Kresniška peterica 2023

Esejistični roman Zakaj ne pišem je že ob izidu požel ogromno pozornosti. Kot svojevrsten literarni fenomen je roman hibridni spoj raznih diskurzov, ki se razpenjajo vse od filozofskih in socioloških teorij in pisav do najbolj intimnih dialogov glavne protagonistke z njenimi bližnjimi. Avtorica nam v romanu razgrne vsakodnevno realnost mlade ženske pisateljice, ki se je zaradi negotovega položaja prisiljena preseliti nazaj domov, »v rovte«, kjer skuša pisati o svojem življenju. Tako premišljuje o silnicah, ki so jo oblikovale, predvsem pa razmišlja o družbeni neenakosti, v katero je prav do vratu potopljena sodobna slovenska družba. Kot hči priseljencev iz delavskega razreda tako s pomočjo referenc, kot so Mark Fischer, Didier Eribon ali Édouard Louis, razbija obče sprejeti narativ o tem, da lahko v kapitalizmu uspemo, če le dovolj delamo na sebi oziroma delamo nasploh. V kulturni sferi nepravično porazdeljene moči protagonistka tone v zmes depresije in malodušja. Ugotavlja, da človeku v nesigurnem finančnem in eksistencialnem položaju ne bo pomagala nobena čudežna formula. Kot pravi, čuječnost pomaga le, ko imaš poln hladilnik.V delno avtobiografskem romanu tako Dijana Matković ubesedi, kar je na tako neposreden način ubesedeno le redko: da nas nesrečne dela predvsem družbeni sistem, v katerem se mora vsak znajti sam, a da to nikakor ne bi smelo biti neizogibno. Lucidno popisuje svojo (in našo) dobo generacije milenijcev in generacije Z, ki od stiske ne bežimo le v knjige, marveč tudi na splet, v droge, v izolacijo – ki nas je potrošniška družba zaprla v kletko obljub, da bomo lahko spreminjali svet, a utrujeni in izgoreli ne moremo spremeniti prav veliko. Še posebej pa to velja za vse tiste, ki jim je življenje postreglo z manj ekonomske ali družbene prednosti. »Tisti, ki jim uspe kljub vsemu, so napaka sistema, ne pravilo«, zapiše avtorica v romanu, ki ga odlikujejo predvsem neposrednost, dodelana struktura in pomenljivi dialogi. Čas dobe pa uspe ujeti v preprostih besednih izmenjavah protagonistov: »Skoz čutim nek nemir. Čakam, da se neki zgodi, ampak se ne.« »To bi povedal vsak, ki bi ga v našem času vprašal, kako je.«

Roman Materinska knjižica avtorice Katje Gorečan odlikuje poetičnost jezika, ki kljub boleči temi spontanega splava in izgube otroka v samo pripoved vnese nežnost in posebno milino. Roman je napisan s perspektive nerojenega otroka, ki pripoveduje zgodbo o svoji mami in njenem žalovanju za njim. Ker je Materinska knjižica tako kot roman Zakaj ne pišem postavljena v čas pandemije, je glavna protagonistka ob izgubi otroka v bolnici ločena od svojega partnerja in zato s svojo izgubo soočena v izolaciji. Poleg tega je prekarna delavka: ko se vrne iz bolnice, se od nje pričakuje, da se bo obnašala, kot da se ni nič zares zgodilo. Da bo uslužna zaposlena z nasmeškom. Še preden je ženska, je torej zgolj delavka. Zgolj mlada oseba v kapitalizmu, ki si čas za žalovanje vzame le med vožnjo v službo in nazaj. Le takrat se lahko svobodno zjoče. Roman Katje Gorečan tako v vsej surovosti prikazuje žalovanje in v veliki meri tematizira tudi žensko telo in žensko izkušnjo krutega sveta, v katerem je v svoji travmi popolnoma sama, saj je žalovanje tabu, umaknjen med štiri stene.V romanu smo bralci_ke soočeni_e s pripovedjo, ki je izjemnega pomena za način, kako v družbi govorimo o splavu in kako dobro znamo prisluhniti posameznicam, ki so ga doživele. Glavna protagonistka v procesu žalovanja spoznava sebe in se po notranji mir naposled odpravi v umetnost. Pomiritev pa išče tudi v sočutju drugih in do drugih, ko spozna, da je splav izkušnja, ki jo je vendarle doživela marsikatera ženska v njeni bližini in da je pot celjenja enega človeka tudi pot skupnosti, ko lahko o bolečini prosto spregovorimo in nam prisluhnejo brez obsojanja, z vso pozornostjo. Kljub temu da gre za roman o spontanem splavu, pa gre tudi za roman o žalosti, dostojanstvu in ljubezni, ki lahko nagovori marsikoga.

