Bosanci – a kuda idu Slovenci nedjeljom je bil sila posrečen naslov knjige zagrebške sociologinje Silve Mežnarić, ki je v začetku osemdesetih letih izšla v slovenščini. Ukvarjala se je z vsakdanjim življenjem priseljencev, večinoma so bili iz Bosne, naslov pa bralca opominja na to, kakšna je bila Ljubljana ob nedeljah v osemdesetih letih. Povedano povsem na kratko: v mestu je bilo ob nedeljah mogoče srečati le vojake in »Bosance«. Zakaj narekovaji? Ker je bil za vsakega »pravega Slovenca« vsakdo, ki ni bil Slovenec in je prihajal »od spodaj«, preprosto »Bosanec«. Pa četudi je bil iz Kruševca – ampak do tega še pridemo.
Včasih, v Jugoslaviji, se je vsak petek zgodaj popoldne pred samskimi domovi na obrobju mesta ponujal isti prizor. Fantje in možje so čepeli in stali ob napolnjenih potovalkah, nervozno so kadili, številni so varovali večje ali manjše z vrvjo povezane škatle, sem in tja je bila kakšna res velika škatla, v njej pa pralni stroj, televizor ali že kaj, česar se »dol« ni dobilo. Čakali so avtobus, ki bo zvečer njih in težko prislužene, še težje pa pričakovane, pakete odložil v domačem kraju kje v zahodni Bosni, od koder se bodo v nedeljo zvečer vrnili v svoje male zakajene sobe brez kopalnice, iz katerih so se vsako jutro odpravljali delat na katero od bauštel ali v ljubljanske fabrike. In tako iz tedna v teden, iz leta v leto.
Tisti pa, ki jih na domači kraj niso vezale preveč intenzivne družinske vezi ali so bili doma preprosto predaleč, so ostajali v Ljubljani. Ordinirali so po svojih lokalih, druženje z domačini ni bilo kaj prida, domačinke so nanje gledale zviška in možnosti za začetek česa erotičnega so bile zelo blizu ničle. Požvižgavanje, sikanje in »alo maco« pristop v Ljubljani nekako ni bil najbolj učinkovit.
A je nekaterim vendarle uspelo. Na primer tistemu Bosancu, ki »enkrat tako posle službe nije htio ić domu pa je ‘šo u Rio«, kjer je »čakao svoju družbu i pijucko pivo«. »Kad ti boga sam jo vi’do, sedela je čisto sama, plave lase, bujne sise, oblečena ko prava dama«. Povabil jo je na »pijaču«, kajti »danas je dobio plaču« in ljubezen se je začela. »Uvedla me je u svoju družbu, kulturni i sploh fejst ljudi, al’ vam se stalno nešto mudi, vi Slovenci, baš ste ludi«. Kulturni trk je nastopil, ko ga je frizerka iz Mosta na Soči oklicala za Bosanca, čeprav je bil »rodom iz Kruševca«, vse skupaj pa je šlo k hudiču, ko mu je povedala, da je starši »ne puste s tobom, nigdar te nebom pozabila«. »Sreo sam je neki dan u Unionu s nekim pederom, Talijanom … jebo ji mateeeeeeer«.
Rio in Union, torej. Dve postojanki umetnikov, študentov, pankerjev, boemov, postopačev, v Unionu se je vedno dalo srečati tudi koga iz meščanskega okolja. Rio na vogalu Šubičeve in tedanje Titove, danes Slovenske, nasproti Konzorcija, s svojim zanikrnim bifejem spredaj, v katerem je vedno kdo »dežural«, sredi osemdesetih pa so iz njega naredili enega prvih mestnih fast foodov. Danes je tam neka povprečna balkanska gostilna, v kateri strežejo povprečne jedi z žara.
