Georgi Gospodinov: »Vsi smo izseljenci iz edine domovine – iz otroštva«

»Nekje obstaja preteklost kot hiša ali ulica, ki si jo na kratko zapustil, za pet minut, in se znašel v neznanem mestu. Pišejo, da je preteklost tuja država. Neumnosti! Preteklost je moja domovina. Prihodnost je tuja država, polna čudnih obrazov, ne bom stopil tja.«

Odlomek je samo eden od mnogih, vrednih podčrtanja v Časovnem zaklonišču, romanu, ki je najprej zaslovel kot bolgarska knjiga leta 2021, zatem pa osvojil še italijansko strego in lani – že po izidu slovenskega prevoda – še mednarodnega bookerja. Georgi Gospodinov, ki ga je pred dnevi v Ljubljani gostil festival Literature sveta – Fabula, roman prične s skrivnostnim zdravnikom Gaustinom. V Švici odpre edinstveno kliniko za preteklost, namenjeno pacientom z Alzheimerjevo boleznijo: v različnih nadstropjih s pomočjo starih predmetov – televizorjev, radijskih sprejemnikov, pisalnih strojev, pohištva, tapet, zaves in drugega – natančno rekonstruirana posamezna desetletja 20. stoletja. Tam se bolniki spomnijo svojih mladih let, se vrnejo v čas, ki ga še pomnijo, in tako znova zaživijo. V kliniko pa se sčasoma zateka vse več zdravih ljudi, sitih neznosne sedanjosti. Virus preteklosti se širi – in kmalu sledijo referendumi po evropskih državah, kjer se volivci odločajo, v katero desetletje se bo vrnila njihova domovina, na ulicah rekonstruirajo zgodovinske dogodke, od atentatov do protestov …

Leta 1968 rojeni bolgarski pisatelj, pesnik in dramatik Georgi Gospodinov je onkraj domačih meja zaslovel že leta 1999 z romanesknim prvencem Naravni roman, prevedenim v več kot 20 jezikov, leta 2005 tudi v slovenščino, sloves enega najvznemirljivejših sodobnih evropskih literarnih zvezdnikov pa je še utrdil z naslednjim romanom, Fizika žalosti (2011), kjer v značilnem fragmentarnem slogu duhovito in živahno prepleta spomine, zgodovino, fiziko, mitologijo in še marsikaj; oba romana je izvrstno prevedel Borut Omerzel, kakor tudi najnovejše Časovno zaklonišče, prav tako izdano pri Beletrini.

Nekaj ur pred festivalskim večerom v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, kjer se bo z njim pogovarjala novinarka Patricija Maličev, Georgi Gospodinov sedi za mizico hotelskega barčka. Zre skozi okno, na obraz mu padajo sonči žarki. Ne samo brati, užitek ga je tudi poslušati.

Hvala za intervju – sploh ker ga dajete popoldne, torej v času dneva, ki vam je baje najljubši.

»Res je, popoldnevi so mi najdražji. Okrog treh popoldne, to je najboljši čas.«

Zakaj?

»Vzrokov je več. Tretja popoldne je … nekakšno nikogaršnje ozemlje. Nikogaršnji čas. Ljudje so leni, posedajo okrog … Ta čas mi je ostal v spominu iz otroštva: sem v sobi, sam, sedim, tako tiho je, da slišim brenčanje muhe. Ob tej uri se dan nekako upočasni. Ljudje so sami s svojimi mislimi. Pomemben čas. Pišem zlasti o žalosti, melanholiji, nostalgiji, preteklosti … Če želiš ujeti preteklost, je pravšnji čas za lov popoldan. Mislim, da se tu nekje skriva melanholija. Povezano je s svetlobo, ki je popoldne drugačna. Stara, utrujena.«

Ali popoldne samo zbirate gradivo, nizate podobe v spominu, iščete navdih … ali takrat tudi pišete?

