Več kot pišem o stvareh, pogosteje me skrbi, da morda nikoli nisem videla nobenega filma, prebrala nobene knjige, slišala nobene pesmi, da nikoli nisem z nikomer govorila, kaj šele kogarkoli razumela – da si z resničnostjo nikdar nisva prišli zares naproti, da jo vedno samo oplazim s pogledom, nato pa nanjo nalepim vse svoje projekcije, vse, kar sem domislila v svoji samoti, vse, kar s čimerkoli, kar ni jaz, ni v nikakršni zvezi, in česar v svoji oholi ignoranci ne bom nikoli zares uzrla. Da vse, česar se dotaknem, okužim s sabo in mu s tem odvzamem vsakršno možnost avtentičnosti, kot sogovornik, ki vas na kavo povabi zgolj zato, da bi lahko razpravljal o sebi.
Zato sem morala, ko sem prišla s predpremierne projekcije 20.000 dni na Zemlji, dokumentarnega filma o liku in delu Nicka Cava, film nemudoma pogledati še enkrat. Morala sem preveriti, ali je Nick Cave res povedal vse tisto, kar sem mu pripisala ali … no ja, saj veste. Imela sem srečo.
20.000 dni na Zemlji je, ker je film o Nicku Cavu, predvsem film o strahu: strahu pred sabo, pred izgubo samega sebe, pred uničujočo močjo resničnosti, ki se, kot vreme, ne pusti nadzorovati, ne glede na to, kako vztrajno jo literariziramo ali spravljamo v notni zapis, o strahu pred svetom, kamor se kot obiskovalci vračamo samo zato, da si lahko naberemo izkušenj, ki jih bomo potrebovali, da bodo naše umetnine delovale bolj dovršeno.
Je tudi film o rock zvezi in o potrebi postati rock zvezda, o želji pozabiti nase, o želji postati nekdo drug, nekdo tako preprost, da se ga da narisati z eno potezo, nekdo, ki vznikne samo, kadar ga opazuje dovolj parov oči, nekdo bolj dovršen, nekdo bolje oblečen, nekdo, katerega površina je dovolj senzacionalna, da se ob njej globina zdi skorajda odveč.
Pa film o umetnosti, ki je vedno kanibalizem, ki od tebe zahteva, da svoje bližnjike, svoje izkušnje in svoje življenje celokupno prežvečiš, presnoviš in iztrebiš v obliki fikcije, hkrati pa je edini način, na katerega lahko prisilimo besede, da od sebe dajo nekaj smisla in se skozi debelo plast laži poskušajo prebijati k nekim obrisom resnice.
Predvsem pa je film o spominu. In kar priča o spominu, vedno priča o smrti.
Vsak človek, ne samo rock zvezda, pravi Nick Cave pri sedeminpetdesetih, je gesamtkunstwerk, samoiznajdena fikcija, seštevek spominov, ki si jih nenehno pripoveduje, da bi ohranil tisto na sebi, s čimer lahko shaja ali s čimer se, če je sreča, lahko celo postavlja. Spomin je tisto, kar nas drži skupaj in iz ljudi dela osebe, je tisto, iz česar vede in hote zidamo svoje svetove, svoje osebne pripovedi, je tisto, kar s ponavljanjem utrjujemo, tisto, s čimer mitologiziramo svojo resničnost, s čimer ji odvzamemo ostrino in jo naredimo znosnejšo. Smisel zgodbe, v katero smo potopljeni, se nam izmika, dokler jo neposredno naseljujemo in nam postaja dostopen šele v pripovedovanju, v umetnosti, šele kot laž. Zato tisto, kar kot ljudje resnično naseljujemo, ni resničnost. Pa tudi fikcija ni. Je ozek predprostor, ki leži med njima. Nekakšen kognitivni purgatorij.
Vsaka pesem je spomin, vsaka pesem je oseba, ki je nosilec tega spomina, destiliran, mitologiziran, uredniško obdelan spomin, ki iz kaosa neposredne izkušnje potegne bistvo, jo poobči in jo s tem naredi manj uničujočo za nas in hkrati koristno za druge. Vsaka pesem je zato junaška, ker presega našo človeško omejenost in kljubuje smrti. To je rekel Nick Cave, ne jaz. Prisežem.
Dve stvari sta me v filmu globoko ganili: prva je Cavova opomba, ki zadeva njegove »Vremenske dnevnike«, zbir zapisov o vremenu, ki jih je kot nezadovoljen Avstralec v Angliji začel pisati, ker se je zdelo, da je popisovanje bede tam zunaj edini način, na katerega lahko izsili svoj vpliv nad nečim, ki se vplivu po definiciji izmika.
»Vreme ni več resnično,« je rekel, »ker pišem o njem – vreme postaja laž. Moje vsakdanje življenje postaja laž.«
Druga pa je odcvetela Kylie Minogue, ki se znajde na zadnjih sedežih njegovega avtomobila in z nekakšnim tesnobnim nasmeškom pripoveduje vse, kar si je Cave vedno želel slišati o sebi, o svojem šarmu, o svojem slogu, in trepeta pred tem, da bosta tako ona kot on kot vsi, ki smo kdaj živeli, pozabljena, ne glede na število voščenih lutk, ki so jih izdelali nam v čast.
Oba prizora pričata o ranljivosti. Oba pričata o nemoči in prepuščenosti, ki jima lahko kljubujemo samo z umetnostjo. In to ni ne eskapizem niti kič, temveč je nekaj veličastnega.
Pa še nekaj je. Tisto, kar bi me lahko motilo – odsotnost hrupa, kaosa, punka, vsega, kar pritiče mladosti, mi je bilo simpatično. 20.000 dni na Zemlji je izrazito čist, če ne kar sterilen film – kot stanovanje, v katerega se naselimo, ko obogatimo in začne naša heroinska preteklost drseti zgodovini naproti. Je film, v katerem Nick Cave obiskuje terapevta, Waren Ellis postreže z jeguljo, Bixi Bargeldu pa pod prvim počasi začenja rasti drugi podbradek. A je vse prav in vse na svojem mestu. Ker tako je.
Rada imam biografije in avtobiografije, a se jih vedno lotevam s pridržkom, ker vem, da so eden najbolj neposrednih rezultatov našega strahu pred smrtjo. Vem, da to ni narobe in da ni ničesar, kar bi nas lahko od tega odvrnilo, pa vendar me vsakič znova preseneti, s kakšno ihto si prizadevamo, da bi zgodovina ohranila vsaj približno predstavo o tem, kako smo bili oblečeni, kaj smo brali in koga smo ljubili, kot bi nas to česa odrešilo ali kot bi s tem kaj pretentali. Bomo manj mrtvi, če bomo preživeli v legendi? Nick Cave, po drugi strani, tega pridržka nima. Prikazni, iz katerih je sestavljena naša preteklost, se vedno borijo za pripoznanje, nezadovoljni s svojo zamolčanostjo, z mestom, ki jim je bilo odrejeno v temi. Ko pripovedujemo o sebi, pripovedujemo o njih (čeprav drži tudi, da kadar pripovedujemo o njih, pripovedujemo o sebi). Z osebno odgovornostjo smo zavezani krajem, dogodkom in ljudem, ki sestavljajo naše življenje, in obvezani smo jih častiti, dokler duh in telo še zmoreta. Pa naj ima tokrat on zadnjo besedo. Je le zvezda.
Film si lahko na Liffu ogledate še v četrtek, 20.11. (Ljubljana) in v soboto, 22.11. (Maribor).
