Jedrt Maležič: »Dvolikost najbrž izvira iz strahu«

Jedrt Maležič se po treh romanesknih delih, Vija, vaja ven (Litera, 2018), Napol morilke (Goga, 2021) in Križci, krožci (Goga, 2022), vrača h kratki prozi, s katero je navdušila že v prvencu Težkomentalci (LUD Literatura, 2016) in v zbirki Bojne barve (ŠKUC, 2016). Zgodbe zbirke Dvoliki, izdane pri Gogi, predstavljajo odmik od avtofikcijske tematike prejšnjih dveh, ampak ostajajo zveste slogu, ki ga poznamo in cenimo. Kadar secira družbo, je neposredna, ironična, prodorna, a hkrati sočutna do (dvo)likov, ki se brez mask pokažejo v vsej svoji ranljivosti.

Zbirka Dvoliki se v marsičem razlikuje od tvojih prejšnjih del, tematsko je bolj raznovrstna in razgibana, hkrati pa slogovno ostaja nezgrešljivo »maležičevska«. Kaj je botrovalo temu koraku naprej … ali vstran?

»Nisem prepričana, da so pri meni odločitveni procesi, ko gre za pisanje in snovanje knjig, čisto zavestni. Večinoma ne vem, kje bom pristala, ko se lotim dela. Tako mi tudi najbolj ustreza – da je proces pisanja sprotno odkrivanje. Če bi vedela, kje natančno bo pristalo kaj, bi me postopek morda dolgočasil. Raje vidim, da se mi končna podoba riše sproti in me preseneča. Kakopak je nevarno, da na koncu celota ne bi imela smisla, a vendarle imam v glavi abstraktno rdečo nit, ki se zategne in poskrbi, da ne odtavam popolnoma. Mislim, da sem to že rekla, a nekje sem prebrala, da letala, ki jih upravlja avtopilot, skoraj ves čas poleta dejansko letijo v napačno smer, pa zaradi stalnih korekcij kurza vendarle pristanejo na vnaprej določenem cilju. Zbirko sem si zamislila tako, da bi zgodba vsakega od dvolikov prinesla s seboj tudi njegov svojstven sociolekt, vsaj približno naciljano govorico ali glas, ki daje misliti, od kod izhaja. Morda je to posledica dejstva, da so moji portreti teh ‘junakov’ tako značajsko različni, in če je, se mi zdi čisto prav, da je tako. Žal mi je kvečjemu, da tega nisem počela že v prejšnjih zbirkah.«

Kako pa, če sploh, je ta sprememba vplivala na sam proces pisanja zgodb in nastajanja zbirke?

»Zbirka Dvoliki je nastajala v precej daljšem obdobju kot moje druge knjige. Se pozna, mislim, in sklenila sem, da bom odslej pustila pisanje pred objavo dlje odležati. Dobro je, da ‘pišeš omamljen (tudi od samega pisanja) in urejaš trezen’, kot se glasi izrek, menda zmotno pripisan Hemingwayu. Pri Križcih, krožcih je bilo obdobje, opisano v romanu, pač vezano tudi na karanteno med covidom, zato verjetno ne bi imelo smisla, da bi knjiga čakala v predalu. Tukaj pa so nekatere zgodbe prešle mnoge preobrazbe, kar jih je po mojem slogovno pililo in bogatilo. Pri nas je že zaradi subvencijskega sistema tako, da od napovedi knjige do objave mine kako leto, ne več, pa bi bilo zame včasih bolje, da bi kot pisateljica manj hitela. Marsikaj bi spremenila, res pa je tudi, da sem doslej zgodbe, ki so mi osebno najljubše, napisala na dušek v nekaj urah. Tudi denimo zgodbo Razprostrto v zbirki Dvoliki. Štrli ven, ampak glede na siceršnji relief knjige se mi zdi, da to ni moteče. Pri precej zgodbah, spisanih v (pre)kratkem času, mi je kurz pomagal popravljati urednik Iztok Ilc, s katerim se dobro poznam. Knjiga je vselej niz odločitev, enkrat jo pač moraš izpustiti iz rok.«

Naslovnica knjige, ki jo je ustvarila Eva Mlinar, je zelo zgovorna. Sta jo ustvarjali skupaj ali je nastala popolnoma neodvisno?