»Popoldne v glavnem zbiram. Tudi pišem rad takrat, a zadnje čase to v glavnem počnem zjutraj, dopoldne. Popoldneve prihranim za opazovanje, meditiranje, razmišljanje.«

Kateri je vaš prvi spomin?

»Odraščal sem pri starih starših. V prvem spominu sedim na vrtu pred hišo. Imam štiri, pet let. Naš vrt se mi zdi ogromen, jaz pa visok kakor tulipani in vrtnice okrog mene. V Časovnem zaklonišču pišem, kako pomembno je to: ker je otrok velik – oziroma majhen – kot cvetje, opazuje drugače, iz svojega zornega kota vidi marsikaj, kar odrasli prezrejo, zazna tudi podrobnosti okrog sebe. Takrat sem se tudi naučil pisati, pri kakih šestih letih sem znal abecedo …«

Zgodaj.

»Zgodaj. Najbrž ker sem bil precej sam, ob meni večinoma samo babica in dedek, ki sta me učila abecede. No, takrat sem imel nočno moro, ki se je ponavljala, vsako noč me je mučila. Zaupati sem jo hotel babici, a me je ustavila, rekla, da nočne more ne smeš povedati nikomur, saj se sicer lahko uresniči. Zato sem iztrgal list iz dedkovega zvezka in nočno moro zapisal – z zelo velikimi, grdimi črkami. In to je bilo prvo besedilo, ki sem ga napisal. Potem te nočne more nisem imel nikoli več. A prav tako je nikoli nisem pozabil, že petdeset let jo pomnim.«

Kakšna je?

»Moji starši in brat so na dnu vodnjaka, jaz pa zunaj, na varnem. Vendar sam. Bojim se zanje, strah me je, da bodo umrli, da bom ostal sam, da me bodo zapustili. Zelo jasno se spomnim, še zmeraj. Pozneje sem dojel, da se mor osvobodiš, če pišeš o njih. Kadar so napisane, ostanejo s tabo kot spomin, a niso več nevarne kakor prej. Pisanje je torej ustvarjanje spominov.«

Najprej ste se naučili cirilice …

»Tako je, naučila sta me je dedek in mama, ki je bila še zelo mlada. Študentka, veliko je potovala, razpeta med našo provinco in Sofijo, kjer je študirala. Pisal sem na robove časopisov …«

Zaradi pomanjkanja papirja?

»Tako je, ni bilo kakor danes, kar si je težko predstavljati. Zvezek je bil redkost, komunistični časopis pa obvezen v vsakem domu. Nanj sem pisal s kemičnim svinčnikom, ki si ga moral najprej osliniti.«

Povejte kaj o babici in dedku. Kakšna človeka sta bila?

»Rojena storytellerja, pripovedovalca zgodb. Sicer pa preprosta, vsakdanja, zelo dobra. Skromna, tiha. Nikoli se nista jemala smrtno resno, premogla sta samoironijo, kar je zelo pomembno. Mislim, da je njun način pripovedovanja zgodb vplival na moje pisanje. V pripovedih sta prepletala vsakdanje življenje in čudeže, magične dogodke, pri čemer pa nista delala razlik – magično je bilo na enaki ravni. Del življenja. Svet delimo z duhovi, bitji iz pravljic … Zanju je bilo vse to resnično.«

Zveni, kakor da ste odraščali v svetu magičnega realizma.

»Na neki način pa res sem! Čeprav babica in dedek nista vedela za magični realizem.«

Sta pa očitno imela dar za pripovedništvo.

»Sta, sta. Pa tudi moj oče ga je imel. Ustno izročilo je bilo pomembno tako za moje pisanje kakor tudi za način razmišljanja. Je drugačno od pisane besede. Svobodnejše. Kadar govoriš, se lahko ustaviš, spremeniš tok zgodbe, se prilagajaš poslušalcem, ki jih opazuješ …«

Omenili ste, da ste se učili pisati na robovih časopisov. So bili potemtakem vaše prvo čtivo časopisni članki zraven?

