Po smrti Elizabete II. so se družbena omrežja napolnila ne le s sožalnimi sporočili, pač pa tudi z vprašanji: »Zakaj je nekaj s tako krvavo zgodovino, polno neenakosti, brez pravega razloga, kot je monarhija, v 21. stoletju sploh še potrebno?« Kako prelomno je v tem kontekstu še zadnje slovo Elizabete II. v svetovnem merilu? Je obstoj krone po smrti najdlje živeče britanske monarhinje ogrožen? Ali bo kralj Karel III. uspel ohraniti pečat modernizacije in priljubljenosti, ki ga je Windsorjem pomagal pridobiti pokojni princ Filip, vojvoda Edinburški, ali pa bo njegova vladavina dokončno pokopala navidezno »zamrznjenost v času«, kot je obdobje 70-letne vladavine pokojne monarhinje označil novinar Mike Pearl, ki je pred leti napisal knjigo o scenariju, kako se otočani odpovejo monarhiji in postanejo republika? Da po smrti kraljice, ki se je od svojih podanikov poslovila v 96. letu starosti, nič več ne bo, kot je bilo, kažejo tudi zahteve nekdanjih kolonij po vrnitvi draguljev, ki se šopirijo na kraljevi kroni in drugih simbolih kraljevine. Narodi Commonwealtha niso počakali niti do zgodovinskega pokopa, da Veliki Britaniji sporočijo, da niso več tako zelo za »skupno stvar«. Njena smrt je sprožila val napovedi referendumov za odcepitev od britanske monarhije, vse glasnejše so zahteve po reparacijah za temno obdobje suženjstva. O kompleksnosti ustroja britanske monarhije in usode monarhov širom sveta smo se pogovarjali z zgodovinarjem, prof. dr. Igorjem Grdino, izjemno proniciljivim motrilcem in tolmačem krone.
