DS

Cesta je bila ravna, drugačna tudi ne bi mogla biti. Levo in desno so švigali orehi. Med vožnjo se je spomnila, da ji je Ondrej, doma iz z gričevjem obdanega manjšega mesta ob reki Váh, nekoč rekel, da mu je všeč ravnina, ker pred sabo nima nobene prepreke. Očitno mu je nova pokrajina prirasla k srcu.

Medtem ko se je njen pogled izgubljal v neskončnost, je na pametni telefon prejela sporočilo. Gotovo je Árpád, je pomislila.

Sin že dve leti ni živel doma. Čeprav ji je do mature predstavljal veliko pomoč pri oskrbi ostarelih staršev, je bila vseeno vesela, da je ubral svojo pot in odšel. Sredi ravnice bi si bolj malo pomagal.

Nekaj časa je minilo, ko so se začela pred njo na obvoznici že slikati vzhodna predmestja, kjer so prevladovale ulice z imeni ruskih krajev. Pot ji je po magistralni cesti sicer vzela kake četrt ure več od tega, kar bi trajala po avtocesti. A za e-známko ni bilo denarja.

Vozila je očetov avto, staro škodo s konca devetdesetih. Njena dacia je bila pri sinu v Budimpešti, ta je nanjo na zadnje steklo prilepil nalepko z zemljevidom ogrske krone ter se nekega dne nonšalantno pripeljal domov.

Ko je to videl dedek, mu je zabrusil, naj jo pri priči odlepi, ker lastni materi ne bo povzročal težav s svojimi neumnostmi. Da nimajo denarja, da bi menjavali stekla ali celo kupili nov avto.

»Minden drága – vissza Prága!« je besede pribil kot nekakšen žebelj v krsto vnukove objestnosti. Da je v Bratislavi za nevšečnosti dovolj že registrska tablica s črkama DS.

Njena starša sta sicer dobro govorila slovaško, čeprav se je ponekod slišalo, da je njun materni jezik madžarski. Drugače bi v kraju, kjer človeka veliko prej ogovorijo tessék kakor prosím, tudi ne moglo biti.

Mama je bila v eni od bolnišnic glavnega mesta. Tja so jo morali preseliti, ker v domačem kraju ni bilo specializiranega oddelka za njeno bolezen.

Še toliko bolj je vse skupaj oteževala njena napredujoča demenca. Velikokrat so se ji v uradni jezik države vrivale domače besede. Na trenutke je slovaško povsem pozabila in govorila le v materinščini, ki je osebje ni razumelo. V času umske bistrosti si česa takega ne bi dovolila.

Ko je hodila po bolnišničnih hodnikih, da bi prišla do pravega oddelka, se je vprašala, kako mora biti staremu človeku hudo v svetu, v katerem se več ne znajde. Položnice so se že dolgo plačevale preko trajnika, papirnate račune pa so morali odpovedati, saj so postali plačljivi, in to v času, ko je vsak evro prišel prav. Mami se je zdelo, da nima več nadzora nad svojim denarjem.

Hčerka jo je ob vstopu v sobo zagledala, kako sedi in pričakujoče gleda proti vratom.

»Si ti, Emőke?« jo je ogovorila trenutek zatem. Njen obraz se je iz zaskrbljenega sprostil v nasmešek.

»Én vagyok, anyukám …«

Usedla se je in ni si mogla kaj, da bi je ne pobožala po licu. Sodelavka v službi ji je nekaj dni prej rekla, da otroci vidijo, kako njihovi starši skrbijo za lastne starše in da jih potem posnemajo. Árpád ne vidi več ničesar, daleč stran je …

»Zakaj jočeš, Kincsem?«

»Nič, samo tako. Oprosti, mama.«

Nekaj trenutkov sta bili tiho.

»Vsak dan si lepša,« je rekla.

Ob materinih besedah ni mogla skriti presenečenja.

»Koliko si pravzaprav stara?«

»53 jih bo kmalu, mama …«

»Kaj pravi Ádám?«

»Árpád je, mama …«

»No, pa Árpád.«

Spomnila se je, da je v avtu prispelo sporočilo in da je gotovo on. Ni se motila.

Pisal ji je, da gre na predavanja in da bo imel kljub temu čas za kratek videoklic.

»Pa ima Árpi že kako punco?«

Doma ga nihče nikoli ni klical s pomanjševalnico.

»Ja, ima.«

Želela ji je reči, da jo je že videla in da naj se poskuša spomniti.

»Ágnes je, kajne?« jo je presenetilo vprašanje, ki je bilo hkrati trditev.