»Mogoče kaki naslovi, črke so bile velike, lahko berljive. Sicer pa so bili tedanji časopisi precej suhoparni, trapasti, ideološko pravoverni. Ničesar iz njih se ne spomnim.«

Kaj pa pomnite? Katera literatura vas je zadela najprej, na začetku?

»Bral sem veliko. In zelo kaotično. Doma v Jambolu smo imeli veliko knjižnico, obiskoval sem pa tudi javno. Prva res pomembna knjiga, ki jo pomnim, so Andersenove pravljice. Zlasti Deklica z vžigalicami. Ta zelo žalostna zgodba me je ključno zaznamovala, saj govori o osamljenosti, smrti, o spominu na pokojno babico … Bral sem tudi bolgarske knjige, na primer zelo pomembno Zapiski po bulgarskite vastaniya (Zapisi o bolgarskih vstajah) Zaharija Stojanova. Pa še marsikaj drugega. Spomnim se Stendhala. Pa tudi mamine literature. Študirala je pravo, imela je debelo knjigo Kriminologija, v kateri sem bral o nevidnem črnilu, strelivu, različnih tipih krogel … To me je zanimalo, radoveden sem bil. Skratka, vse mogoče sem bral, res kaotično.«

Kdaj ste prebrali roman Thomasa Manna Čarobna gora, ki ga večkrat omenite v Časovnem zaklonišču?

»Šele pozneje. In med pisanjem Časovnega zaklonišča sem bil v nekakšnem dialogu s to knjigo. Pa tudi s Proustovim Iskanjem izgubljenega časa. Sta veliki deli o času, s katerim se ukvarjam. Zato mi je bil pomemben tudi Einstein. Nasploh ugotavljam, da sta literatura in fizika po svoje povezani. Ker se obe ukvarjata s časom.«

Se pa Časovno zaklonišče začne z Alzheimerjevo boleznijo. Zakaj vas je tako pritegnila?

»Ker je te bolezni vse več, soočamo se že s pandemijo. Kar je neizbežno. Družba je čedalje starejša, ljudje živimo vse dlje, iz znanosti pa vemo, da se po osemdesetem letu starosti znaten delež prebivalstva mora soočiti z Alzheimerjem. Prej ali slej bomo torej živeli v družbi, ki jo bo pomembno oblikovala ta bolezen. Prinaša enega glavnih strahov, ki preganja večino med nami – da bomo izgubili spomin, s tem pa tudi identiteto. Je grozna bolezen. Za povrh je povezana s preteklostjo, ki je danes še pomembnejša kot nekdaj. Vsi govorijo o preteklosti, uspevajo celo ideologije, oprte na preteklost. Nekdanje komunistične ideologije v naših državah so bile zazrte v svetlo prihodnost, zdaj pa nas populistične ideologije prepričujejo, da moramo biti ‘great again’, spet veliki.«

Kaj bi rekli, katera skrajnost je bolj zdrava?

»Nobena. (smeh) Vsekakor je bolj zdravo, če preteklost pustiš v preteklosti. V spominih, zato so pa tako pomembni. Zanimivo, običajno mislimo, da v preteklosti živi, kdor se pogosto zateka v spomine. Ne, s spominjanjem preteklost držimo na distanci. Šele če izgubiš spomin, te preteklost povozi, ne moreš je več ločiti od sedanjosti. To je nevarno. Zdravo je vedeti, kje je kaj, kaj sodi kam. Normalno je, da se spominjamo preteklosti, to počnemo vsak dan, večkrat na dan – a znati moramo tako vstopiti tja kakor se tudi vrniti nazaj, biti v sedanjosti.«

Vam to zlahka uspeva?

»Ne zlahka. Zavedam se tudi, da s staranjem vse več časa preživim v sobah preteklosti. Dokler smo mladi, nimamo veliko za sabo, zato smo več v sedanjosti in prihodnosti. Potem pa je soban preteklosti vse več in več. Zapeljujejo nas, da se dlje zadržujemo v njih. Mogoče je to normalno človeško stanje. A pomembno se je zavedati, da živimo zdaj … in obenem misliti na prihodnost. Na otroke. Zaradi njih se je vredno boriti za prihodnost. Omogočiti znosne razmere naslednji generaciji. Zdaj pa živimo v strahu pred prihodnostjo, hromi nas tesnoba, občutek imamo, da je prihodnost ukinjena.«

Imate hčer, najstnico, drži?

