Knjige o poletju pred katastrofo

Lee Miller je črno-belo fotografijo z naslovom Piknik posnela leta 1937 na Île Sainte-Marguerite – bujnem, z borovci poraščenem otoku ob obali Cannesa. Vedno mi je bila všeč. Zdi se mi, da pooseblja senzualnost umetnikov, svobodo, užitke, prijateljstvo, vročino. Spominja me na Manetov Zajtrk na travi. Morda zato, ker imata lepi ženski na njej odkrite prsi, moški pa so oblečeni. Na fotografiji nadrealistični pesnik Paul Éluard strastno poljublja svojo ženo, umetnico in model Nusch Éluard, svetlolasi mož fotografinje Lee Miller in slikar Roland Penrose se smehlja, obsijan s soncem, avantgardni fotograf Man Ray in plesalka Ady Fidelin pa veselo opazujeta nežnosti zakoncev Éluard. Sedijo na blazinah v senci dreves za mizo, na kateri so prazni krožniki in steklenica vina, saj so pravkar pojedli kosilo. Dan je sončen in lenoben. Človek kar sliši petje škržatov.

Vedno, kadar jih gledam, imam občutek, da njihovi užitki presegajo vsakdanje stvari.

Le dve leti po tem, ko je bila ta fotografija posneta, se je svet spremenil, začela se je vojna, prijatelji so se razkropili, brezskrbna poletja so izginila.

Slutnja masakra je bila takrat že v zraku; sovraštvo do drugačnih je že brusilo nože, demokracija se je topila kot led, vladali so nacionalizmi in politične skrajnosti, populisti so grozili z govorniških odrov, množice so vzklikale, brezposelnost je naraščala, svoboščine so izginjale, v Nemčiji so sodobno umetnost razglasili za sovražno, izrojeno in dekadentno. Ozračje je spominjalo na današnji čas.

Tudi zato se mi zdi skupina srečnih avantgardnih in nadrealističnih umetnikov na jugu Francije, ki sta se jim pozneje pridružila še Pablo Picasso in Dora Maar, tako posebna. Ker so bili drugačni od tistega časa; živeli so svobodno in se tako upirali svetu, ki je postajal vedno bolj sebičen, grozljiv, brezupen.

V mračnih časih je umetnost nekaj, kar potrjuje življenje, vzbuja upanje in je dejavnik spremembe, dokaz, da je svet lahko drugačen. Uči nas, da svoboda ni statična, ampak dinamična, da je nekaj, kar je treba nenehno prakticirati. In nadrealizem, gibanje, s katerim se je identificirala skoraj vsa druščina, je zame za vedno povezan s stvarmi, ki izginjajo iz sveta – z uporom, neodvisnostjo uma in zavračanjem ustaljenega razmišljanja.

Živeli so v majhnem hotelu z angleškim imenom Vast Horizon; tako je naslovljena tudi knjiga zgodovinarke Anne Thomasson s podnaslovom Umetniki in ljubimci, svoboda in vojna, v kateri piše prav o tem poletju in tej fotografiji.

Brala sem jo na svojem otoku; na obali ob modrem morju in v senci dreves na vrtu kamnite hiše. Ko sem včasih dvignila oči od knjige in se zagledala v nekoga, ki ga ljubim, sem premišljevala o tem, da je to tudi zelo fizična zgodba o umetnikih; skoraj čutimo toplo sonce in slano vodo na goli koži, pesek med prsti na nogah, intimnost, bližino in željo.

Na tej fotografiji ljudje kar pokajo in svetijo od čutnosti, sorodnosti, sreče in ustvarjalnosti – vse odseva, se prepleta, tu ni lažne morale. »Zdelo se je, da živijo le od ljubezni, hladne vode, poezije in malo viskija. Obdajali so jih mir, sreča, ljubezen in upanje,« zapiše Thomassonova.

