»(…) spomnim se bleščavega jutra, ko sem odprl oči, izhoda na teraso, vonja borovcev, vzhajajočega sonca na obrazu, grebenov valov, električnega štedilnika Končar, džezve z Baščaršije, močne črne kave, prvega dima Gitanes, kupljenih na tržnici pri Ciganih, trenutka, ko se Joe zbudi in nemudoma prižge glasbo, kot bi se bal tišine, kot da bo iz tišine kot pošast iz megle vzniknilo tisto, česar ne sme slišati, tisto, česar ne more prenesti, spomnim se pogovora o šumenju, ki se ga ne more znebiti, ki ga sliši vsakič, ko zapre oči, ki mu preprečuje, da bi zaspal, zaradi česar se premetava po postelji, dokler končno ne vstane in prižge glasbo, z njo utiša to šumenje telesa, zamolklo bučanje, ki ga proizvaja življenje samo, bučanje, v katerega se zliva kri, ki teče, pljuča, ki se napihujejo, ogabno sikanje organov, zvok trkov celic, mišic, ki se raztezajo, napetih tetiv in bolečih kosti, pokljanje možganov, podobno ognju, ki gori v kaminu, ognju, ki greje in premalo osvetljuje, le tisto, kar je v njegovi bližini, kjer preživljamo življenja, ker verjamemo, da je tako razumno, s čimer svoje riti obračamo tistemu, kar je v temi in mrazu, torej vsemu velikemu, pomembnemu in resničnemu, je govoril in ni lagal, saj je njegova preobčutljivost na zvoke narave včasih dobivala dramatične razsežnosti, kajti bilo je tako, da ni prenesel niti petja čričkov v poletni noči, ko je bilo še posebej vroče, s tem pa tudi črički še posebej glasni, kajti včasih je privil glasbo, odvil pipe, prižgal televizijo, vklopil fen, na pomoč priklical vse zvoke gospodinjskih aparatov, pa vendar vse to ni bilo dovolj, zato me je klical v največji paniki in obupu, jaz pa sem prihitel in ga našel, pravzaprav ga nisem, ker je bil odsoten – tedaj sem razumel, kaj dejansko pomeni ne biti tukaj –, kako se z roko počasi in precizno trklja po kolenu, ves preznojen sedi na pragu, s slušalkami na ušesih in Sonic Youth na walkmanu, vsega tega se spomnim, ko poslušam robotizirani glas, ki nas obvešča, da se približujemo še eni od železniških postaj, katerih imena nisem zmožen izgovoriti, spomnim se njegovega bledega obraza in preklinjajočega pogleda, ko ga podpiram na poti do avta, mu pomagam, da leže na zadnje sedeže, ko po praznih ulicah drvim proti urgenci, ko ga pustim v čakalnici in tečem po zloveščih hodnikih in kličem sestre in zdravnike, kako jih po iskanju, ki se zdi daljše od novembrske noči, najdem zaspane v čajni kuhinji, kako jih priganjam in zaman prepričujem, da je stvar resna, oni pa se glasno pritožujejo, da že štirinajst mesecev niso dobili plač in ne vedo, zakaj so sploh tukaj, v službi, ko šepetajo, sikajo, da se bolezni, zaradi katere jih vznemirjam, ne zdravi tukaj, temveč v norišnici v Dobroti, spomnim se Joejevega telesa, razpotegnjenega čez posteljo, in igle v desni roki, njegovega dihanja, ki postaja počasnejše in tišje, saj koktajl za pomiritev deluje, spomnim se neme vožnje nazaj v Meterize, izraza na prijateljevem obrazu, na katerem se mešata olajšanje in sram, dobro se spomnim, kako se, ko je končno zaspal, odločim ostati, saj me skrbi, kaj bo, ko se zbudi, kako ne morem zaspati, ne po agoniji, ki sem ji bil pravkar priča, zato do svita berem njegov rokopis, neslišno listam in z vsako stranjo se pomilovanje umika občudovanju, kot se spomnim tudi njegovih monologov, s katerimi je pričenjal takoj, ko se je zbudil, besa, s katerim je z mize pograbil kavo in delal kroge po terasi, kakor bi se na gramofonu vrtela plošča kakega nihilističnega benda, govoril je o tem, kako so ga v četrtem razredu skoraj vrgli iz šole, ker je polomil drag mikroskop, ko ga je razredničarka s posmehovanjem prisilila, naj pogleda skozenj, ker trapasta učiteljica narave in družbe ni mogla razumeti nelagodja, ki ga čutim ob soočanju z naravo in družbo, še najbolj pa v množici ljudi, da iz tega razloga med šolskim odmorom v učilnici ostanem sam, tega in ledene samote, ki sem jo že tedaj čutil v vsakem prostoru, polnem ljudi, tako tudi na šolskem hodniku, ali: še posebej na šolskem hodniku, zaradi gnusa, ki je logično nadaljevanje groze, ki me je prežel z vso silo, ko sem prvič videl belo mačko in bele črve, ki so se razmnožili v njenem razparanem trebuhu, prizor, ki me ni nikoli zapustil, ki se mi še danes v pobliskih pogosto pojavlja, navadno pred spancem, včasih tudi čez dan, kot pravkar, na primer, tako preprostih reči ta ženska ni mogla razumeti, četudi sem ji povedal, da ne