Dočakali, prežvečili in preživeli smo deseto Fabulo, prozni festival, ki ga literaturam sveta posveča Študentska založba. Čeprav je devet let zapored pod okriljem Dnevnikovega sponzorstva poleg festivalskega programa prinašal tudi nagrado za najboljšo zbirko kratkih zgodb, nas je letos pričakal v recesijski izvedbi. Ali bo ta poteza drastično vplivala na upad kratkoprozne dejavnosti slovenskih avtorjev, je vprašanje, ki ga velja preložiti na prihodnost, sledi pa kratek doživljajski spis, ki sem ga uspela napraskati skupaj z vseh zakusk, pomenkov, razprav, okroglih miz, pogovorov in glasnih branj, ki jih je naplavila letošnja Fabula.
Za začetek opravičilo: če programska knjižica ne laže, je letošnji program obsegal dvajset prireditev. Obiskati vse in pri tem obdržati zdravo pamet, uravnovešen bioritem in prehranjevalne navade, bi bilo težko tudi za veličastnejše značaje od mojega, zato sem marsikaj izpustila, gotovo tudi kaj čudovitega in pomembnega, a ker je človek le človek in je vsak človek po svoje šibak, upam, da mi boste pripravljeni odpustiti.
Umreti v Ljubljani
Festival je otvoril pogovor med venezuelskim prozaistom Eduardom Sanchezom Rugelesom in Mojco
Mavec.
Rugeles je imel to srečo, da je Ljubljano obiskal, pa tudi zapustil kakšen teden pred Chavezovo smrtjo in se s tem izognil novinarskemu stampedu, hkrati pa si izboril edinstveno priložnost, da se je na sredin večer v Klubu Cankarjevega doma dejansko govorilo o njegovi književnosti.
Rugeles je bil na Fabulo verjetno vabljen zato, ker je naredil nekaj, kar je za Slovenca popolnomanezamisljivo – svoj roman je naslovilLjubljana. Oziroma še huje – na Ljubljano (v kateri živimo, zato vemo, kako vsakdanja, malomeščanska in nenavdihujoča je) je brezsramno projiciral koncept obljubljene dežele, sanjskega mesta, kjer je vse lepo in nič ne boli, kjer zadobi ljubezen novo perspektivo in kjer bi, če je že ravno nujno in neizogibno, rad umrl.
Sicer pa je bilo na večeru, ko je Rugeles pripovedoval o tem, zakaj je iz Latinske Amerike emigriral v
Evropo, kako se tu počuti in kako to vpliva na njegovo ustvarjanje, nekaj nepopravljivo ironičnega. Na vse kriplje je namreč poskušal dokazati, kako drugačna je samonaracija Venezuelca od samonaracije kateregakoli Evropejca, hkrati pa je z vsakim stavkom pripovedoval zgodbo, ki je bila na las podobna zgodbi, ki bi jo o samem sebi in svetu, v katerem živi, povedal katerikoli Slovenec – povprečnost je norma, propad pričakovan, edino upanje na odrešitev ponuja pobeg, emigracija, izselitev, ki pa, kot predvideno, ničesar zares ne razreši in doprinese samo k temu, da naša zapovedana žalost zadobi nekoliko drugačno podobo.
Največji strah vsakega provinicialca je, da bo izpadel tisto, kar je
Tudi petkov pogovor z dvema doktorjema, Igorjem Grdino in Božidarjem Jezernikom, na temo mitologije mesta, ki ga je vodila Manca G. Renko, je prerasel v nekaj ironičnega. Izkazalo se je namreč, da je fantazmatski spor med partizani in domobranci, ki ga še vedno pogrevajo slovenski mediji, dejansko precej aktualen glede na spor, ki sta ga v Trubarjevi hiši literature uprizorila gostujoča doktorja. Namesto razprave o tem, kaj nam pomenijo obredi kajenja, pitja kave in kavarniškega parlamentiranja, je namreč ponovno vzklila nepremostljiva delitev duhov med klerikalci ter liberalci in še preden smo se dobro ovedli, kaj se nam je pravzaprav zgodilo, smo so se prerekali o tem, da farški le ne morejo biti tako slabi, ko pa so nam vendarle priskrbeli elektriko.
