Goran Marković: »Širi se sočutje, ljudje se objemajo!«

Specijalno vaspitanje (Posebna vzgoja), Nacionalna klasa (Državni razred), Majstori, majstori (Mojstri, mojstri), Variola vera, Sabirni centar (Zbirni center), Tito i ja (Tito in jaz),  Falsifikator (Ponarejevalec), Turneja … Po teh in drugih filmih slovi Goran Marković (1946), srbski režiser in scenarist, pa tudi pisatelj, v slovenščini doma z romanoma Beograjski trio (prevedel Urban Vovk, Mladinska knjiga, 2021) in Doktor D. (prevedel Dušan Čater, Beletrina, 2025).

Gledališko priredbo prvega je režiser Matjaž Berger lani postavil na oder novomeškega Anton Podbevšek Teatra v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana, drugega – mozaični kriminalni triler, zasnovan na Karadžićevi razvpiti preobrazbi v doktorja Dabića, njegovem skrivanju in prijetju – pa je Goran Marković nedavno predstavil na gostovanju v Ljubljani … in se še pred nastopom v Cankarjevem domu z nami razgledal z balkona Balkana.

Kakšen literarni lik je Radovan Karadžić?

»Zelo privlačen lik. Karadžić je obsojeni vojni zločinec, torej po definiciji negativen, a med pisanjem knjige s takšnim glavnim junakom se moraš boriti s skušnjavo – prodiraš v njegovo dušo in lahko se zgodi, da ti postane simpatičen.«

Pa bi lahko prišlo do tega?

»Lahko bi. Kadar pišete, težko sovražite junaka. Spomnim se, kako smo snemali film Tito in jaz. V scenariju sem imel tudi lik pravega negativca – vzgojitelja, ki maltretira otroke. Igralec, ki naj bi ga upodobil, mi je rekel: ‘Prebral sem scenarij, a ne vem, kako naj igram ta lik. Naj bruham po sebi?! Preveč mi je negativen.’ Sedla sva in se pogovorila. Nakar smo sklenili: ‘Pa naredimo tega vzgojitelja smešnega! Obdržimo vse njegove negativne lastnosti, a prikažimo ga kot bedaka.’ Spremenili smo scenarij, vse prizore z njim obrnili na smešno, tako da vseskozi pada v nevšečnosti, ki si jih sam zakuha. Tako smo rešili lik. Ostal je negativec, a smešen in simpatičen. Enako sem postopal z Radovanom Karadžićem. Imel sem informacijo, da je bil običajen šarlatan – prav nič resen psihiater, še manj kak vodja …«

… in ne ravno velik pesnik?

»Ne, še zdaleč ni bil velik pesnik. Potem ko ga preganjajo in se skriva, zdrsne v … ‘kič izdajo.’ Postane smešen.«

Postane »stari hipi«, kakor pišete v knjigi?

»Da.«

Ste se kdaj srečali z njim?

»Ne.«

Kaj pa bi ga vprašali, če bi ga srečali?

»Bojim se, da zanj ni več vprašanj.«

Ne?!

»Mogoče bi ga vprašal to: ali je vodja vojske postal po svoji odločitvi ali ga je izbrala Udba? Mislim, da sam ni bil pripravljen in da se tega ni sam domislil, ampak ga je potisnila tajna policija. Nadziral jo je Milošević, ki je bil tudi v stikih s Karadžićem. Pogovori med njima, ki jih je prestregla Cia, razkrivajo, da je bil Karadžić navaden kmet na šahovnici, da ni imel nikakršne lastne zamisli.«

Koliko je danes še pomemben?

»Eh, ni pomemben, kmet na šahovnici. Zanima pa me nekaj drugega. Ko so se odločili, da ga skrijejo v Beogradu, pod drugo identiteto, ko se je spremenil fizično … in pravzaprav tudi mentalno. Zanima me, ali je kdaj doživel pravo transformacijo. Ali je kdaj izstopil iz lika Radovana Karadžića in dejansko postal doktor Dabić? Na koncu mojega romana pravi, da je doktor Dabić, da ni nikakršen Karadžić. Ta fenomen – da se nekdo po toliko letih pretvarjanja identificira z likom, ki je izmišljen – to mi je najzanimivejše od vsega.«

Ko na koncu romana agent Cie skozi steklo opazuje Karadžića in dogajanje v njegovi celici, zmeden pravi: »I do not understand anything.« (»Ničesar ne razumem.«) To je zadnji stavek v knjigi, torej vam je pomembno: mednarodna skupnost ne razume Balkana.

