Ne vem, kako je s pesniki, ki imajo radi nogomet, mogoče pa imajo oni še kaj domišljije na zalogi. Tukaj smo utrujeni od razvoja stvari, ki nam pobira veselje, radi bi govorili o igri, a težko fantaziramo, s čimer tudi težko živimo, potem pa se čudimo, da smo vsak dan slabše volje.
Res je, ni od včeraj: paradno berlinsko Ulico 17. junija pred Brandenburškimi vrati so že zdavnaj preimenovali v Party Mile, v kar je bilo treba vložiti kar nekaj radosti, a še več denarja, priključili sta se tudi dve privatni firmi za varovanje in več javnih specialnih policijskih enot. Najprej je bila parada ljubezni, a je bila premalo državotvorna, zato jo je leta 2006 popolnoma izpodrinil nogomet. Natančneje, junija 2006, ko so smeli državljani ob svetovnem nogometnem prvenstvu prvič zares krepostno vihrati nemške zastave in jih zaradi tega nihče ni oklical za naciste. Od takrat ni več partija brez zastav, kar je navsezadnje skoraj zabavno, a tudi ni Ulice 17. junija brez te milje, ki je vredna več kot kilometer in je za to isto vrednost najraje zaprta z zapornicami in kioski z roštiljem.
Če ima Berlin več kot kilometer razlogov za javno zabavo, je to njegov problem, navsezadnje je mesto dovolj veliko, da ustrezno reši prometne zamaške. Tudi ni težko razumeti, po katerem ključu je lahko sobotni finale evropske lige prvakov, v katerem bosta drug proti drugemu (!) stala dva nemška kluba, pri čemer nobeden od njiju nima sedeža v Berlinu, enakovreden tekmi nemške nogometne reprezentance v, ne vem, polfinalu evropskega prvenstva in si torej zasluži kilometrsko zaporo ceste: ključ je, ja, biznis, kar je tako prozorno, da skoraj ni več problematično. »Public viewing« se temu reče, kar ni isto kot »public opinion«, čeprav je dvoje včasih povezano.
Televizija bo pač postavila tisto veliko platno in Brandenburška vrata bodo še enkrat več prežarčena z zelenico, najbrž bo prisoten tudi Oliver Kahn, ki bo po prvem polčasu kaj pokomentiral, rekel bo: »Vse bo odvisno od drugega polčasa,« občinstvo bo poznavalsko pokimalo in večina se bo šele po prvem golu odločila, za koga bo navijala. Tisti, ki bodo to vedeli prej, bodo tekmo gledali doma, v Berlinu recimo na privatnih partijih, na katerih bodo vsi za enega, eden za vse: proti Bayernu, absolutno.
Pri tem bodo ljudje zaupali dobremu okusu zasebnih firm za varovanje avtorskih (ali katerih?) pravic in vsak zase verjeli, da z družnim prijateljskim ogledom tekme, pa četudi z odprtim oknom na ulico, ne kršijo nobenega uefinega ali fifinega ali čigavega že kodeksa, po katerem se za javno predvajanje tekme plača nekajmesečna povprečna plača; privatne firme za varovanje avtorskih (ali katerih?) uefinih, fifinih in podobnih pravic so sicer že večkrat dokazale, da nimajo dobrega okusa in še manj podobnega razumevanja pravic kot dobri delovni ljudje, ljubitelji nogometa, a kaj hočemo, takle mamo, kdor ne riskira, ne profitira.
Dobri delovni ljudje, ljubitelji nogometa, so v svoji ljubezni tako ali tako sprejeli že mnoge čudne, da ne rečemo prepovedane položaje, ker kdo jih bo pa prepovedal, recimo tistega, da honorarji nogometnih igralcev, trenerjev in drugega povezanega osebja še nikoli niso bili tako visoki kot zdaj, ko je kriza. Joj, v zvezi s tem je pravzaprav kar težko uporabiti besedo honorar, ker človeku vrže asociacijo na pesniške ali pisateljske ali upokojenske honorarje, pa bi se najraje razjokal, ker ima lahko ena beseda toliko različnih vrednosti. Nemški delovni ljudje, ljubitelji nogometa, so sprejeli celo položaj nogometnega narodnoosvobodilnega boja in sedaj polagajo žoge k nogam svojih potomcev, vidiš, vidiš, pravijo, ne le Zemlja, tudi Evropa je lahko okrogla!