A Rio, o katerem govori komad Buldožerjev z albuma Nevino srce, je bil zadaj. Prav tako zanikrn, neugleden, socialističen, a s krasnim gostinskim vrtom, ki so mu senco delala visoka košata drevesa. Do njega se je dostopalo skozi pokrit dovoz, kakršnih je v središču mesta ničkoliko, danes pa ga zapirajo težka lesena vrata, ki se odpirajo le, ko skoznje zapelje kakšen avtomobil. Na vrtu Ria se je dogajalo marsikaj, od manjših glasbenih festivalov, nastopov džez glasbenikov do preprostega druženja. Danes tega vrta že dolgo ni več, zemljišče je zdaj v lasti ljubljanske univerze, ki ima tam namen zgraditi neke objekte za svoje potrebe. Nekakšen pomnik mu je pokojni Brane Bitenc postavil v komadu Rio benda Otroci socializma iz leta 1982:
»V Riu sedim in pijem svoj pir. Vsak tolk časa morm dat šluk kakšnmu pjancu.
V Riu sedim in pijem svoj pir. Vsake tolk časa me hoče kdo sunt na gobec.
V Riu sedim in pijem svoj pir. Gledam, kako prihajajo brezposelni delavci in pijanci.
V Riu sedim in pijem svoj pir. In vidim, kako se trudjo, pa ne morjo bit oni.
V Riu sedim in pijem svoj pir. In vidm, kako se z mano ukvarja polcaj.
V Riu sedim in pijem svoj pir. In vem, da se je treba razfukat, da se je treba zažgat.«
Lep portret navadnega pajzla, torej.
In potem Union. Kavarna na vogalu Miklošičeve in Nazorjeve, meščanski šlif, čaj, kava, spodobna postrežba, uglajeni natakarji, spodobna vinska ponudba, eleganca in navite cene. To je danes, ko je Union le še ena kavarna v gentrificiranem središču mesta, v katerem le redki še živijo, zato pa številnim ponuja krasno kuliso za instagram selfieje. Včasih pa … Tudi včasih je bil Union kavarna, a to ne pomeni, da v njej tako kot v Riu (in v Petričku pa v Medexu in v Ona-On in Šumiju in še kje po mestu) niso države rušili in sveta reševali boemi, obstranci, pankerji z ramo ob rami z gospodi v kravatah in s finimi gospemi v krznenih plaščih, ki kape niso snele niti med pitjem kave. »Nekega dne v decembru preteklega leta sva se sešla z Župančičem v Unionu. Bilo je pred poldnevom; po kotih je sedelo le nekaj vestnih bralcev jutranjih časopisov, sicer pa so bili prostori skoraj prazni, če izvzamemo levo krilo, kjer je Kristan delal korekturo in Jakopič s tovariši pil črno kavo. Sedela sva sama pri mizi. Zrak je bil svež in dosti hladen, a vendar ne toliko čist, da bi moril kavarniško razpoloženje,« je o svojem srečanju z Otonom Župančičem v kavarni Union leta 1911 napisal Izidor Cankar. Union je torej v ljubljanski gostinski geografiji »od nekdaj«; ni se mu (še) zgodilo, kar se je zgodilo kavarni Evropa, kjer je zdaj neka bančna poslovalnica, ali Daj Damu na vogalu Cankarjeve in Titove, danes Slovenske, kjer so najprej prodajali hamburgerje, danes pa tam kraljuje španska hitra moda.
Rio in Union, kavarni, restavraciji, beznici, kulturni prizorišči, politična odra in ljubezenski srečevališči, včasih le napajališči, vse v enem. Vsakdo, ki je danes star 55 let in več in je v mladosti vsaj približno živel, vam bo znal povedati svojo zgodbo iz Uniona in Ria. Vsakdo bo znal povedati kakšno svojo anekdoto o tem, kako je »tam, za tisto mizo«, pijan čemel tisti, o katerem se danes študentje učijo na fakultetah, ali kako je ljubosumni ta in ta na gobec onega in podobno.
Danes človek v stari Rio niti ne more več, v Unionu pa lahko le spije predrag kozarec vina in obuja spomine. Kot bi najbrž počel tudi tisti Bosanc iz Kruševca, ki je svojo plavolaso ljubezen z dobrimi joški dokončno izgubil prav v tem Unionu. Zaradi »nekog pedera, Talijana«. Kaj hujšega za pravega jugošvalerja.