»Da, tako ji je ime.«

Nekaj trenutkov sta bili zopet tiho.

»Kaj pa Ondrej? Ga zelo pogrešaš?«

Spet so ji udarile solze v oči, a se je zadržala.

»Nekako sem se navadila, da ga že dve leti ni več …«

Slabo in grdo se pozabi, dobro in lepo ostane. Morda utegne biti tudi demenca za kaj koristna.

»Kaj bo s hišo v Dúbravki? Jo boš prodala?«

»Mama, še ne vem. Tam je veliko spominov. Morda se Árpád nekega dne vrne iz Budimpešte, kdo ve …«

»Za ata skrbiš, kakor je treba?«

Na vrsto je vedno prišel zadnji. Nič čudnega, ko pa ga skoraj nikoli ni bilo v hiši. Velikokrat je večerja nanj čakala tudi po ure.

»Veš, da. Pa saj ga poznaš. Skoraj nikoli ga ni doma. Takoj ko je lepo vreme, skoči v gozd in tam drvari. Pa še tisto izštevanko si prepeva zraven, saj veš, katero?«

Besede o očetu so obema izvabile nasmeh na obraz.

»Erdő mellett nem jó lakni, mert sok fát kell hasogatni, tizenhárom ölet meg egy felet, öleljen meg engem, aki szeret.«

Tiho sta jo zapeli skoraj v en glas.

»Da se ne bo na novo zaljubil zdaj, ko me ni doma,« je rekla smeje, nato pa resno nadaljevala: »Nikoli ni bil pretirano pri miru. Vedno sem imela vtis, da ima v sebi nekaj, kar ga žene drugam.«

»Odličen nagyapa je bil Árpádu,« je rekla, kakor bi hotela preslišati materine besede. »Se spomniš, koliko časa sta preživela skupaj v tisti naši garaži?«

Ni ji odgovorila.

Spomnila se je, da mora sina poklicati, da bo le videl babico, čeprav na daljavo. Zvonilo je in zvonilo, a odziva ni bilo. Morda ima telefon na tiho. Morda ga je tako prevzelo predavanje, da nima časa za nič drugega.

Ko je že zapuščala oddelek, ji je telefon zazvonil. Bilo je prepozno, da bi se vrnila v mamino sobo. Čas obiskov je minil in začeli so deliti večerjo.

Ni se ji zdelo primerno, da bi zmotila tišino hodnika s svojimi besedami. Povrh vsega še v tujem jeziku. Morda ji je bilo tudi zaradi tega malce nerodno. Vsenaokrog na stenah so se pojavljale oznake s prečrtanim telefonom. Mama ji je nekega dne pripovedovala, kako so v javnih prostorih nekoč viseli napisi HOVORTE PO SLOVENSKY! – Maďarsky neobsluhujeme!

Sin se ji je oglasil, ko ga je poklicala na parkirišču pred stavbo bolnišnice. Kmalu zatem je opazila, da se ji bliža moški srednjih let. Predrzno se je vmešal v telefonski pogovor. Iz njegovih besed, ki jih je dojela le polovično, je razumela, da ga je zmotilo nekaj na avtomobilu.

Pomislila je, da gre za tisto o glavnem mestu in registrskimi tablicami od drugod.

Našla je ključ in se zaprla v avto. Srce je čutila bolj v grlu kakor v prsnem košu. Možakar je medtem že pristopil do levih vrat. Sklenila je, da bo speljala, a kaj, ko je bilo treba vozilo najprej obrniti. Bilo je parkirano s sprednjim delom navznoter. Sin jo je spraševal, kaj se dogaja, a bila je preveč vznemirjena, da bi mu znala razložiti.

Nagonsko je prestavila menjalnik na R in spustila sklopko. Avto je naglo speljal nazaj, nekajkrat poskočil in se nato zaustavil z ugasnjenim motorjem.

»Kam se vam tako mudi, gospa?« je še vedno vztrajal tip. Na temenu se mu je bleščala pleša, kar mu je ostalo od sivih las, pa so neurejeno in razmršeno padali na njegova ramena. Oblečen je bil v star kombinezon, pomazan od olja in masti. Med njima je bila samo šipa. Ni bil videti nevaren. Kljub temu mu je skozi zaprto okno zagrozila, da bo poklicala policijo.

»Ne bodite neumni. Kako mislite, da boste lahko prišli daleč?« je rekel, ko ji je le uspelo odpeljati. Mahal je za njo.

Po dolgi poti po ravnici je premlevala nenavadno srečanje in šele doma ji je postalo jasno, zakaj je bil tip tako vztrajen. Neko zelo pomembno stvar je zgrešila.