Vedno znova me preseneča, kakšen antiludizem popade določene osebke že ob bežni omembi nogometa. Če se je mojega zanimanja za to igro ožja družba že navadila in ga celo brez večjih težav tolerira, pa se med tistimi »zunaj« še zmeraj najde kak junak ali pač junakinja, ki v svoji kalnoumnosti poda splošno znano in posledično nadvse klišejsko sodbo: »Ne vem, kaj vidiš v tej igri. Navsezadnje gre samo za 22 tipov (priznam, ženskega nogometa ne spremljam op. a.), ki skačejo za eno žogo.« Ker nisem pristaš vodeb(il)izma, da bi v golu videl simbolno vzporednico vagine, pa tudi iskalec življenjskega smisla in presežnega pomena ne, se moj dobro izvežbani odgovor v zagovor žogobrca v takih situacijah glasi nekako takole: »Vem.«, čemur sledi napadalni duo retoričnih vprašanj: »A ti od nogometa pričakuješ še kaj več? Ni to povsem dovolj?«
Ne vem, očitno je bil trud, ki ga je Beckett vložil v svoj projekt t. i. gledališča absurda (kakor ga je poimenoval Martin Esslin), zaman. Vedno znova se najdejo ljudje, ki so zgolj v polnih stadionih zmožni ugledati eno in edino leglo živega absurda in/ali dolgčasa. Po drugi strani pa tega praviloma niso zmožni opaziti pred svojim lastnim nosom: v vsakdanjem življenju, ki ga narekujejo prav tako absurdne družbene/družabne konvencije, identifikacije in iz njih izhajajoči medsebojni odnosi – ki so – to je treba še enkrat več poudariti – predvsem igra, prav tako abotna in nezanimiva za morebitne zunanje, nevpletene opazovalce. Ali, drugače rečeno: kakor so Beckettove drame zgolj simptom, poskus prikaza Eliotove »puste dežele«, v kateri se je, tekom modernizacije in postopne desakralizacije, znašel sodobni človek, tako sta nogometni stadion in igra, ki tam poteka, zgolj mikrokozmos, umeščen v širši družbeni prostor in njegov kontekst. S tem seveda ne trdim, da sta anatomija in arhitektura stadiona ključ za anatomijo in arhitekturo družbe, temveč da je možno v odzivih na sam obstoj nogometne igre zaslediti določene družbene vzorce, ki presegajo tistih sto metrov zelenice in ki jih je možno opaziti tudi na drugih poljih posameznikovega udejstvovanja in vrednotenja.
Najprej, družba je daleč od harmonične eno(tn)osti. Na stadionih smo tako priča soočenju dveh taborov, ki dogajanje na igrišču vidita in presojata vsak s svoje specifične perspektive (ki je navadno tudi strukturno pogojena in potrjena s samo delitvijo navijaških sektorjev). Tako bo vsaka sporna sodniška odločitev, ki ne bo v prid določenemu moštvu, s strani njegovih najbolj fanatičnih navijačev pogosto videna ne kot napaka, pač pa kot nedvomno znamenje prave pravcate teorije zarote, po kateri je bilo vse skupaj določeno in zrežirano že vnaprej, nekje globoko v podtalju zakulisja. In obratno: če bo sporna odločitev koristila temu istemu moštvu, teorije zarote seveda ne bo – izvršeno (raz)sodniško dejanje, prej predestinirano, da postane osrednje gibalo paranoične strukture, bo v očeh podpornikov te ekipe naenkrat videti kot neljuba, a iskrena napaka, ki je zgolj po golem naključju svoje blagodati in zlonamernosti razdelila prav tako in nič drugače. (Podobnost z odzivi etablirane politike na odločitve sodstva je zgolj naključna.)
