Letos bi 90. rojstni dan praznovalo kar nekaj znanih ljudi, med njimi pisatelj Rudi Šeligo (1935–2004), pevec ter igralec Elvis Presley (1935–1977), sociolog Marc Augé (1935–2023), pevec Luciano Pavarotti (1935–2007) in še bi lahko naštevali. Od takrat rojenih še živijo ameriški režiser Woody Allen, palestinski politik Abu Mazen, italijanski novinar Corrado Augias in igralka Giovanna Ralli. Istega leta, 26. januarja, je bil rojen tudi pisatelj Fulvio Tomizza (1935–1999).
Rodil se je v Juricanih pri Materadi v času, ko je bila Istra pod fašistično Italijo. Naselje leži ob cesti, ki Buje povezuje z Umagom. Fulvio Tomizza je vedno pravil, da je slovanske krvi in italijanske kulture. Danes je ta binom popolnoma sprejet in ne predstavlja več nobene težave, a za njegovega življenja še zdaleč ni bilo tako.
***
Pri dvajsetih letih je zapustil rodno Istro in se naselil v Trstu, še prej pa maturiral na liceju Carlo Combi v Kopru. Pomembna življenjska dogodka sta sledila tudi v Ljubljani (sodelovanje z režiserjem Františkom Čapom) in Beogradu (študij na tamkajšnjem vseučilišču). Zaradi tega so ga združenja istrskih optantov dolgo gledala sumničavo, saj se je v njihovih očeh »onegavil s Slovani«. Kljub temu se je Tomizza vedno dejavno zavzemal za sožitje med narodi ob severnem Jadranu. Istro je po očetovi smrti zapustil kot dvajsetletnik, a se je kmalu zatem tja vrnil, saj si je v zaselku Momikija nedaleč od Materade uredil nekakšno poletno rezidenco z velikim zelenjavnim vrtom. Tam je tudi napisal večino literarnih del.
***
Njegovi literarni začetki segajo v šestdeseta leta preteklega stoletja. Kakor sam pravi v avtobibliografiji Moja književniška poletja (Le mie estati letterarie) – v slovenskem prevodu jo je v prevodu podpisanega objavila revija Literatura leta 2011 – je na mladega avtorja tedaj odločno vplivalo srečanje s tastom Carlom Levijem, pisateljevo pero pa se je kalilo ob imenih, kakršni sta Elio Vittorini in Cesare Zavattini.
Fulvio Tomizza je vedno pravil, da je slovanske krvi in italijanske kulture.
Tomizza je leta 1960 debitiral z romanom Materada, tri leta kasneje je objavil nekakšno nadaljevanje La ragazza di Petrovia (Dekle iz Petrovije), zaključil pa leta 1966 z nekoliko daljšo novelo Il bosco di acacie (Akacijev gozd). Trojice knjig se je nato oprijelo ime Trilogia istriana (Istrska trilogija). V slovenščino so prevedena vsa tri, objavljeni pa samo prvo in zadnje, saj vmesno, torej Dekle iz Petrovije, še vedno čaka na knjižno izdajo.
Večina Tomizzevih del je izšla pri pomembnih italijanskih založnikih, kot so Rizzoli, Bompiani in Mondadori, torej v Milanu, pa čeprav je avtor v svojih knjigah vztrajal pri upodabljanju snovi in tem severnega Jadrana.
***
Maja 1999 se je Primorski dnevnik pisatelju med drugim poklonil s krajšim zapisom, podpisanim z začetnicama s. p. Domnevamo lahko, da ga je napisal Sergij Premru. Tomizza je z dolgoletnim novinarjem tržaškega dnevnika o odnosu enega dela tržaškega mesta do sebe nekaj let pred smrtjo takole spregovoril: »Kjerkoli na svetu bi knjigarna, ki je ponazorjena na naslovnici neke knjige, in to knjige, ki gre dobro v prodajo, ponosno razstavila v svoji izložbi vsaj en izvod, verjetno pa tudi več. V Trstu pa ni bilo tako: moje knjige takrat sploh niso dali v izložbo.« Premru nadaljuje: Tako je reagiral zaprti, zakrknjeni Trst na odprtost Tomizze: s pritajeno jezo in z zaničevanjem do človeka, ki so ga imeli za javnega izdajalca italske čistosti in iredentizma, za italijanskega Istrana, ki se je pečal s Slovani.«
Dejansko je Fulvio Tomizza v literarnem Trstu z odprtostjo do someščanov slovenskega jezika in kulture predstavljal veliko izjemo. Na polovici osemdesetih let je v ožjem in širšem prostoru odmeval izid romana Gli sposi di Via Rossetti (Mladoporočenca z Ulice Rossetti), v katerem je opisal tragično življenjsko zgodbo krščanskega socialista Stanka Vuka, po rodu iz Mirna, in njegove soproge Danice Tomažič, hčerke ugledne tržaške družine in sestre narodnega heroja Pinka Tomažiča. Z obiskovalcem Dragom Zajcem iz Ljubljane je mlad par leta 1944 našel smrt v lastnem tržaškem stanovanju na ulici, po kateri nosi ime roman. Zgodba je bila med tržaškimi Slovenci tedaj precej pozabljena, o njej pa so v zadnjem desetletju prišla na dan nova dejstva in hipoteze (glej Martin Brecelj: Anatomija političnega zločina, Mladika, 2016).
