Morda v nekem drugem svetu velja pravilo, da denar obrača svet. V mojem svetu ima, tako se mi zdi, gonilno vlogo ljubezen. Ljubezen obrača na različne načine, enega od njih pa si je mogoče ogledati v srbskem filmu Klip režiserke Maje Miloš, ki ga te dni predvajajo v ljubljanskem Kinodvoru. Film pripoveduje o srbski mladini, ki odrašča ob stalni spremljavi alkohola in drog, njihovi medsebojni odnosi pa odpirajo ostro vprašanje, če ljubezen pri današnji mladini še obstaja, sploh pa, kakšna je njihova ljubezen? Kakšna je naša ljubezen? Stara sem osemnajst let in namen tega pisanja ni postavljanje znanstvenih tez. Rada bi le napisala nekaj o ljubezni generacije, ki jo v ospredje postavlja film Klip.
Film je prejel dobre kritike iz dveh razlogov. Prvič: podal je realno stanje enega dela družbe. Brez olepševanja in brez pačenja. Drugič: v filmu so prikazani tako igrani kakor tudi resnični dokumentarni prizori, ki so vsebini dodali težo. S stališča tehnične dovršenosti film ni poslastica; fabula ni tekoča in jasna, razpravljali pa bi tudi lahko o kakovosti posnetega, ki gledalcu zgolj nameče gola dejstva v obraz. Točno to pa nas vedno znova preseneti in pretrese. Osrednja junakinja je srbska najstnica Jasna, ki prihaja iz opustošene srbske province. V središču njenega sveta je zabava s prijateljicami, sploh pa je večina njene pozornosti namenjena vrstniku Đolu, ki pa se mu, in to je najbolj pretresljivo, ne zna približati drugače, kakor da mu v uporabo ponudi svoje telo. Seks pred pogovorom, video pred prvim pogledom v oči.
Film se zagotovo v veliki meri približa resničnosti življenja določenega dela moje generacije, pri čemer je seveda jasno, da ne gre soditi te generacije, temveč tisto, ki jo je vzgajala. Ali bolje rečeno: tisto, ki je ni. Ki ji ni dala dovolj pogovora, topline in ljubezni, ki ji ni znala privzgojiti občutka za samospoštovanje. Raje jo je pustila pred televizorjem, turbofolk posnetki in za računalnikom, kjer je vsak posamezni mladostnik moral sam izoblikovati svoj prav in narobe. Na da bi mu pri tem kdo, razen nič manj zmedene družbe vrstnikov, pomagal.
Vsaka družba vzpostavi svoje vrednote in prioritete, pri čemer mladostniška norost ni nič obsojanja vrednega. Kdaj, kako, s kom in čim so seveda vprašanja, ki zadevajo posameznika. Ob tem pa se ne moremo izogniti kratici YOLO (you only live once) – živiš samo enkrat, torej smo tudi samo enkrat mladi, in služi kot moto dobršnemu delu mladih. Gre za načelo, ki je preseglo svoj prvoten namen. Kratica se je namreč sprevrgla v odličen razlog in hkrati opravičilo, da brez občutka za odgovornost počnemo stvari, ki prinašajo tudi negativne posledice. Ne vem, kako škodljiv je ta moto, in tudi ne bi sodila o dolgoročnih posledicah, ki ga ima. Vem pa, da je na račun takšnih načel marsikateri predstavnik moje generacije izgubil svoje ambicije, voljo, ponos in družbeni položaj. Saj ne gre za to, da poprejšnje generacije ne bi poznale približkov YOLO, a z današnjega gledišča se vseeno zdi, da so priznavale (ali bile primorane priznavati) določeno avtoriteto, pa naj bo to družina, šola, cerkev ali okolje domače vasi. Ali pa je kratica YOLO vedno obstajala, le skrivala se je v drugih sloganih, kakor denimo seks, droge in rock’n’roll, kdo ve?
V eni svojih pesmi mladi reper Armin Ferizovic, ki pripada moji generaciji, pravi približno takole:»Obstali smo v generaciji, kjer je zvestoba zgolj tetovaža, ljubezen le še citat in laž nova resnica.« Na to sem se spomnila ob koncu filma. Ker se Jasna poljublja z drugim fantom, Đole z njo fizično obračuna. Kljub temu da jo je pretepel do krvi, se po nekaj minutah (spet brez besed) ponovno zbližata. Film se konča z njunim poljubom. Vse skupaj deluje celo osladno, saj je na tem mestu, ko vidimo že čisto vse slabo, tovrsten konec precej nepričakovan. Gledalec ne ve, ali se tiho veseli za Jasno, ki si je končno priborila Đolov poljub in njegovo pozornost (in ker je v njenem svetu ta konec najsrečnejši možen), ali naj se zamisli nad svetom, ki uči, da je za ljubezen vredno prestati poniževanje in gorje, saj je sam cilj tako posvečen, da so na poti do njega dovoljena vsa sredstva. Ob tej primerjavi seveda pomislimo na pregovor, ki pravi, da je v ljubezni in vojni dovoljeno vse. Mar smo med tem pristali tudi že na njuno enačenje?
Ljubezen te generacije, tudi moje, bo lahko vredna žrtev šele tedaj, ko se bomo naučili imeti radi sebe.
