V prvi polovici aprila je časopis Dnevnik objavil reportažo mladega tržaškega novinarja Martina Poljšaka z naslovom V Slovenijo gre tedensko sto kilogramov mortadele. Poljšak je spomladi obiskal prodajalno Conad, ki na openskem Pikelcu deluje od leta 2005, v zadnjem času pa postaja vse bolj priljubljena tudi pri kupcih tostran meje, podobno kot je v osemdesetih in devetdesetih to bila njena predhodnica, slovita zadružna prodajalna na Brdini v središču vasi, ki jo je marsikdo poznal pod vzdevkom Pr’ Gigitu.
V času, ko so dokončno padle maske, ki smo jih nosili, da bi zajezili širjenje pandemije covida-19, sem med nakupovanjem v zgoraj omenjeni trgovini zagledal Borisa Kobala. Očitno je tudi njega tisti dan premamila čezmejna nakupovalna mrzlica. Sedaj pa takoj korak nazaj. Nisem daleč od resnice, če trdim, da je Kobal eden mojih mladostnih oziroma najstniških mitov. Imel sem privilegij, da sem ga umetniško spoznal že v začetku devetdesetih let, ko je na Opčinah s Sergejem Verčem nekega poletnega večera odigral kabaret Banana Hawaii, v katerem sta po vrsti smešila vse, kar je bilo v zamejstvu pomembnega, celo svetega.
Zato sem bil nekoliko »ljubosumen«, ko se je duo Verč-Kobal preselil v oddajo TV Poper, v kateri je tarča njunega posmeha postala celotna slovenska stvarnost, predvsem pa takrat, ko je Boris Kobal zasedel mesto direktorja Mestnega gledališča ljubljanskega. Kot najstnik, ki misli, da je svet skapiral do zadnje pike, sem bil namreč prepričan, da je Kobal samo in izključno naš, torej nič več kakor zamejski. Če bi takrat kdo potreboval še kak dokaz za njegovo zamejskost, bi mu »ukazal« ogled komedije Afrika ali Na svoji zemlji, v kateri je deželico med morjem in mejo na Fernetičih zadel tako rekoč v nulo.
Zaradi tega in mnogo drugega sem se med nakupovalnimi policami kot odrasel moški, ki ima pred svojim mladostniškim mitom tudi v zrelih letih še vedno nekakšno strahospoštovanje, skrbno približeval Kobalu in ga končno ujel pred blagajno, kjer je z vozičkom čakal v vrsti. Nekoliko v zadregi sem ga pozdravil, on pa me je elegantno vprašal: »Kako smo?« Ko bi bil nevljuden, bi me pobaral, kdo sploh sem, sam pa sem mu namesto odgovora rekel, da je kljub aferi s plagiatom izpred nekaj let za mene še vedno car.
Zakaj se je Kobal v drugi polovici devetdesetih let poslovil od Trsta (in še mnogo drugega), sem lahko prebral v knjigi 100 km, ki sta jo ustvarila z Davorinom Lenkom in ki jo je Beletrina izdala konec pomladi. Za tiste, ki na določeno stvar oziroma stvarnost gledajo od zunaj, je ta velikokrat videti kot monolit. Taka je bila zaradi mladostniške zagnanosti tedaj moja podoba o zamejstvu, tako na to, če si sposodim besede Stanka Vuka, zemljo na zahodu najbrž še danes gleda marsikdo iz matice. Kako je torej mogoče, da je imel Kobal v Trstu tudi velike nasprotnike (o njih kasneje), na račun katerih v knjigi ne štedi s kritikami, ko pa smo ga navadni smrtniki dolga leta oboževali, saj smo ob njegovih performansih krepavali (umirali) od smeha?
Klišejsko vprašanje seveda ponuja klišejski odgovor, da v domovini (zamejski, ampak očitno tudi matični) nihče ne more biti prerok. Ko se v stvar nekoliko poglobimo (kar nam v tem primeru omogoča njegova biografija), bomo spoznali, da so vzroki seveda globlji. Če za trenutek odmislimo afero s plagiatom iz začetka leta 2019, kateri je v knjigi namenjenih veliko strani, in stopimo v zadnjo četrtino preteklega stoletja, bomo Kobala srečali v družbi članov Slovenskega amaterskega gledališča. Prav v tem obdobju so tedaj mladi zaradi svojih kritičnih in izzivalnih gledaliških besedil in postavitev prišli navzkriž z zamejsko družbeno, kulturno in politično elito. Nekoliko manj znana od plagiata je namreč afera Pappenstory, katere protagonist je na drugi strani bil pesnik in umetniški vodja Slovenskega stalnega gledališča, kasnejši Prešernov nagrajenec Miroslav Košuta.