»Ne razume marsičesa na Balkanu. V določenem obdobju življenja, krajši čas, sem bil gostujoči profesor na Univerzi Columbia v New Yorku. Študentom sem predvajal svoj film Variola vera. Pojasnil sem jim, da to ni film o medicinski bolezni – je film o bolezni družbe. Debelo so me gledali, nihče ni nič razumel. ‘Kako to mislite?! Saj vidimo, da v filmu ležijo bolniki, imajo črne koze … Kje je tu družba?!’ Niso bili zmožni posrednega razmišljanja, niso zmogli dojeti metafor, parabole … Tega Američani ne razumejo, pri njih je vse direktno.«

Ampak v svojih filmih ste bili kritični predvsem do neumnosti v socialistični Jugoslaviji …

»Vsekakor, oboževal sem pisanje najrazličnejših neumnosti, ki sem jih podtikal svojim junakom. Na primer, ko fantič v filmu Tito in jaz napiše tisto pesem: ‘Tita imam raje kot mamo in očeta …’ To sem z užitkom napisal.«

Pa bi fantič danes lahko napisal pesem o tem, kako obožuje Vučića?

»Seveda! Ne da bi lahko – moral bi jo! Če bi hotel, da starši obdržijo službo, da dobivajo plačo … V mojem filmu je bil fantič naiven, zaslepljen, verjel je, da je Tito najboljši. Ti danes pa ne verjamejo, vse počnejo licemerno. Današnjo pesem o tem, kako obožuje Vučića, bi napisal kar oče, ne sinček.«

Bili ste kritični do neumnosti v socialistični Jugoslaviji – kaj pa je bilo pri njej dobro, tisto, kar bi nam bilo potrebno tudi danes?

»Težko govorim o tem, ker sem se rodil v Jugoslaviji in odrasel v njej. Naj hočem priznati ali ne, sem jugonostalgik. Te dežele se spominjam po dobrem, pa čeprav je bilo vsega. Ampak moram povedati – v Jugoslaviji smo snemali tudi zelo kritične filme, kritične do celotnega sistema, pri tem pa nas je financirala država. Imela je občutek, vedela je, da mora ljudem to dopustiti …«

Kot nekakšen ventil, da ta sod smodnika ne eksplodira?

»Da, tako! Zdaj pa v Srbiji snemajo samo neumnosti. Takrat smo imeli kritične filme, ki so doživljali napade, recimo val črnega filma – ampak nikomur ni padel las z glave. Avtorji so šli skozi težave, vsekakor. Živojin Pavlović je prišel sem, v Ljubljano, in je tu snemal filme. Ostal je v isti državi, le odšel je v drugo republiko, v drugo mesto, tolerantnejše, bolj civilizirano … in lahko je nadaljeval.«

Vi pa zdaj v Srbij ne morete posneti filma po svojem romanu Doktor D.

»Ne morem. Že sem dobil denar, pa so mi ga potem vzeli … Ne samo to, odrekli so mi tudi nacionalno pokojnino, niso mi dali, kar mi pripada.«

Brez pojasnila?

»S samo ustnim: ne more dobiti nacionalne pokojnine, kdor pljuva po predsedniku. To je rekla tedanja ministrica za kulturo.«

Ste že imeli igralca za vlogo doktorja D., Radovana Karadžića?

»Razmišljal sem o tem … Precej sem delal z igralcem Tihomirjem Stanićem, ki bi bil tudi producent tega filma. Ampak veste, vsaj pol leta bi moral posvetiti spremembi videza. Potreben je čas, da zrastejo lasje in brada, ne moreš jih lepiti, ponarejati …

Zanimivo mi je tudi to: v moji knjigi, ki je izšla za Doktorjem D., imenuje se Zavod, je glavni junak naš prvi psihoanalitik Hugo Klein. Bil je znamenita osebnost, učil se je pri Freudu … Bil je Jud, med drugo svetovno vojno pa je ostal v Beogradu, se skrival po isti metodi kakor toliko let pozneje tudi Karadžić: pustil si je dolge lase, se oblekel kot brezdomec, ponoči taval po ulicah … Karadžić si očitno ni izmislil te metode. Kot psihiater jo je gotovo že poznal, bila je poznana metoda skrivanja, tovrstna sprememba identitete.«

Skočiva v današnjo Srbijo. V življenju ste doživeli več uporov – so tile študentski zdaj kaj novega?

»So, vsekakor! Bil sem udeleženec študentskega protesta leta 1968 in posnel sem dva filma proti Miloševiću: leta 1997 Poludele ljude (Ponoreli ljudje) o obnašanju jezne množice, leta 1999 pa še film Nevažni junaci (Nepomembni junaki) o individualnih uporih.

