David John Moore Cornwell se je angleški obveščevalni službi kot zasliševalec pridružil leta 1950 v Avstriji. Leta 1952 se je vrnil v Anglijo, kjer je za MI5 med pripadniki skrajno levičarskih skupin vohunil za morebitnimi agenti Sovjetske zveze. MI6, kamor je bil premeščen leta 1960, ga je kot tajnika poslala na veleposlaništvo v Bonn in kasneje na konzulat v Hamburg. Ko je Ian Lancaster Fleming leta 1952 objavilCasino Royale, prvega od romanov o menda najslavnejšem vohunu našega časa, Jamesu Bondu, se je David John Moore Cornwell prijel za glavo. V angleški obveščevalni nihče ni bil tak, nihče ni bil človek velikega sloga – vse skupaj ni imelo nikakršnega smisla, kdor je bil poklicno zavezan skrivnosti, poklicno zamenljiv, nadomestljiv, žrtvovan, zgolj prah v orjaškem kolesju zgodovine, si ne more privoščiti blišča, v kakršnem je pred publiko stopil James Bond, samotni jezdec, strah vsakega moškega, up vsakega dekleta.
Ker agentom ni bilo dovoljeno, da bi, če bi se kdaj odločili postati pisatelji, objavljali pod svojim imenom, David John Moore Cornwell pa ni mogel molčati, se je za namene literature odločil postati John le Carré. Postal je legenda, verjetno najboljši pisec svojega žanra, človek, ki je z izjemnim poznavanjem človeške narave in narave zgodovine postal vodilni kronist hladne vojne. Slabo leto preden je v kinodvorane treščil Skyfall, jubilejni Bond, je bil po Le Carréjevi predlogi posnet Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun (Tinker, Tailor, Soldier, Spy), ki bi Garyu Oldmanu za vlogo Georga Smileya skoraj prinesel oskarja. To je bil film o človeku brez posebnosti v pomečkanem dežnem plašču, z debelimi očali in s težavami v zakonu, film o mizernih eksistencah ljudi, ki so v resnici vohunili za Združeno kraljestvo. In potem je prišel Skyfall. In govoril o istih ljudeh. Kako je Bond, poosebljenje nerealističnega glamurja, postal film o obupu?
Bonda, čeprav je bil le Carréjeva nočna mora, smo imeli radi in smo mu veliko odpuščali. Odpustili smo mu plitkost in narcizem, slabe šale, odpustili smo mu, da nič na njem ni bilo resnično, ker je bilo lepo. Bili smo zapeljani, ker smo se pustili zapeljati, in tudi kadar je kazalo, da mu je zmanjkalo zagona in da se je franšiza končno izpela, smo upali, da bo morda naslednjič bolje.
Odpuščali smo mu toliko časa, da je njegova figura, ki se je še celo sveta, v katerem je nastala, držala zelo ohlapno, začela postajati domala neokusno neutemeljena. Kvantum sočutja, predzadnji Bond, je bil eden od najslabših v petdesetletni zgodovini franšize, ker ni govoril o ničemer: bil je ogromna filmska ruševina avtomobilov, letal in panorame, ki je vodila od nikoder nikamor. Kot vsaka pripoved, ki se izmika svojemu središčnemu problemu, je bil prazen, dolgočasen in slab. Začelo se je vsiljevati vprašanje, kaj se pod danimi pogoji še da storiti, da bi legendo Bondu ohranili pri življenju. Središčni problem je bil namreč problem legitimacije – kaj v sodobnem svetu še lahko počne mož iz dvajsetega stoletja?
In potem se je zgodilo – James Bond je z večdesetletno zamudo srečal svoj postmodernizem. Nekdo od scenaristov je očitno ugotovil, da je, ko je avtentičnost izčrpana in zgodovina končana, vse, kar lahko storimo, da se zavemo svojega položaja in se dvignemo nadenj z metapripovedjo.
Ne samo Bond, vsa mašinerija, ki ji pripada, vsa obveščevalna z gospo šefico na čelu, se je zavedla, da je svet v svojem neskončnem teku od modernega k modernejšemu začel pripovedovati druge zgodbe, zgodbe, v katerih za vohunstvo ni prostora, zgodbe, v katerih so odveč. Zato je Skyfall film o odpisanih in zato je verjetno najboljši Bond do zdaj.
Hladna vojna se je dostojanstveno umaknila v muzej historične mitologije, postala je, četudi nikdar povsem razumljena ali do konca raziskana, obvladana z estetskimi in narativnimi sredstvi in s tem prišla iz rabe v pripoved. Svet, ki je Bondu nudil zatočišče, je brezpogojno minil. Edini, ki ga še naseljujejo, so ljudje, ki brez njega ne znajo živeti. Zato se Bond v Skyfallu ne sooča s pobezljanimi tujci, ki zase zahtevajo svet, marveč z notranjim sovražnikom.
Skyfall je film, v katerem obveščevalna služba ne more biti več samoumevna, ker nima več samoumevne zgodovinske vloge, zato je prisiljena v samorefleksijo. Ko je minevanje časa Bonda stisnilo v kot, ga je prisililo, da je postal pametnejši in kredibilnejši. Vprašal se je, kaj pravzaprav pomeni biti obveščevalec, kaj pomeni biti nadomestljiv, zamenljiv, šolan za žrtvovanje? Ko služim domovini, čemu pravzaprav služim? V Kotlarju, Krojaču, Vojaku, Vohunu se eni od stranskih junakinj toži po drugi svetovni vojni, ker je bila to prava vojna, smiselna, razumljiva in je bila Angležem v ponos. V Skyfallu se gospe šefici toži po hladni vojni, ko je še razumela smisel in cilj svoje naloge. Ko obdobja minevajo in se pomikajo vedno globlje v zgodovino, pride na obisk nostalgija in čas, ki nam je omogočal identiteto in pripadnost, ne glede na to, kako krvav in negotov je bil v resnici, se začne kazati kot nekaj, brez česar v svetu, ki je šel naprej brez nas, ne bomo preživeli.
Zato se Skyfall sklene v izoliranem, polresničnem svetu, kjer se mešajo različne preteklosti. Na posestvu Bondovih pokojnih staršev, v od boga pozabljenem škotskem višavju, med ljudmi, za katere je svet tam zunaj brez pomena.
Skyfall je bil Bond, v katerem bi Bond lahko umrl. Glede na to, da ni in da odjavna špica suvereno napoveduje nadaljevanje, od scenaristov nestrpno pričakujem odgovor na vprašanje, kaj je storiti ljudem, ki so komaj preživeli smrt dvajsetega stoletja.