»Drži.«

Bi rekli, da ste imeli lepšo mladost kakor ona?

»Problem je v tem, da ona misli tako.«

Da je oče imel lepšo mladost?!

»Ja.«

O, to je pa žalostno!

»Je žalostno, res žalostno, če ti hči reče: ‘Ti si odraščal v mirnejših časih, mi pa ne vemo, kaj bo jutri.’«

Kakšno časovno zaklonišče bi izbrala hči, v katero desetletje 20. stoletja bi se zatekla?

»O, tega pa ne vem, je še nisem vprašal. Vem pa, katero bi izbral jaz. Bodisi šestdeseta bodisi devetdeseta leta. Prva me mikajo, ker sem se rodil leta 1968 in bi rad preživel vsaj eno popoldne tistega leta. Takrat so bili moji starši mladi in tudi sicer mi je tisti čas zanimiv. Devetdeseta pa so mi všeč, ker sem bil takrat mlad jaz. Bili smo polni pričakovanj po padcu berlinskega zidu, kar sem doživljal pri enaindvajsetih letih. Marsikaj, kar se ni zgodilo, korenini tam, v devetdesetih.«

V vašem romanu tudi Slovenija na referendumu izbere devetdeseta. No, kot ključno se v teh državah izkaže prelomno leto 1989 …

»Seveda, takrat smo pričakovali, da se bo začelo življenje. Kot poudarjam – ključno je pričakovanje boljšega življenja.«

Kaj je šlo po letu 1989 narobe?

»Huh, to je pa dolga razprava. Mislim, da nismo bili pripravljeni. In bili smo naivni. Ljudje na komunistični strani, tudi sinovi in hčere vladajočih, so bolje vedeli, kaj se obeta, tako da so lahko ohranili moč, položaj, oblast. Govorim o Bolgariji. Pri nas ni bilo prave, resnične zamenjave elit. Nam na ulici so zagotavljali, da bomo poslej živeli povsem drugače. Da smo svobodni, so nam na lepem sporočili po televiziji. Kar ne more biti dobro. Pot do svobode je dolga in terja veliko napora. Ampak vseeno so mi devetdeseta zelo pri srcu, pa čeprav je bilo v marsičem to strašno desetletje: pestili so nas visok deficit, kriminal, takšne in drugačne težave … A svet je bil jasnejši, še zmeraj so bile jasne meje, videli smo rdečo črto, ki je nikoli ne bomo prestopili. Zavedali smo se vrednot, vedeli smo, da moramo biti tako svobodni kakor tudi dobri, da drugim ne smemo škodovati … Zdaj je drugače, živimo v času, ko lahko preslišiš ali zavrneš in sprevržeš vse. Kot pripovedovalec zgodb vem, kako pomembno je poslušanje. Je bistveno! V zadnjih letih, morda celo desetletjih, je dialog strašno usahnil, vse manj ljudi se res pogovarja – tako da bi slišali drug drugega. Omenila sva Thomasa Manna. V Čarobni gori ima poglavje »Velika razdraženost«, kjer opisuje, kako so se na predvečer prve svetovne vojne ljudje v vsakdanjem življenju vse bolj sovražili, se prerekali, prezirali, jezili drug na drugega … Zelo pomembno je slediti, kaj se dogaja v vsakdanjem življenju, kar običajno podcenjujemo. Vzgajajo nas v prepričanju, da so najpomembnejše stvari natisnjene na prvih straneh časopisa, da so povezane s politiko na najvišji ravni, z ekonomijo … Ne, nismo narejeni iz politike in ekonomije. Najpomembnejše je tisto med ljudmi, na videz drobne reči. Tam lahko zaznaš ključne spremembe.«

Kako pa doživljate razcvet teorij zarote?