Zgoraj opisane peripetije pa so bile tudi na nogometnem polju zmožne roditi zgolj smrdljivi in zadušljivi tehnokratski duh scientizma najnižje in najbolj praznoglave/praznoverne baže. Da, tudi skozi deviški pas nogometa počasi, a vztrajno prodira deus ex machina tehnologije. Ker človeško prečloveški presoji pač ne gre zaupati, smo si umislili počasne posnetke iz vseh možnih zornih kotov – in tako imamo zdaj kar se da razčiščen in (raz)jas(nj)en pogled in vpogled v to … da popolnega konsenza (tehnologija gor ali dol) v vseh primerih ni mogoče doseči oziroma da ne obstaja in da je tudi nogometno igrišče zgolj kampfplatz med seboj bojujočih se konceptov in pojmovanj. Tako smo (panoptikumu kamer navkljub) občasno še zmeraj priča žolčnim debatam v stilu: »Bila je nastreljana roka!« »Mja, roka je roka, vseeno je bil penal.« »Že že, ampak igralec ni imel namena igrati z njo!« In tako naprej in tako dalje, vse do soočenja s prav nič privlačnim dejstvom, da se na koncu še vedno pleše tako kot nekdo (in ne nekaj) (za)žvižga. Našemu jamranju za šankom in po spletnih forumih navkljub.
Še bolj (ne)simpatično smotana pa je zahteva po razširitvi doktrine »odprte igre« na vse ekipe in vsa tekmovanja. Najbrž smo vsi že izkusili naslednjo shizofrenost lastnih prepričanj: ko naše moštvo kontinuirano napada, je vedno nasprotnik tisti, ki igra bunker in je nerazumljivo defenziven – ko se naša ekipa na vse kriplje brani, pa to pregovorno priča o njeni hrabrosti, močnem karakterju in vrhunski organiziranosti. Kakorkoli, paradoks odprte igre je tudi ta, da navadno najbolj koristi ravno ekipam z večjo (individualno) kvaliteto. Dobro (pre)plačeni buržuji, katerih igra je pogosto tako zelo prijetna za oko, sinhrono z gledalci vihajo nosove nad ekipami, sestavljenimi iz skorajda samih »delavcev«, tj. igralcev, ki zgolj izpolnjujejo svoje specifične naloge in se prilagajajo taktičnim shemam svojih trenerjev. Še več, takšnih moštev se po pravilu držijo podobni stereotipi kot »poulične drhali«: umazana igra, zavlačevanje, provociranje, goljufanje.
To so moštva, ki lahko po cele desetine minut potrpežljivo čakajo na eno samo priložnost za gverilski napad v stilu zadetek–umik; to so nekonkurenčni kolektivi, polni igralcev, ki jim dol visi za samoizpolnitev na prostem trgu, pardon, v sodobni odprti igri. In so slabi za nogomet. Pardon, šovbiznis. Njihova taktika je zastarela, anahrona, makiavelistična in neprilagojena novim potrebam gledalcev, saj (sicer limitiranim) sposobnostim igralcev ne daje dovolj svobode in fleksibilnosti, ki jo tako zelo radi čislajo in propagirajo ravno najmočnejši plejerji. Zaradi takih ekip in njihove kolektivno organizirane obrambe (interesov lastnih vrat), tako ne vidimo golead, kar Christianu Ronaldu (na vsesplošno žalost njegovih oboževalk, pa tudi morebitnih oboževalcev, saj vendar nismo homofobi) preprečuje, da bi lahko slekel prepoteno majico v znak proslavljanja svojega tretjega ali četrtega zadetka na vsaki (drugi) tekmi. Dobro organizirani kolektivi, ki znotraj svojega utečenega ustroja vsakemu omogočajo razvoj njegovih specifičnih potencialov, so torej fuj in fej, saj preprečujejo, da se bi z njihovo usodo poigralo par razigrano navdahnjenih samoaktualiziranih posameznikov, bodisi v lastni ali nasprotni ekipi … (Hm … Da ni bila zmaga grške reprezentance na evropskem prvenstvu 2004 navsezadnje pomembnejša učna ura kakor pa vzpon in zlom Sirize …?)
Za konec nam tako preostane samo še vprašanje, kaj potemtakem sploh je nogomet oziroma kaj od njega, upoštevajoč vse te vzporednice in navezave na njegovo zunanjost in družbeno stvarnost, sploh ostane? Je to vozlišče in bojišče idej in ideologij? Je to absurdna gledališka igra? Je to slaba prispodoba za abotno koreografijo seksa (Centrala kliče Vodeba!)? Najbrž nič. Od naštetega. Samo 22 igralcev, ki skače za žogo in nehote ustvarja Dogodek, za zmeraj neulovljiv vsaki logični Strukturi ali prilastitvi …