In nadaljuje: »Glede na to, da so se tako veliko ljubili, je čudno, da so imeli sploh čas za slikanje ali pisanje poezije. Toda vsaka dejavnost je okrepila naslednjo; seks se je prelil v umetnost, umetnost se je spremenila v seks, vse to pa je tisto, kar je počitnice ob morju med prijatelji spremenilo v blaznost erotičnega in ustvarjalnega izražanja – ustvarjalni zanos je, ko se je Evropa pripravljala na vojno, dobil uporniški politični naboj.«

Nekoč je bilo lepo biti reven umetnik, sem premišljevala, ko sem brala knjigo. Skromno življenje, polno užitkov, je bilo tako bogato – lahko so si privoščili poletje ob Azurni obali, imeli so neskončno veliko časa za prijatelje, umetnost, pogovore in zabave; bogati meceni so kupovali umetniška dela in umetnikom posojali svoje hiše, stanovanja, ladje. Picasso je imel celo starinski Hispano-Suizo, ki ga je vozil njegov šofer in faktotum Marcel Boudin. Ta slikar se je sicer rad zabaval, a je imel močan občutek samodiscipline. Vsakič po kosilu je vpil, da je čas za delo, in je začel slikati, medtem ko so drugi dremali na terasi, se odpravili na popoldanski počitek ali pa so se ljubili v hladnih sobah.

Rad je režiral zabave. Vsakomur je nadel drugo ime. On sam je postal Don José Picasso. Joseph Bard je bil Pablo Bard, Man Ray je slišal na ime Roland Ray, Eileen Agar je bila Dora Agar. Kmalu so poleg imen menjali tudi ljubimce. To je bilo življenje nadrealizma – odprtost za izkušnjo drugih teles in vera v spolno zadovoljstvo, ki je bila kot kemična reakcija.

Ženske na fotografijah Lee Miller iz tistega poletja so tako lepe; elegantno oblečene, ovite v saronge s pisanimi vzorci, z velikimi slamniki, s cigareto v ustih, v kopalkah, z biseri, gole. V Parizu je bil nadrealizem moški klub. Pod vročim mediteranskim soncem pa so meje med muzami in umetnicami postale bolj zabrisane. Ženska je bila za nadrealiste skoraj mitološko bitje, kot lik s tarot kart, ki predstavlja različne usode. Bila je pomočnica, model, erotični objekt. In četudi so bile mnoge bolj nadarjene kot moški – Man Ray se je mnogokrat podpisoval pod fotografije Lee Miller –, njihova dela, tako kot dela mnogih drugih umetnic, odkrivamo šele v sodobnem času.

Tisto poletje je na svetovni razstavi v Parizu v španskem paviljonu Picasso prvič razstavil Guernico. Podobo vojne. »Slika ni ustvarjena za to, da bi z njo okrasili stanovanje,« je pozneje izjavil v intervjuju, »je napadalno in obrambno orožje proti sovražniku.«

Naslikal jo je po naročilu španske republikanske vlade. Spomladi je nacistična Luftwaffe na zahtevo španskih nacionalističnih sil neusmiljeno bombardirala to baskovsko mesto. Bil je ravno sejemski dan in na trgu je bilo na stotine ljudi. Bombe so padale tri ure in hiše spreminjale v ruševine. Po bombardiranju so Nemci vse, kar se je še premikalo – ljudi in živali –, obstreljevali z mitraljezi iz nizko letečih letal. Sledile so vžigalne bombe, ki so do tal požgale ruševine. Guernica ni imela strateške vrednosti. Nacisti so jo zravnali z zemljo, da bi pokazali svojo vojaško moč, smrt so sejali tudi za darilo Hitlerju, ki je imel ravno rojstni dan.

V španskem paviljonu Guernica ni naletela na poseben odmev. Bila je v senci monumentalnega nemškega paviljona, ki ga je zasnoval Albert Speer, glavni arhitekt Tretjega rajha – prikazoval je visok monolit iz granita s svastiko, na vrhu je sedel velikanski orel. Podoba moči, ki ni imela nič opraviti z umetnostjo.