»To je velika težava. V Naravnem romanu, svojem prvem, imam lik vrtnarja, posebneža, ki sluti, da se bo zgodilo nekaj strašnega: da se bodo besede ločile od stvari, ki jih poimenujejo, izgubile svoj pomen, kar bo privedlo do prave apokalipse. Besede bodo lebdele naokrog, rekel boš lahko karkoli, pa to ne bo pomenilo nič, ne bo več povezano z ničimer. Nekaj takega, se bojim, se nam dogaja zdaj.«

Pravite, da bi se radi zatekli v šestdeseta leta. V Časovnem zaklonišču je edina država, ki se na referendumu odloči za to desetletje, Italija. Za povrh se v romanu pripovedovalec spominja, da se je najbolje počutil med obiskom majhnega trga v lepem italijanskem mestu … in pravi, da bi se prav rad spet vrnil v takšen kraj, živel v takem spokojnem kraju, kjer zvečer vsi posedajo in kramljajo. Zakaj se torej niste preselili v Italijo?

»Ha! Pravzaprav pogosto potujem v Italijo. In tam morda najbolje sprejemajo moje knjige. Pred dvema tednoma so mi mladi literati in oboževalci poslali pismo iz Benetk. Priložili so fotografijo ladje, ki so jo poimenovali Gaustin, po junaku iz mojih del. Izselil pa se nisem, ker pišem v bolgarščini, moje zgodbe so povezane z Bolgarijo, z njeno zgodovino … Pišem lahko kjerkoli na svetu, a se zmeraj znova vrnem v Bolgarijo. Zame je zelo pomembna, vliva mi moč … pa čeprav včasih negativno.« (nasmešek)

Si ne predstavljate, da bi lahko v tujini zaživeli v novem jeziku, kakor je Aleksandar Hemon v angleščini ali Velibor Čolić v francoščini?

»Ne. To je ključno vprašanje, saj je jezik moja prava domovina. Je bil, je in bo ostal bolgarski. Zdaj je seveda tudi prepozno, da bi ga zamenjal. In še naprej se bom vračal v Bolgarijo, pa četudi bom pisal drugje. Časovno zaklonišče sem pisal na več koncih, začel sem ga v New Yorku … To zame ni nobena težava. Kakor pišem: Vsi smo izseljenci iz edine domovine, ki res obstaja – iz otroštva. Ni pomembno, kje živiš, vsi smo prišli iz otroštva. In vsi imamo domotožje po tej domovini.«

Pa bi rekli, da o Bolgariji pišete drugače, če to počnete na drugem koncu sveta?

»Bi rekel, bi. Včasih se mi lastno otroštvo kaže jasneje daleč od krajev, kjer sem ga preživljal. Laže se vrnem vanj. Spoznal sem tudi, da je čas pomembnejši od prostora – kadar se vrnete v kraje svojega otroštva, opazite, da niso več isti. Da ste se vrnili drugam.«

V Časovnem zaklonišču pišete: »Moj nasvet, nikoli, nikoli po daljši odsotnosti ne obiščite kraja, ki ste ga zapustili kot otrok. Spremenjen je, izpraznjen časa, zapuščen, fantomski. Tam. Ni. Nič.«

»Res je. Ker se je spremenil čas. In ta je pomembnejši. Da prostor ni tako pomemben, sem spoznal, ko sem pisal v Brooklynu. Na ulici sem zelo vročega dne zavohal asfalt – in nenadoma se je vrnilo moje otroštvo! Vse je bilo kot v osemdesetih v Bolgariji: vonj, svetloba … In to na drugem koncu sveta.«

Mnoge med nami v otroštvo vrnejo vonjave starih knjig.

»Tudi mene! Zmeraj jih voham, v njih iščem znani vonj.«

Zanimivo, da ga ohranjajo tudi po več desetletjih.

