Ker sem pred leti zatrjevala, da ekranizacije literarnega dela nikdar ne smemo soditi po izvirniku, marveč moramo gledati nanjo kot na ločeno umetnino, ljudje pa radi ustvarjamo videz konsistentnosti, zdaj ne smem reči, da je Ana Karenina, ki jo trenutno lahko gledamo v ljubljanskem Kinodvoru, slaba, ker ne dosega intelektualnih standardov Leva Nikolajeviča Tolstoja. Ni slaba, samo drugačna je.
Resnici na ljubo dvomim, da je kdo upal, da bo scenarist Tolstoja vredna intelektualna kapaciteta, zato menim, da je režiser Joe Wright storil edino, kar je pod takimi pogoji smiselno storiti – vnaprej je priznal poraz. Razumel je, da se Ane Karenine kot take ne da ekranizirati (nenazadnje bi rada videla junaka, ki bi dosledno pretopil tisoč dvesto strani romana v čas, ki bi bil za gledalca še sprejemljiv), zato je ekraniziral predstavo o Ani Karenini. Vzel je ogrodje zgodbe in iz njega naredil nekakšno opero, na kar namiguje konstantna prisotnost plesa in glasbe, ki veže dejanja in besede na oder postavljenih junakov. Ta poteza je smiselna predvsem zato, ker sijajno namiguje na totalno izumetničenost ruske aristokracije poznega devetnajstega stoletja, o kateri je govoril tudi Tolstoj, pa tudi zato, ker literarno šibkost priredbe uspešno nadomesti s simbolno polnostjo in tako gledalca ne pusti povsem razočaranega.
Morda ste opazili, da se kljub temu da poskušam biti načelno naklonjena sveži filmski izvedbi Tolstojeve klasike, nad nečim mrščim. Naj razložim nad čim: Tolstojeva veličina je v tem, da (morda bolje kot kateri koli drug pisatelj, ki je kdajkoli ustvarjal) razume človeško naravo in ve, da si ljudje življenj ne uničujemo zato, ker ne razumemo, in drugih ne ranimo iz zlobe in da na bolečino ne reagiramo nujno s sovraštvom. Tolstojeva veličina je v tem, da ve, da je resnična tragika tega sveta, da gre vse narobe, kljub temu da se vsi trudimo po svojih najboljših močeh. Zato me je zmotilo, da je scenarist Tom Stoppard to kvaliteto mestoma povsem brez potrebe prezrl. Nenazadnje ne bi bilo treba nič drugega, kot dobesedno navesti Tolstoja, ne pa, da je njegove stavke preprosto zamenjal s čustvenimi odzivi, ki smo jih bolj vajeni.
Je pa še nek drug problem. Ana Karenina je v romanu, ki sicer nosi njeno ime, marginalija – zgodba med zgodbami. Ljubezen med njo in Vronskim nikakor ni postranskega pomena, ni pa tudi pripovedna os. Na to, da bo film neprimerno bolj od romana težil k temu, da bi bil ljubezenska zgodba, sem se sicer pripravila še pred ogledom, vendar me je vseeno nekoliko prizadelo. Tolstojeva izredna demokratičnost pri opisovanju psihologije literarnih oseb, ki poskuša razumeti vse z enako globino, ustvarja za umetniško delo komaj verjeten vtis resničnosti, ki nam sporoča, da ima vsako dejanje svoje vzroke in svoje posledice in da so dejanja vseh prepletena z dejanji vseh drugih – da je celota vse kaj več od vsote svojih delov. Lepota literarne Ane Karenine je skratka prav to, da njena pripovedna os ni oseba, marveč vprašanje – vprašanje o tem, kako je v tem nestabilnem svetu, kjer smo ujetniki svojega družbenega položaja in nepopravljivo smrtnega telesa, sploh mogoče biti srečen.
Zato je problematično, da je filmu ušlo nekaj, kar je za roman konstitutivnega pomena – Ana Karenina ni zgodba o enem samomoru, marveč o dveh. Drugega sicer prepreči spoznanje božje milosti (ki jo Tolstoj, v pomanjkanju boljših rešitev, vidi kot edino možno oporo v tem negotovem svetu), vendar kot možnost, da bi se zgodil, nikakor nima manjše vsebinske teže. Ana, se zdi, se ubije zato, ker s svojim življenjem ne more svobodno ravnati. Njena odločitev za osebno suverenost je družbeno grobo sankcionirana in ji odvzame vse, na čemer bi se kot oseba lahko utemeljevala – razen ljubezni. In ko se zave, da je ljubezen, kot vse stvari na svetu, obsojena na svoj konec, se odloči, da s takim svetom ne misli več sodelovati. Vendar je Tolstoj zvit in ve, da ni samo osebna nesreča tista, ki človeka peha v pogubo. Levin, ki je v romanu količinsko zastopan v enaki meri, če ne kar več kot Ana, in ki ga je imel Tolstoj posebej rad, glede na to, da mu je pripisal večino svojih lastnosti in anekdot, se zdi srečen človek. Človek, ki se mu je vse izšlo po načrtih. Poročen z ljubeznijo svojega življenja, predan podeželski plemič, ki svojim mužikom rad pomaga pri košnji, v prostem času pa študira njihov družbenopolitični položaj, človek, ki bi se po vseh pravilih moral v svoji koži počutiti izvrstno, hodi naokrog kot senca samega sebe in pred samim sabo skriva lovske puške. Levinova zgodba daje Ani Karenini zanimivo nianso – človekova nesreča ni v tem, da nima sreče, marveč v tem, da za svojo srečo ni odgovoren sam. Da je, kot se reče, šibka igrača v rokah usode. Da je rojen v svet, ki ga ne more zapopasti, v položaj, ki si ga ni sam izbral, v družbo, katere pogojev ni mogoče ne razumeti ne nadzorovati, v življenje, ki se začenja s skrivnostjo rojstva in končuje s skrivnostjo smrti ter ne nudi niti ene trdne točke, ki bi nudila oporo in gotovost. In o tej niansi Wrightova ekranizacija molči kot grob, kar je za film strašanska izguba.
Ampak ja – če postavimo Tolstojevo zgodbo v oklepaj, film res ni slab. Nenazadnje je Ana Karenina, ki jo je Time leta 2007 označil za najboljši roman vseh časov in so jo kot brezhibno literarno umetnino oboževali Dostojevski, Nabokov in Faulkner, standard, ki ga je praktično nemogoče doseči. Film je dobro zamišljen, v veliko vizualno veselje, premore zadostno količino smisla za humor in ni neumen. Seveda, pojdite ga gledat. Vendar si kdaj, ko vas bo prehlad pribil na posteljo ali boste upravičeni do daljšega dopusta, preberite tudi roman. Res je tisoč dvesto strani dolg, vendar se vsaka stran splača.