Začelo se je z nečim povsem nedolžnim – vprašali smo se, ali tudi Slovenci, kot Dunajčani, politiziramo v kavarni. Doktor Jezernik, očitno velik zagovornik liberalnih meščanskih vrednot, ki je bil ravno na tem, da kavarno krona kot privilegirani sedež demokracije, še ni do konca izpeljal svoje misli, ko ga je doktor Grdina prekinil, mu povedal, da je to vse skupaj splendid isolation orokavičenih liberalcev in da menda vsi vemo, da je prostor slovenske politizacije gostilna – ker je edini kraj, kjer je možno malega človeka (oziroma prosti narod, kot se je izrazil doktor Grdina) obvestiti, da ima tudi on neke pravice. Doktor Grdina, ponosen, da je kmet, je (oziroma se je tako vsaj zdelo) poskušal izpostaviti misel, da bi bilo za Slovence pametno, da samim sebi priznajo svojo provincialnost in jo sprejmejo. Slovenci smo in verjetno vedno bomo predmestje civiliziranega sveta. Zato je bil Ivan Cankar velik pisatelj, je še sklenil doktor Grdina. Ker je pisal v jeziku predmestja o zgodbah predmestja, ker je neki zapostavljeni naraciji dovolil, da pride do besede takšna, kot je.
Luzerji
In kakor Ivan Cankar, tako Irvine Welsh, človek, ki nas je prisilil, da smo se naučili škotsko, da smo se naučili razumeti mentaliteto sinov in hčera pristaniških delavcev iz Leitha, ki so se odločili, da ne bodo izbrali življenja, da ne bodo reciklirali, da ne bodo jedli zdravo, da bodo vse skupaj poslali u kurac in se zafiksali.
Legendo sodobne škotske proze, najbolj zaželenega avtorja letošnje Fabule, smo vsi pričakovali z nekakšnim cmokom v grlu, potile so se nam roke in tresle hlače, vendar smo se ušteli. Namesto pretečega huligana (o čemer sicer pričajo njegova drža, njegova tetovirana podlaket in nemogoče globoka guba med njegovimi obrvmi) so dobili krotko in lepo vzgojeno živalco, ki preživi teden v Lipici, zgodaj vstaja, redno telovadi in gre po dveh kozarčkih vina spat.
Sicer pa nič posebnega. Na literarnem pomenku, ki ga je vodil Matej Bogataj, je serviral svoj
prozaistični credo – da piše literaturo zato, ker bi rad opisal okolje, v katerem je neuspeh norma, v katerem je uspeti srhljivo, ker ga zanima, kako se ljudje zavedno in nezavedno, ponesreči in zanalašč sabotiramo.
Edina zares izstopajoča stvar večera je bilo Welshevo branje. Serviral nam je prvo zgodbo iz
Pogretega zelja, zbirke, ki je v slovenskem prevodu izšla v kompletu Fabulinih žepnic, in bil je fantastičen. V vlogi agresivnega družinskega moža in očeta, ki mu nogomet pomeni več od ženinega življenja, se je zdel tako prepričljiv, da se je marsikdo med nami vprašal, ali ni bil tisti cmok v grlu, ki smo ga čutili, preden smo ga spoznali, nemara upravičen?
Pri nas je vse v redu
V nedeljo zvečer je Tina Košir Mazi gostila wunderkinda sodobne poljske proze, Doroto Masłowsko. Sicer visoko artikulirana avtorica, ki ji razumeti vse mahinacije, ki jih jezik ponuja, ogromno pomeni, je vidno trpela, ker ji ni bilo omogočeno govoriti v poljščini, pa tudi zato, ker je pred slovensko publiko stopila z visoko vročino.
Masłovska se je izkazala za zadržano in premišljeno sogovornico, ki ji ni težko reči tistega, kar misli, čeprav to, kar misli, ni preveč nežno niti do nje niti do sveta. Tako je na primer rekla, da ne more več brati iz svojega prvega romana, ker se ji zdi bedast, da je pisanje po svoji notranji nujnosti sizifovo delo, saj je vedno trud, ki ne prinaša nobenega učinka (effort without effect), izrekla pa je tudi eno izmed najbolj elokventnih negativnih sodb o poeziji– da jo težko in redko ceni, ker je tako zlahka ponaredljiva.
Blišč in beda ideologije
Dr. Mirt Komel, dr. Aleš Debeljak in dr. Nikolai Jeffs so v ponedeljek zvečer s Kristino Božič razpravljali o mitologiji političnega, pri čemer so se precej hitro zedinili, da pravzaprav razpravljajo o ideologiji, kdor pa govori o ideologiji, govori o človeškem trudu, da bi samim sebi dokazali, da je nekaj, kar smo proizvedli sami, pravzaprav naravnega izvora, da bi naturalizirali zgodovino.