»Medtem ko nove knjige nimajo več posebnega, edinstvenega vonja. Najbrž je povezano s črnilom, s kakovostjo papirja …«

Preden pozabim – že v drugem odgovoru tega intervjuja ste omenili muho. Ki jo radi gostite v svojih delih, pišete o njej, premišljujete, jo klasificirate, ji pišete ode … Kaj imate z muhami?!

»Zame je muha pomembno bitje. In simbol. Kot pišem v Časovnem zaklonišču, je bilo prvo živo bitje, poslano v vesolje, muha – ne psička Lajka. Ampak muham ne dajemo imen, kar je krivično. Ne poznamo imena prve muhe v vesolju. Zakaj ne?! Muhe so mi všeč, ker so … anti-monumentalne. In želim, da so takšne tudi moje zgodbe. Ker prihajam iz monumentalne ideologije. Ljudem hočem pripovedovati zgodbe, ki so tihe, redkobesedne, skromne – kakor moji stari starši. Nikoli niso bili na časopisni naslovnici. O takšnih hočem pripovedovati. To so moji ljudje. In jaz sem njihov.«

Bistven pri vas je tudi humor. Duhovitost.

»Res je, to mi je zelo pomembno. Povezano je z empatijo. Še zmeraj verjamem v besede, v njihovo moč. Spomine lahko dobimo iz lastnih doživetij in iz prebranih knjig – in zame so enakovredni. Kadar pišeš, ustvarjaš novo resničnost, ne fikcije. Opisujem seveda, kar se je zgodilo meni ali mojim bližnjim, a se zadnje čase ob ponovnem branju lastnih knjig ne morem več spomniti, ali se je določena stvar res zgodila ali pa sem si jo izmislil. Čuden občutek. Resničnost postane fikcija, fikcija resničnost, vse se prepleta.«

V Časovnem zaklonišču beremo tudi, da so »ljudje siti strank, siti globalizacije in politične korektnosti …« Soglašate, da je slednja v teoriji plemenita, v praksi pa lahko nevarna?

»Pogosto sploh ne vem, kaj naj bi politična korektnost bila. Vem, da je včasih orožje populističnih politikov. Nerad slišim, da je določena izjava politično nekorektna. Bolj me zanima, ali je koga užalila, ranila, komu škodovala. To je pomembno, ne pa stopnja politične korektnosti oziroma nekorektnosti.«

Umetnosti lahko pretirano vztrajanje pri politični korektnosti škoduje, jo kastrira.

»Vsekakor. Ni primerno merilo za umetnost, ki jo moramo ocenjevati drugače. Mojo literaturo lahko okličejo za politično korektno: ker sem liberalen, ker ne maram nacionalizmov, mačizma … Lahko pa jo označijo za politično nekorektno: ker se norčuje iz starih evropskih držav, iz vrednot, kot je domoljubje, iz tega in onega … Kako torej, sem politično korekten ali nekorekten? Pomembneje je spoznati, da je v moji literaturi na delu satira. V zadnjem času, po bookerju, pa sem opazil, da so mojo knjigo končno prebrali tudi bolgarski nacionalisti. Prejel sem namreč precej sovražnih sporočil …«

Groženj?

»Ah, ne jemljem jih tako resno. To je pač njihov način govora. Odzivi so bili tudi v političnem svetu. Ena od strank je ministra za kulturo vprašala, zakaj so podprli nekatere prevajalce tako ‘protibolgarskega’ romana.«

Nedomoljubnega?

»Ja, tako ga presojajo. A se motijo. Mislim, da sem jaz pravi patriot, ne oni.«

Vsekakor ste za domovino naredili več kakor večina politikov in turističnih agencij.