»Na žalost si zaslug za Evino ustvarjalnost ne morem pripisati, lahko samo ploskam. Nikoli se nisem še vnaprej zavzela za koncept naslovke, pravzaprav v mislih sploh nimam slike, ko pišem. Največkrat zgolj ‘slišim glasove’, kolikor se sliši shizofreno. Niti pri prejšnjih naslovnicah nisem poskušala posegati v delo oblikovalcev, Teje Ideje, Zorana Pungerčarja, Boštjana Lisjaka – to pač ni moja domena in zavedam se lastnih omejitev. Pravzaprav se mi zdi, da je rezultat najboljši, če si med procesom vzajemno damo mir. Pa tudi: rada sem presenečena.«

Pogosteje kot da je kdo »dvolik«, slišimo, da je »dvoličen«. Kakšna je razlika med izrazoma in čemu izbira prvega?

»Saj. Ravno zato sem izbrala izraz, ki ne implicira vrednostne sodbe. Razlika je, poleg v zvočnosti, po mojem predvsem v tem: pri dvolikosti opaziš, da se nekaj ne prilega ustaljeni rabi. Kar ustreza mojemu namenu. Imeti dve plati, dva obraza, dva lika ali obliki pač ni tako zelo moralno zaznamovano.«

V zbirki se bralci srečamo s kar najrazličnejšimi liki – z nestrpno, čeprav vljudno in omikano starejšo občanko, z nasilnim možem, s pankerjem, ki je odrastel in izgubil svoj uporniški naboj, s pisateljico, ki ji je zmanjkalo navdiha (in volje), z zapuščeno žensko, s socialno delavko, ki želi biti samo običajna socialna delavka, pa je kljub temu vedno izpostavljena njena oznaka »trans ženska« … Od kod navdih zanje?

»Najbrž nimam posebnega upanja ali optimističnih obetov za ljudi na splošno, menim namreč, da smo prav vsi nekje v sivem območju nestrpnosti, pa naj se imamo za še tako lepe duše. Po mojem gre samo za to, do kod smo pripravljeni gnati lastni mit o dobronamernosti. To je podobno kakor pri travmatiziranosti. Nekoga za vse življenje zaznamuje že ponižujoča starševska klofuta iz otroštva, drugi preživijo koncentracijsko taborišče in gredo naprej. Primerjava zna biti na prvi pogled groteskna, a prav tako groteskno je, kako daleč bi nekateri zabredli pri svoji dvolikosti … V tej zbirki sem se ubadala z drobnimi, čim manj opaznimi dilemami in dvoličnostmi, medtem ko v politiki gledamo in poslušamo bitja, ki ‘branijo svoje rojake pred tujimi zlikovci’, v resnici pa koljejo in morijo sosedski narod. Poslušamo bitja, ki natolcujejo o tujosti in izprijenosti otrok, umirajočih pod bombami. Priča smo tako zblaznelim razkorakom med besedami in dejanji, da sem si preprosto hotela ogledati, kje in kako se to sploh začne, kaj je v nas, kar nas dela tako razklane, in bolj ko sem premišljevala, bolj se mi je dozdevalo, da dvolikost najbrž izvira iz strahu. Začne se lahko že pri babi Maci, ki sama nikdar ni doživela orgazma, pa zdaj kot nekakšna nadzornica reže krila vnukinji. Vselej se začne z neznatnimi odločitvami. Te so tema moje knjige.«

Vsi ljudje niso dvoliki na enak način – pri nekaterih se zdi, da se tega niti ne zavedajo. Zakaj vse nam služijo maske? Je morda včasih celo nujno, da si jih nadenemo?

»Seveda so maske včasih koristne, nekatere so celo nujne, zato bi bilo bolje, če bi se jih zavedali, da bi z njimi znali upravljati. Če te namreč maska ali družbena vloga, s katero se istovetiš, požre, če te popolnoma pogoltne, prebavi in integrira, potem tvoje dejanje in nehanje začne šofirati in sabotirati ta maska, ta fikcija, izmišljeni lik. Sploh ni rečeno, da je zloben, slab, škodljiv, ampak je neresničen, in to se navadno čuti. Dobro je znati izbirati med svojimi maskami, med arzenalom osebnosti, katere lahko smo ali smo občasno, po potrebi. To je veščina, ki je sama še nikakor nisem usvojila. Grdo se mi zdi drugim trgati maske z obraza, koristno pa je, če jih znamo prepoznati.«

Kaj pa je tisto, kar nas »izruva«, kot se izrazi ena od protagonistk, da pokažemo – ali odkrijemo – svojo drugo plat?