In že pošiljajo otroke v nogometne internate in šole in tabore in že je tukaj dan, ko nemške sile v polfinalu lige prvakov premagajo (se reče: izločijo) španske, ko nogometni komentatorji vsega sveta v en glas zakličejo: »Nemčiji je uspelo, ker gradi od spodaj navzgor« (se reče: per aspera ad astra). Pri tem bi bilo pravilneje reči, da je uspelo razvoju stvari, kajti Nemčija je tukaj, se mi pač zdi, le stranski produkt, res pa je, da si ga mnogi jemljejo za vzor.
Vlaganje v mladino, v internate, tabore in mladinske sekcije je žlahtna dejavnost, ki je niso izumili Nemci, oni so jo po svoji pragmatični študiozni naravi samo najbolje izvršili. Pri tem je nemara trenutek, ko se dobre delovne matere na pomladnih razprodajah do krvi zlasajo za en (zadnji!) dotični par kopačk dotične znamke ali ko te iste dobre delovne matere na otroških turnirjih padajo v histerije, če njihovi sinovi (in hčere!) niso v prvi enajsterici, no, nemara je takšen trenutek lahko trenutek za skrb. Če je, potem si lahko oddahnemo: za skrb je prepozno. Ta trenutek je že zdavnaj prerasel v vsakdanji, povsem dovoljeni položaj dobrih delovnih ljudi, ljubiteljev nogometa.
Zato je, po krajšem premisleku, jasno, da je v soboto zvečer treba iti pred Brandenburška vrata: če že ne na nogomet, pa vsaj na pir. Kdor toliko seje, vendarle mora tudi žeti. Še najraje na nogometnih stavnicah, ki so po zatrdilih nogometnih šefov bajno zlo sodobnega nogometa, kar pa tem istim šefom ne preprečuje, da ne bi z njimi leto za letom podpisovali bajnih sponzorskih pogodb. Gre namreč za to, da nogomet približaš tudi tistim ljudem, ki se jim ga ne ljubi igrati, tistim, ki so bolj kavč narave; da tudi takšnim ljudem omogočiš nekaj iskrenega tekmovalnega duha z iskrenimi lastnimi vložki.
Za to pravzaprav gre. Približati nogomet »tudi takšnim« ljudem, vsem ljudem in na vse načine. Z javnimi ogledi, pa čeprav se zašpičijo kot pijanice z namišljenim razlogom, z otroškimi programi, pa čeprav se končajo kot histerije z živčnim zlomom, z mladinskimi sekcijami, ki med mlade vnašajo rivalstvo in blagovne znamke, s stadionskimi investicijami, ki iz držav v razvoju delajo države v dolgovih, in s protirasističnimi programi z afriškimi, azijskimi in južnoameriškimi ambasadorji, ki so v resnici samo »Brandenburška« vrata na nove trge. Aja, in seveda z vztrajno promocijo ženskega nogometa, ki je vendarle tista ključna: druga polovica.
Na ta način nogomet hitreje kot druge domišljijske radosti prehaja s polja strasti na polje odvisnosti, od ljudi, ki ga imajo radi »iz gušta«, do ljudi, ki so indiferentni, a so zraven po sili razmer. Dobro, že zdavnaj nam je jasno, da je težko strastno navijati za klub, ki vsako drugo leto zamenja trenerja in pet ključnih igralcev, a ljubezen se vendarle skriva v detajlih, strast pa je tudi slepa. Gre za aroganco razvoja stvari, ki mu je za strast mar toliko kot za huligane in je zato utrujajoča in pobira veselje. Utrujeni od biznisa bi se radi pogovarjali o igri, zato le vkup, le vkup, pa roke v luft, kako je pa kaj z nami? Ne vem, mogoče pa imajo pesniki še kaj domišljije na zalogi?