»Tudi sam mislim tako. Ampak kot sva že ugotovila, dandanes se težko braniš pred obtožbami. Ker je mogoče o komerkoli reči karkoli.«

V romanu pišete tudi o deklici, ki z levim očesom vidi le preteklost, z desnim pa samo tisto, kar se bo zgodilo v prihodnosti …

»Aha, slepa Vajša. Všeč mi je. V roman je prišla iz moje kratke zgodbe, uporabim jo, da pojasnim ta sindrom – hkrati živiš v preteklosti in prihodnosti, zamujaš pa sedanjost. Morda je to sindrom tesnobnih časov, v katerih se človek rad ogne temu, kar ga obkroža. Zbeži stran.«

Po svoje ste podobni tej Vajši: v intervjujih in na literarnih večerih govorite o svojih že napisanih delih, mislite pa verjetno na knjige, ki jih še nameravate napisati.

»Ha, bo kar držalo! Zato tudi pravijo, da pisatelji niso prisotni v sedanjosti, da so zmeraj kje drugje, v preteklosti ali prihodnosti, zato jim zbeži marsikaj, kar imajo pred nosom. Kar seveda ni dobro.«

No, ali lahko poveste, o čem zdaj premišljujete, kaj načrtujete, ali že pišete kaj novega?

»Začel sem, a nerad govorim o delih, ki jih še pišem. Mogoče je podobno kakor pri nočnih morah, o čemer sem govoril. Le obratno: moja babica je bila prepričana, da se bodo nočne more uresničile, če boš govoril o njih, jaz pa se bojim, da se moji romani ne bodo, če jih bom napovedoval.«

Pa saj radi rečete, da so zanimivejše stvari, ki se ne uresničijo, kakor tiste, ki se.

»To je tudi res! (smeh) Lahko povem, da sem zaključil knjigo esejev. Mislim, da ta čas potrebuje premislek. Razmere se spreminjajo tako hitro, da jih težko dohajamo. Treba je ujeti korak z njimi, jih skušati razumeti. Na primer: ko sem leta 2019 dokončal Časovno zaklonišče, sem si domišljal, da bi bil to lahko antiutopični roman. V zraku je bilo čutiti, da se bo nekaj zgodilo. A ko sem pisal o pandemiji ‘virusa preteklosti’, nisem vedel, da je novi virus že za vogalom. Zdaj moj roman učinkuje veliko bolj realistično, kakor sem si predstavljal med pisanjem.«

Tudi covid je tesno povezan s časom. Kadar danes pomislimo, pred koliko časa se je kaj zgodilo, se zlahka uštejemo za tri leta. V našem spominu zeva nekakšna pandemična vrzel.

»Ne samo to, tudi drugače ima covid precej opraviti s časom. Pri mnogih obolelih je pospešil izgubo spomina. Pa še nekaj: a se spomnite, da med pandemijo ni bilo novih oddaj, tekem …? Zato so po televiziji ponavljali posnetke starih. V romanu opisujem napeto gledanje štirideset let stare tekme med Nizozemsko in Argentino na svetovnem nogometnem prvenstvu v Buenos Airesu. To sem res doživel v Nemčiji. Precej takšnih starih posnetkov je bilo. Na bolgarski televiziji so ponavljali slovito tekmo svetovnega nogometnega prvenstva leta 1994, na kateri je Bolgarija porazila Nemčijo. In tako je praznino, ki jo je povzročila pandemija, zapolnila preteklost.«

Za konec: v romanu Fizika žalosti predvidite datum, na katerega boste umrli, 7. december 2058. Kako ste prišli do njega?

»Huh … (daljši premor) V moji družini so umirali … Ded je zmeraj pravil, da bo umrl pozimi. Skrbel je za vrt, postoriti je bilo treba marsikaj, zato je pravil, da poleti ni dobro umreti, dela je preprosto preveč. In res je umrl pozimi, 30. januarja. Moj oče je umrl pred tremi meseci, prav tako pozimi, 20. decembra. Mogoče zato vem, da bom umrl pozimi. Ni slab čas za smrt. Sploh kateri od tistih zimskih dni, ki se res vlečejo, prazni so, ne veš, kam bi se dal …«

Lepo vas je gostiti spomladi. Smo lahko vsaj mirni.

»Lahko, lahko, še skoraj celo leto je pred mano. Vsaj.«