Poleg omenjenega dela je Tomizza Slovence portretiral še v romanih Franziska (Frančiška) in La visitatrice (Obiskovalka). Naj spet poudarimo, da je z lastnim pisanjem avtor dodobra obrusil vse stereotipe in tabuje na račun someščanov slovenskega jezika in kulture, ki so bili med Tržačani italijanskega jezika dolgo zakoreninjeni. Dovolj je namreč primerjati Tomizzev odnos s tistim, ki ga je do Slovanov gojil Scipio Slataper in ga ubesedil v delu Moj Kras (Il mio Carso, Firenze, 1912).
V svojem opusu se je Tomizza loteval tudi nekaterih zgodovinskih vprašanj. V pretres je vzel tudi življenje in delo koprskega škofa Vergerija, ki ga je upodobil v delu Il male viene dal nord (Zlo pride s severa, prevedla Vera Troha, Beletrina, 2015). Trst, mesto, ki ga je sprejelo, pa je portretiral v romanu La città di Miriam (Miriamino mesto).
Z lastnim pisanjem je dodobra obrusil vse stereotipe in tabuje na račun someščanov slovenskega jezika in kulture, ki so bili med Tržačani italijanskega jezika dolgo zakoreninjeni.
Za svoja dela je Tomizza prejel celo vrsto prestižnih literarnih nagrad, predvsem italijanskih. Naj omenimo nagrade strega, viareggio, campiello (to je prejel večkrat). Ne moremo pa niti mimo mednarodne nagrade Vilenica, namenjene neslovenskim avtorjem iz srednjeevropskega prostora; leta 1986 je bil prvi lavreat v kraški jami.
Že leto po pisateljevi smrti se je skupina zanesenjakov s pesnikom, pisateljem in novinarjem Milanom Rakovcem na čelu odločila, da bo šla v diametralno nasprotno smer in v njegov spomin priredila prvo obmejno srečanje, posvečeno pisatelju. Kmalu se je razvilo v tradicionalno, prijelo pa se ga je ime Forum Tomizza. Ob obletnici Tomizzeve smrti vsako leto poveže Trst, Koper in Umag, torej mesta, kjer se je pisatelj tako ali drugače formiral in ki jih je velikokrat upodobil v lastnih literarnih delih. Gre torej za skoraj edinstveno prireditev, ki v nekaj dneh večkrat preseže ne le državne, ampak tudi druge vrste meja. Na tem mestu je prav, da se spomnimo tudi Patrizie Vascotto in Marina Voccija, dolgoletnih duš tržaškega dela foruma, ki ju že kar nekaj let ni več med nami.
Po Tomizzi je danes poimenovana tudi Skupnost Italijanov v Umagu, nagrado z njegovim imenom pa vse od leta 2004 podeljuje tržaški Lions Club, in sicer za uspešno delo na področju medsosedskih odnosov in tkanja medsebojnih vezi. Od Slovencev sta jo doslej prejela Ciril Zlobec (2005) in Demetrio (Mitja) Volčič (2017), veliko nagrajencev in nagrajenk pa prihaja s področja bivše Jugoslavije (Predrag Matvejević, Miljenko Jergović idr.).
***
Tomizzeva dediščina ostaja še kako aktualna tudi danes, v času zapiranja meja in naraščajočih populizmov, ki v Evropi hočejo v mejaku videti vraga, ne soseda. Zato je prav, da se njegova dela še vedno beremo in prevajamo v tuje jezike (predvsem v sosednje). Slovenci bi morali v tem pogledu bolj slediti zgledu svojih južnih sosedov. Od leta 2010 je namreč pod okriljem Mestne knjižnice v Umagu izšla slaba desetina Tomizzevih prevodov v hrvaški jezik. Pri tem se je kot prevajalka posebej izkazala profesorica hrvaškega jezika in književnosti Lorena Monica Kmet iz Buj.
Tomizzeva dediščina ostaja še kako aktualna tudi danes, v času zapiranja meja in naraščajočih populizmov, ki v Evropi hočejo v mejaku videti vraga, ne soseda.
Posebej velja omeniti še začetnika prevajanja Fulvia Tomizze v jezike prostora bivše Jugoslavije: Milan Rakovac je leta 1980 objavil hrvaški prevodu romana La miglior vita (Bolji život, Boljše življenje). S svojo za tisti čas pogumno politično potezo je ne samo utrl pot recepciji Tomizze onstran tedaj najbolj odprte meje v Evropi, ampak tudi začel prepotrebni dialog, ki je pripeljal do vsega, kar ob severnem Jadranu poznamo danes.
