ki s pogostostjo in kadenco, ki se zdita neprekinljivi, ob glave spravlja Komanče, Gringose, Mehičane in najde odmev zgolj v pisanju na palubi ladje Pequod ali v Conradovih rečnih valovih, šele zdaj si lahko predstavljam, kakšni bi bili tisti dnevi na severu Arizone, ob robu ceste 66, med toploto Andrewjeve koče, vseprisotno tišino kraja, kjer so živeli Eldnovi in McCarthyjevo prozo, ki udarja kot udarci s kladivom.
*Opomba avtorja: Ko sem začel pisati to besedilo, sem si kot nalogo zadal, da bom ponovno raziskal ozemlje Eldnovih. Na internetu sem na lastno veliko presenečenje ugotovil, da je njihova zgodba v resnici precej drugačna: že res, da je družina Elden obstajala, toda niso jih razkosali in oče in mati tam nista živela s hčerakmi – Andrew in lokalna folklora v Flagstaffu, so si napletli neko svojo zgodbo –, pač pa sta zakonca imela mlajšega sina in prav on je bil vir nesreče, saj je nekega dne, ko je bil oče daleč stran od koče, mimo prijezdil moški z nekaj mulami in zaprosil, če bi se živali lahko odžejale v vodnjaku družine Elden, toda gospodarica mu je uslugo zavrnila. Nato je možak, ko se je že oddaljil in v želji, da bi pokazal svoj bes, slepo ustrelil s pištolo in pri tem ubil mlajšega sina pred očmi matere in dveh hčerk. Takšno je poročilo, zgodovinska resnica in ni si težko predstavljati, da zame ta druga, vseeno ostaja resnična.