Začnimo iskreno: Morrisseyevega romana List of the Lost (Seznam izgubljenih, 2015) nisem prebrala do konca. Oziroma drugače – prebrala sem začetek in konec in nekaj izbranih odlomkov iz jedra, a kljub temu da knjižica vsega skupaj tehta ubogih 118 strani, se je v nekem trenutku zazdelo povsem nemogoče, da bi jo presnovila v celoti. Vse, kar so povedali v Guardianu, namreč drži. To je knjiga, ki vam je res ni treba prebrati.
Vsako leto me bolj utrjuje v prepričanju, da imajo vse napake in vse zlo isto korenino: prekoračitev meje, ki tisto, kar znamo in zmoremo, tisto, kar smo udomačili in kultivirali, ločuje od tistega, kar nas sicer lahko privlači, a preprosto ni v naši domeni. Preudarnost zato uči, da je kakšno podjetje včasih razsodneje opustiti, kot zakorakati vanj, preden bi ga bili sposobni izpeljati.
Pisati romane je zahtevno opravilo. Od pisca namreč ne zahteva le poznavanja samega sebe, marveč tudi poznavanje drugega, saj le vživljanje lahko rojeva različne glasove, ki jih potrebujemo za osnovo resničnih literarnih oseb, ki bi zmogle pognati v tek smiselno literarno pripoved.
Recimo takole: tisto, kar me je tako živo zmotilo na delih Morrisseyevega romana, ki sem jih dejansko prebrala, je bilo zelo podobno tistemu, kar me rado odvrača od prebiranja slovenske literarne produkcije. Za začetek nisem mogla točno razbrati, zakaj je zgodba o štirih štafetnih tekačih, ki se zapletejo v skrivnost umora, med tem pa malo govoričijo o politiki in seksu, zgodba, ki bi jo nekdo preprosto moral povedati, nekdo drug pa bi jo preprosto moral prebrati. Motivacija mi je vsakič, ko sem hotela zgrabiti zanjo, preprosto spolzela med prsti. Razen tiste motivacije, ki homoseksualca srednjih let žene v lirično popisovanje telesne lepote štirih mladih športnikov. Kar je pri vsem skupaj še najhuje, hkrati pa tudi vodilni razlog, zakaj knjige res nisem zmogla prebrati, čeprav prisežem, da sem se trudila, pa je to, da ne glede na fabulo in njeno za-lase-privlečenost iz nje izostane vsakršna človeška resničnost. Tako psihološka, diskurzivna kot zgolj jezikovna. V tej knjigi ni ljudi. So samo Morrisseyevi stavki, ki, razvlečeni čez anatomijo Amerike sedemdesetih let, delujejo tako dekontekstualizirano, da izpadejo trapasti tudi takrat, ko dejansko sporočajo kaj lepega ali bistvenega. Morrissey se, tudi če bi mu šlo za življenje, ne zmore vživeti v drugega.
Letos poleti sem se z Lucy K. Shaw, pesnico, rojeno v Yorku, ki danes živi in dela v Berlinu, ob pivu čisto po nesreči začela pomenkovati o tem, da je največja tragedija življenja in odraščanja v mestu, ki funkcionira kot majhno, to, da je v njem praktično nemogoče najti človeka, ki bo iskren interes, iskreno nežnost ali katero koli drugo obliko žive naperjenosti na svet, nagradil ali spodbujal. Strinjali sva se, da tovrstna okolja, ki ljudem ne omogočajo, da bi se kot otroci in najstniki sprostili v svojih zanimanjih in vadili svojo svobodo, rojevajo posameznike, ki bodo pol svojega odraslega življenja prisiljeni porabiti zato, da se bodo pomirili s samimi sabo in pred sabo poskušali upravičiti, da so njihove kakovosti zares kakovosti, čeprav jih okolje na njihov račun neprestano postavlja v položaj blodnjavih marginalcev.
Ko se danes spet vračam k temu pomenku, še vedno verjamem, da bodo ti ljudje, v odsotnosti drugih, ki bi se lahko zavzeli zanje, vsa tvorna leta, v katerih bi se lahko, če bi jim bili podeljeni boljši temelji, obrnili navzven, potrošili za raziskovanje in razumevanje samih sebe. In zato bodo, kot že izdelani posamezniki, v tem tudi najbolj izšolani. In marsikateri med njimi bo postal pesnik. Marsikateri med njimi bo kapitaliziral moč svojega samospoznanja in drugi, ki čutijo podobno, a še niso napraskali dovolj samozavesti, da bi to znali tudi tržiti, bodo v ponujeno zagrizli z velikim veseljem in ljubeznijo. In to, čeprav ni popolno, je veliko več kot dovolj. To zlahka rojeva vrhunsko umetnost. A, čeprav izjeme (ja, ciljam na Prousta) govorijo drugače, redko romaneskno.
In v tem grmu tiči težava s Seznamom izgubljenih. Vemo namreč, da se je Morrissey psihološko odločil ustaviti na določeni razvojni stopnji in na njej obstati do bridkega konca. Na točki izkristaliziranega samorazumevanja, ki mu strah in nevednost preprečujeta korak navzven. A nič ne de. Tistemu, ki se je priučil svoji zazrtosti vase podeliti toliko globine in razumevanja, ne bomo gledali ne pod prste ne v zobe. A samo dokler se ne bo začel pretvarjati, da zmore več od tega, kar v resnici zmore.
Zato me je tudi Morrisseyjev sobotni koncert v Hali Tivoli pahnil v občutke nelagodja. Kar se mene tiče, namreč tudi njegova zadnja plošča World Peace is None of Your Bussines boleha za podobno pretenzijo po pozunanjenosti, ki se nikdar ne more zares iziti, dokler njen nosilec ni čisto zares pripravljen zakorakati v zunanjost.
Ko sem se v jesenskem dežju vračala domov, sem tako čutila predvsem globoko žalost. In to ne žalost tiste sorte, v kateri se radi povaljamo in smo jo na dobre dni sposobni videti kot nekakšno dodano vrednost duha. Tisto suho žalost, ki pravi, da se je nekaj lepega morda za vedno umaknilo v preteklost in da prihaja čas, ko je njegov konec treba vzeti nase.