Verjetno ključno vprašanje razprave je bilo, ali so politični miti vedno škodljivi, ali imajo lahkoemancipatorično vrednost. Čeprav, kot je rekel doktor Jeffs, javna demitologizacija ruši režime, nam včasih mitološko nagnjenje h kolektivizaciji lahko pride prav, kadar moramo, kot danes, rekonstruirati politično skupnost. Doktor Komel je za mit, ki bi nam pri tem lahko pomagal v aktualni družbenopolitični situaciji, predlagal Freudov mit o uboju praočeta. Vendar je doktor Jeffs sklenil s predlogom, ki je bil vsaj za moja ušesa bolj prepričljiv – da je družba, na katero upamo in za katero si prizadevamo, kljub vsemu družba, ki ji zadostuje lastna racionalnost in ne hrepeni po ideološkem oblazinjenju.
Intimnost
V sredo zvečer sta se hrvaški pesnik, ki se je lotil romanopisja, Drago Glamuzina, in Špela Kožar pogovarjala o ljubezni, intimnosti, svobodi, ljubosumju in hrvaškem knjižnem trgu.
Zaradi podstandardnih vremenskih razmer in nenavadnega stališča slovenske publike, da na literarne večere s hrvaškimi gosti ni nujno hiteti, ker so tako ali tako sosedje in bodo tako ali tako v Ljubljani še tisočkrat, če ne drugega, pa jih vedno lahko ujamemo v Zagrebu, je bil obisk disproporcionalno klavrn, čeprav je šlo za enega bolj sproščenih in izčrpnih pogovorov letošnjega festivala.
Glamuzina, čeprav njegova proza pobira nagrade in vabi k ekranizaciji, ne namerava ostati prozaist. Ker je vsaka proza delo in napor, poezija pa užitek s terapevtskim učinkom, se namerava odločiti za očitno izbiro in se vrniti k poeziji.
Napisati mite na novo
Festival smo sklenili s cvetoberom slovenske proze: Stanka Hrastelj, Milan Kleč, Marko Sosič in Dušan Šarotar so za nalogo dobili napisati kratko zgodbo, ki bo reinterpretacija nekega mita. Njihovi prispevki so izšli kot Fabulina žepnica, o projektu pa se je z njimi pogovarjala Tina Kozin.
Blestel je predvsem Milan Kleč, ki je zagotovil, da ga miti nikoli niso zanimali in ga najverjetneje tudi nikoli ne bodo, da pa je očitno prešel v ‘stric Bedanec’ obdobje, saj ga je pred nedavnim z drevesa, ki raste pred njegovim omiljenim šiptraskim barom,opazoval skovir, ki je kričal nanj, naj že enkrat crkne. Ta isti skovir (kreten, kot se je izrazil Kleč), se je nekega jutra pojavil na njegovem oknu, razprl krila, kot bi ga hotel objeti, nato pa izginil.
Dušan Šarotar, ki mu je bila za razliko od Kleča, tema pisana na kožo in zase pravi, da tako ali tako vedno piše mitološke zgodbe, je povedal, da je mit estetiziran spomin civilizacije, da je konstitutivnega pomena za človeštvo in da se nam, dokler si še pripovedujemo zgodbe, ni treba ničesar bati. Mite, pa tudi literaturo, tvorimo, kadar se nam zdi, da bo svet razpadel, če ga ne spnemo z naracijo. Zdi se, kot da je želel Šarotar reči, da se naraciji nikoli ne moremo povsem izmakniti, ker je naša potreba in ker smo nanjo naravnani. Ne glede na to, koliko racionalizma polijemo čez svet, nikoli ga ne moremo povsem odčarati.
Marko Sosič pa je, po drugi strani, precenil, da je vsak vstop v mit ali v literaturo artificielno, neavtentično dejanje, ki nas uničuje in nam preprečuje pristen stik z realnostjo.
Stanka Hrastelj, edina dama med gospodi, se je vprašanja mita lotila s feminističnega stališča – ugotovila je, da sta lepa Vida in cankarjanska mati prototip slovenske ženske, ki s svojim neskončnim občutkom krivde kastrira moškega, samo sebe pa pogubi, zato je treba ta prototip nujno prevetriti z novo perspektivo in slovenski ženski preprečiti, da bi v neskončnost kuhala kavo svojim moškim sorodnikom.
Fabuli na rob
Pozabila sem omeniti, ste pa do zdaj verjetno ugotovili že sami – tema letošnje Fabule je bila mitologija. V ožjem, v širšem, včasih pa tudi v nesmiselnem smislu.
Bilo je lepo, bilo je naporno, zakuske so bile dovolj recesijske, da se nihče ni napil do nerazpoznavnosti ali padel z roba terase Kluba Cankarjevega doma, nihče se ni stepel, Ljubljana pa je dobila dvanajst dni obogatenega kulturnega programa, kar je zmeraj dobro, predvsem, kadar temu programu uspe, da je dejansko zanimiv.