Pogovor med Lenkom in Kobalom se seveda začne veliko prej, in sicer v času Kobalovega otroštva. Italijani bi rekli, da je Boris figlio d’arte, saj se je rodil gledališkemu igralcu Silviju Kobalu. Ko je protagonist našega dela leta 2000 za silo znova nastopil na tržaškem odru, je na koncu predstave Allegro … ma ne preveč očetu v poklon zapel Totojevo Malafemmena. Boris je torej zrasel na tržaškem odru, kjer je preživljal popoldneve in večere, saj doma ni bilo nikogar. Bil je namreč edinec, njegova mati pa je delala v gostinstvu. Poleti je prebival v Rakitniku pri Postojni, torej na podeželju, svetlobna leta daleč od Trsta. Očeta in matere se spominja kot zelo različnih osebnosti, opis njunih značajev pa naj bralec in bralka v knjigi najdeta kar sama, saj ni lepo preveč vnaprej izdajati stvari.
Na splošno zaznamuje psihologija pomemben del pogovora med Lenkom in Kobalom, velikokrat se njun pogovor vrti okrog trditve, da so komiki, ki od publike kasirajo salve smeha, v resnici depresivci ali vsaj zelo anksiozni ljudje, vsekakor pa posamezniki z zelo nizko samopodobo. Kot človeka, ki sta se veliko poglabljala v sama sebe in svoje odraščanje, skupaj iščeta vzroke, zakaj je Boris Kobal danes takšen, kakršen je, in kako je lahko prišel tako daleč, da je bil sposoben sproducirati plagiat, ki je pomenil njegov gledališki samomor.
Širši javnosti prav gotovo neznano pa je Kobalovo zanimanje za zgodovino tretjega rajha in nacistična uničevalna taborišča. Interes dolguje tudi Borisu Pahorju, ki zanj ni bil samo pisatelj, ampak prvenstveno profesor, saj ga je štiri leta poučeval italijanščino na tržaškem učiteljišču Antona Martina Slomška. Če mi je na tem mestu dovoljen še en osebni spomin, naj povem, kako sem se nemalo začudil, ko sem nekje na polovici prvega desetletja našega tisočletja v Soščevi hiši na Proseku prisostvoval predstavitvi knjige Savina zgodba o bivši deportiranki, ki jo je napisal in predstavljal ravno Boris Kobal. Do tedaj sem ga imel izključno za zajebanta, še posebej pa se mi je vtisnil v spomin njegov stavek na začetku srečanja. Tedaj je poslušalcem rekel, da je najbrž že sto- in večkrat brez treme nastopal pred njimi v takih in drugačnih kabaretih, ko pa se gre za tako (smrtno) resne stvari, tremo še kako ima.
Da je za Kobala 100 km predvsem priložnost za osebno izpoved o marsikateri stvari, ki je še vedno ni prebavil, je zaznati iz puščic, ki jih strelja v one, s katerimi se ni razumel in ki so, vsaj po njegovem mnenju, morda celo odgovorni za njegov odhod v Ljubljano in za to, da si še danes ne želi, da mu po smrti priredijo kako žalno sejo v tržaškem Kulturnem domu oziroma Slovenskem stalnem gledališču. Nasprotnikov pa si seveda ni nabral samo v zamejstvu, ampak tudi v osrednji Sloveniji. Ponekod imen ne omenja, drugje spet jih (pričakujemo seveda odzive od dotičnih).
Najbolj zanimivi so v tem oziru opisi zamejske politike, ki je bila ves povojni čas »lotizirana« po italijanskem zgledu. Ker je v Italiji že pred letom 1990 politično življenje slonelo na ravnotežju med strankami, se je tovrsten ustroj avtomatično preslikal tudi na slovensko stvarnost onstran meje. Levičarski Slovenci so se prepoznavali v KPI, pa tudi v Socialistični stranki Italije. Dejansko je šlo še vedno za delitev med kominformiste in titovce, ki se je čedalje zrcalila v prepoznavanju v dveh političnih sredinah. »Demokratični«, torej katoliški, in liberalni Slovenci – na Tržaškem je (bil) tak binom mogoč – pa v Stranki slovenske skupnosti. Poimensko so poleg že navedenega Miroslava Košute omenjeni še nekdanji senator, poslanec in državni sekretar v Rimu Miloš Budin, odvetnik in deželni poslanec Drago Štoka in danes že pokojni Marko Sosič. Čeprav Sosič ni bil politik in sta bila s Kobalom v mladih letih prijatelja, sta se nato razšla. Marsikdo je med nami vedel za to njuno nekompatibilnost, ki je pripeljala do neslutenih posledic … Te naj bralci in bralke poiščejo v knjigi, ob kateri je nastal še daljši istonaslovni zvočni posnetek (dejansko gre za kolaž posnetkov). Najdejo ga lahko na tej povezavi.