»Ha, to pa ni ravno moje področje, nikakor nisem strokovno podkovana. Verjetno kak zunanji pretres, šok, nekaj, kar omaje mit, ki smo si ga namislili? Nimam odgovora za druge, a pred časom sem v neki terapevtski skupini iskala varnost in duševno zdravje, pa me je nenadoma prešinilo, da smo vsi, ki smo se tam znašli v koprnenju po globljem smislu, ki ne zajema samo vsakdanje logistike, na neki način ranjeni, travmatizirani, pretreseni. Šele v ranljivosti se zavemo, kako zlagano smo delovali pred pretresom.«

Po prebranih zgodbah sem dobila vtis, da si zelo pozorna opazovalka ljudi in družbe. Bi se strinjala?

»Pojma nimam. Včasih rada zumiram in ne opazim širše slike. Spet drugič nisem pozorna na detajle. Saj veste tisto antropološko: ko so nekega bušmana postavili pred televizor, je sprva več ur izgubljeno in zdolgočaseno gledal za nas strašansko globokoumen film, dokler ni nekje v ozadju kadra zaprhutala kokoš. Takrat ga je kar vrglo s stola in je začel tuliti od navdušenja. Resnično ne vem, kje se fokus moje pozornosti razlikuje od pozornosti kogarkoli drugega. Vsaka budnost je relevantna.«

V svojih delih pa se ne oziraš le navzven, ampak tudi navznoter, izhajaš iz lastnih izkušenj in pišeš o temah, ki te osebno zadevajo. Je tudi katera izmed zgodb v Dvolikih nastala iz osebne izkušnje?

»Ne da bi vedela. Morda je v vsaki knjigi nekaj mene. Mislim pa, da me je še najmanj v Dvolikih. Nisem se nalašč oddaljevala od avtofikcije, samo morda se je navdih zanjo izpel. Želja po raziskovanju pa ne.«

V eni od zgodb preberemo, da je živeti in pisati v dobršni meri eno in isto. Je pisanje tudi zate nekaj življenjsko pomembnega?

»Zdaj počasi gre v to smer, ampak to je bržda zaradi tega, ker se vsakdo začne neopazno istovetiti s svojo družbeno vlogo. Pisanje mi izjemno ustreza, me sprošča in bodri, tudi uči, ampak če bi ostala brez vseh materialnih virov, na cesti, lačna, kaj pa vem, potem bi šla gladko delat kaj drugega. Kako bedno življenjsko dejstvo, da je brskanje po sebi – privilegij sitih.«

Verjetno se bova strinjali, da je za pisatelje nujno tudi branje. Po čem najrajši posežeš in kaj je tisto, kar te v literaturi najbolj nagovarja?

»Čeprav izjemno rada izbiram slogovno sočne knjige, tudi prevode, je moj okus najbrž precej eklektičen. V zadnjih letih sem si rekla, da bom brala slovenske avtorje, ker sem tu zaznala svoj kompleks podizobraženosti, pa sem potem čitala marsikaj, od bajno valujočega Dušana Šarotarja do ostro navihane Suzane Tratnik, od eruditske Svetlane Slapšak do mističnega Mirta Komela in krvavo odkritosrčne Dijane Matković, slogovno neoporečne Agate Tomažič, prodorne Ane Schnabl. Prav iz vsake knjige sem gotovo kaj pobrala, kaj odslovila, kaj celo ukradla. Ampak branje ima to čudovito lastnost, da več ko si od njega nagrabiš, bolje je zate!«

Zelo si prisotna tudi v javnosti. Kakšna izkušnja je zate srečavanje z bralci?

»Nisem se zavedala, da sem zelo prisotna v javnosti, ampak če to pomeni, da rada obiščem branja ali literarne večere pisateljskih kolegov in kolegic, potem se mi zdi, da to ne bi škodilo niti drugim avtorjem. Z bralci se srečujem precej redko, največkrat prek spleta, in doslej sem bila vedno firbčna, kako kdo, ki me ne pozna, doživlja mojo pisavo. Preseneti me kdaj, kako tolerantni so ljudje, če jim le približaš priložnost za to.«

Bralci pa smo se že kar malo razvadili, da nam vsako leto postrežeš s čim. Že nastaja kaj novega?

»Lovim se z otroško-mladinskim romanom, a izid še ni odobren. Pravzaprav sem včeraj napisala predzadnje poglavje, pa ga nisem še nikomur dala v branje. Bomo videli. Najprej se nadejam odziva svoje prve bralke, nato pa iskrenega komentarja urednice, ki ima s pisanjem za mladino mnoge izkušnje, jaz pa nikakršnih. Če bo odgovor povsem porazen, bom dala ta roman sinu ter nečakoma, potem se ne mislim več lotevati otroških stvari, ki jim nisem dorasla.«