Skratka, vprašanje upora mi je vse prej kot tuje. Pravzaprav sem okužen s filozofijo absurda Alberta Camusa, z njegovim esejem L’Homme révolté (Uporni človek), to je določilo mojo mladost in poznejše življenje in delo. In kot študent sem na protestih v Parizu, na bulvarju Saint-Germain, videl na barikadah Jeana-Paula Sartra in Simone de Beauvoir … A to, kar se je zdaj zgodilo, je dejansko nekaj novega. Že prejšnji režim Slobodana Miloševića je počel, kar je samo še okrepil ta sedanji: ubiti v ljudeh sočutje, solidarnost … Ljudi so nenehno delili in vodili v sovražne okoliščine. Kadar ni bilo drugega, so si izmišljali najrazličnejše nevarnosti, naredili vse, da bi ljudem čimbolj zožili zavest, jih izolirali, osamili, ne samo politično, tudi psihično. In zdaj pridejo ti študentje, vstopajo na dvorišča vaščanov in se z njimi začnejo objemati. Ključne so spremembe v provinci, saj je to trdnjava vseh teh mračnih režimov. Njihova vojska niso intelektualci okrog filozofskih fakultet, njihova vojska su zaostali nesrečniki v provinci. In ti študentje so krenili prav v ta milje. Da, širi se sočutje, ljudi se objemajo! To se je spremenilo dobesedno čez noč. Res ne moremo reči, da je Srbija enaka dežela kakor pred letom dni. Še zmeraj ni prišlo do menjave oblasti, ampak …«

Zdi se, da ste optimist.

»Sem, sem. Vučićev režim je v hudi agoniji, samo vprašanje je, kako se bo končalo – ali bo padel nasilno, ali bo odšel, ali bo priznal in prosil za milost … Ne vem.«

Ali je tudi nevarnost, da bo revolucija začela žreti svoje otroke?

»Seveda, kakor vedno. Glejte, leta ’68 je bil eden vodij revolucije v Beogradu Ljubiša Ristić, režiser. Po več letih, ko je vse to propadlo, je postal predsednik JUL-a, stranke Miloševićeve žene Mire Marković, radikalne, kriminalistične organizacije. Danes nastopa na televiziji z Vojislavom Šešljem, vojnim zločincem, skupaj pljuvata po študentih, ki se upirajo. To se dogaja …«

Ali svoje dni deloma že vedno preživljate v Trstu?

»Deloma, da. Tu sem našel svoj mir. Imam majhno stanovanje, kjer lahko delam. Sicer v Trstu poznam zelo malo ljudi, povečini naše, ki tam že dolgo živijo. Žal še zmeraj ne govorim italijansko, tako da se ne morem družiti z Italijani, kar mi ni všeč. V Trstu povečini delam. Če ne moreš delati drugega – delaš. Pišem. Trst je zame nekakšen azil.«

Kakor je bil za Jamesa Joycea.

»Da. In tudi za mladega Andrića, ki je delal na konzulatu v Trstu.«

Ampak Andrić je tam stanoval samo dva, tri mesece, bolan, pozimi, sovražil je Trst.

»Vem, vem. Dositej Obradović, naš veliki razsvetljenec, pa je dolgo živel v Trstu. Tam se je tudi začel njegov poskus razsvetljevanja našega naroda. Trst je multikulturno mesto, tam so tudi zelo lepa sinagoga, fantastična srbska pravoslavna cerkev, slovenski narodni dom … vse mogoče veroizpovedi in kulture.«

Je Trst torej nekakšna uspešna verzija Jugoslavije?

»Ha, recimo! Mirno mesto, kjer  različni ljudje lahko mirno živijo skupaj. Prijetno je. Tam  živi zelo veliko ljudi, ki razumejo moj jezik. Prodajalka rib na drugi strani ceste je Istranka. Natakarica v restavraciji je punca iz Vojvodine. Vseskozi srečujete ljudi, ki so … tja prišli kakor jaz.«

Za konec: že dolgo se obsesivno ukvarjate z Golim otokom. Imamo danes kak drugačen Goli otok?

»Veste, kadar so se zaporniki vračali z Golega otoka, so molčali. Nihče ni hotel govoriti, kaj je bilo tam, kaj se je godilo. Vseskozi sem mislil, da gre za travmo. Ne, končno sem dojel: molčali so zaradi sramu. Na Golem otoku so jih prisilili k tako gnusnim stvarem, ki jo jih počeli drug drugemu, da so se sramovali. Zato niso govorili. Mislim, da se sramujejo tudi ti, ki so zdaj nekako prisiljeni, da podpirajo režim v Srbiji. In nekega dne bodo zelo molčali. Vendar k sreči obstaja nekaj, čemu pravimo digitalna tehnologija. In spomin. Mnogi zapisujejo vse, kaj kdo počne, in to bo ostalo zabeleženo.«

___________________________________________________________________________________

S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.