V romanu Katarine Marinčič sta osrednja protagonista pravzaprav dva: petdesetletni Emil, uspešen pisatelj in kolesar, in pa Dvom z velikim d. Emil je petdesetletni intelektualec iz prestolnice, »tipičen« ljubljanski meščan z izvrstnim poznavanjem francoske književnosti, ki se nekega poletja znajde ujet na gorskem prelazu, v skromnem podeželskem naselju, kamor se zateče po grozljivi nevihti, naravni katastrofi, ki je pretresla lokalno skupnost. Le nekaj trenutkov pred nevihto se je sprehajal po gozdu, kamor je odtaval med postankom na gorski kolesarski turi in tam nepričakovano srečal skrivnostno starejšo žensko, ki pa v ključnem trenutku, ko ju zajame razbesnela nevihta, izgine s prizorišča nesreče. Slutnja, da je njeno življenje globoko povezano z njegovim, mu nikakor ne da miru, a ga vaščanke in vaščani vztrajno prepričujejo, da nikjer v okolici ne živi nobena »ženska s srebrnim očesom«, s katero je bil ujet v gozdu. Umirjenega, strogega in racionalnega intelektualca tako popolnoma pretrese nenavaden dogodek, za katerega pravzaprav ne more trditi, da se je kdaj res zgodil.Katarina Marinčič človeško psiho opisuje nadvse pretanjeno in v romanu mojstrsko eksperimentira z bogatim in živim besediščem, da njen jezik, ki ga popolnoma obvlada, priča skoraj že sam zase. V paru z napeto zgodbo pa Emil pred našimi očmi stopa kot popolnoma trodimenzionalno bitje, kot izredno kompleksen lik z mnogimi notranjimi monologi, ki se kljub tretjeosebnemu pripovedovalcu ne izgubljajo v zgolj odsekane meditacije o dvomu, dolžnosti in vzvišenem, ampak roman držijo skupaj s posebno močjo. Tako Emil premišljuje o življenju, o smrti, o našem zasebnem in našem javnem življenju in predvsem o tem, ali lahko domišljija zares preobrazi realnost v tistih redkih, a prelomnih trenutkih, ko je na nitki prav vse.

Na Klancu, tretji roman pisateljice in kritičarke Tine Vrščaj, prepleta dve tematski niti, družinsko življenje in človekov odnos do narave. Pripoveduje o Evi, ki z dvema majhnima hčerama, Brino in Višnjo, ter možem Gregorjem živi v stari hiši na Klancu, fiktivnem kraju na slovenskem podeželju. Njihovo življenje se vsaj v obrisih zdi idilično – hiša je odmaknjena od mestnega vrveža, obdana z velikim vrtom, Gregor ima uspešno domače podjetje, Brina in Višnja pa imata vso svobodo, ki si jo lahko želi radoveden in pustolovski otrok.A ta bukolična idila skriva veliko bolj trdo realnost. Temelji namreč na Evinem nesebičnem razdajanju: ta skoraj povsem sama vzgaja hčerki, sama kuha in pospravlja, medtem ko Gregor večino časa sedi na kavču, drsa po telefonu in bolj ali manj ignorira ostale družinske člane. To plat Vrščaj odkriva z vrsto vsakdanjih utrinkov iz družinskega življenja. Na primer, ko ena od hčera prevrne koš z biološkimi odpadki: »Višnja na varni razdalji oponaša gospoda Gnusa. Posmehuje se mami, ker jo čaka čiščenje. Brina pa bi brez predsodkov zagazila z golimi ročicami v kepo živega blata. Gregor je najbolj gosposki. Ni ga več na balkonu.«Feministično poanto, da je opravljanje gospodinjskega, čustvenega in skrbstvenega dela v družini še vedno pogosto samoumevno razumljeno kot naloga ženske, roman združuje tudi z okoljevarstvenim poudarkom, da ljudje na podoben način izkoriščamo naravo. To močno idejno os pa pisateljica podkrepi tudi s spretnim slogom in smiselno navezavo na medbesedilno podlago.

Pisanje o drugi svetovni vojni je med slovenskimi pisatelji_cami zelo popularen, a vsaj toliko tudi zahteven izziv. Dogajanje je dobro znano, osvetljeno iz najrazličnejših perspektiv, popisano v mnogih, tudi zelo kvalitetnih romanih. Ob vsaki novi knjigi o drugi svetovni vojni v Sloveniji se lahko tako vprašamo: nam sploh lahko pove kaj, česar še ne vemo?Zato je še toliko bolj razburljivo, ko kakšni to dejansko uspe. Tak je roman Lada Kralja Ne bom se več drsal na bajerju. V njem avtor skozi oči mladega Ivana Kneza, sicer priseljenca iz Maribora, zdaj pa ponosnega Šiškarja, dokumentira vsakdan pod italijansko okupacijo. Potek življenja kot refren usmerja izjava generala Maria Robottija »še premalo jih pobijemo«, vsako poglavje romana pa tematizira drug primer nasilja okupatorja, od usmrtitve Hinka Smrekarja do poboja kmetov, ki so na njivi preprosto pobirali krompir.Vseeno pa pripovedovalec najde čas tudi za odraščanje, na primer za zmenke z Evo Verdovnik, učenko dekliške šole, ki so jo v zdaj porušenem gradu Jama vodile nune, ter za drsanje po zdaj zasutem šišenskem bajerju. Precej sproščen je tudi njegov pripovedni glas. Čeprav se tekom romana pogosto izkaže za nezanesljivega – Eva na primer pred osvajanjem italijanskega oficirja pobegne tako, da iz Ljubljane poleti z Jago Babo –, je dovolj gotov, da mu bralci_ke radi sledimo. A začne proti koncu romana ta sproščenost izginjati, zdi se, da Ivan odraste: spozna, da je okupacijo morda jemal preveč lahkotno, otročje, zato se odloči, da se ne bo več drsal na bajerju, in odide v partizane.