zdržim pogleda na roj čebel, da enostavno nisem zmožen opazovati mravlje, da bom burno reagiral, če me bo kdo mučil s kazanjem celic tkiva pravkar odrte žabe, ne morem tega gledati!, sem na koncu zavpil, pri čemer sem s »tem« mislil vse te grozne drobne reči, iz katerih smo narejeni, to mikromnoštvo brez razuma, ki se nepretrgoma premika, toda zaman, v to sem bil prisiljen, potem pa še ponižan, ker bolj ko je nekaj očitno in bolj ko je samo po sebi jasno razumljivo, bolj so ljudje v odnosu do tega nestrpni in besni, na primer v odnosu do dejstva, da so mi vse te drobne reči povsem tuje, ali naj rečem ne manj tuje od obiskovalcev iz najbolj oddaljene galaksije, kar razumu ne bi smelo biti neznano, kajti prvo opazuješ skozi mikroskop, drugo pa skozi teleskop, v vsakem primeru nam je tisto, kar nam je neznano, enako neznano kot globoko vesolje, zato v tem smislu ni razlike med celico mojega tkiva in vesoljcem, jaz nisem ne eno ne drugo, ne zanima me ne eno ne drugo, njihov obstoj sem odločen ignorirati in nočem biti seznanjen, ne skozi mikroskop ne skozi teleskop, ne z enimi ne z drugimi, zato mislim, da če bi srečali človeško bitje, ki je zmožno ljubiti ali sovražiti, vseeno, celice, iz katerih je sestavljeno, bi ga bilo treba nemudoma hospitalizirati,tako je rekel, pa vendar kljub temu ljudje, bodoči nesposobneži za najbolj preproste logične operacije, občudujoče zrejo v nebo, z enakim občudovanjem gledajo celice, kako izvajajo svojo banalno koreografijo, z neprimerljivim občudovanjem pa buljijo v tako imenovane naravne lepote, v vse te gozdove, kanjone, reke, morja in sončne zahode, v katerih, tako trdijo, najdejo lepoto, celo harmonijo, četudi je trata pod cvetlicami in visoko travo, ki jo ziba vetrič, harmonična prav toliko kot klavnica, to pa zato, ker trata tudi je klavnica, polna bitij, ki sredi vse te lepote in vonjav nekaj trgajo, prebadajo, žrejo, bitij, ki v paničnem strahu bežijo in v neskončni agoniji umirajo, natanko v trenutku, ko ljudje občudujejo pokrajino, ki je, kot pravim, scenografija nenehnega masakra, mizanscena zverinstva, evo, to je narava, morišče, polno bitij, katerih krike in smrtno muko očitno slišim samo jaz, in glede na to, da teh krikov ne morem in nočem ignorirati, še manj pa sem pripravljen ignorirati njihov pomen, sprašujem: kaj naj človek stori drugega, kot da skuša iz te klavnice pobegniti, sprašujem: kaj je samomorilec, če ne begunec s področja, okupiranega z življenjem, ki bo ne glede na to, po kateri ilegalni poti se premika, na koncu prišel pred zid, pse in čuvaje, kajti zanj so vrata Raja zaprta,je rekel, sprašujem, četudi vem, da je narava zla, nepredstavljivo brutalna mašina, ki nas nepretrgoma zasipava z dokazi svoje brutalnosti, ob katerih pa vendarle ostajamo slepi, ker ne moremo prenesti očitnega, da sta duh in kreacija za naravo bolezen, da je tako imenovana inteligenca simptom te bolezni, da je torej tisto, kar je inteligentno, bolno, brez možnosti za obstanek, da bo uničeno, kajti najodpornejši organizmi so virusi, bakterije in insekti, saj je tisto, kar je brez uma, praktično neuničljivo, inteligenca pa manjša možnosti za obstoj, saj na koncu pripelje do zaključka o odvečnosti obstoja, mar to ni jasno, mar ni očitno, da se neprenehoma hranimo s tujo smrtjo, da živimo od tuje smrti in da bomo na koncu postali hrana tujemu življenju, da je vsa materija zla, še več kot to, da je zlo vpisano v materijo, zato gledati skozi mikroskop pomeni gledati v oči zlu, kar se mi zdi odveč in mi je neznosno, ker gre za brutalen opomin na tisto, kar tako ali tako že vem in česar nimam namena pozabiti, nesmiselno ponavljanje nauka, da je ves materialni svet zgrajen na zlu, ki predstavlja vzrok in osnovno počelo, zaradi česar se ne le ne bom razmnoževal in s tem v ta pošastni stroj dolival olja, temveč bom tudi umrl po lastnih pravilih, potem pa bom sežgan, da ne narava ne družba od mene ne bosta dobili ničesar, ne mojih otrok ne mojega telesa, ki bi ga lahko napadle njene divizije črvov, je še rekel, je imel navado reči, potem pa sva nazdravila s kozarcem brendyja, niti zrna žita okupatorju!, s čimer je demonstriral tisto, zaradi česar sem ga občudoval bolj kot katerokoli drugo človeško bitje, predvsem resničen pogum, ker biti pogumen ne pomeni, da se ne bojiš, temveč da storiš natanko tisto, česar se bojiš, se vehementno poženeš v svoj največji strah, in ravno to je Joe počel, ko je premišljeval in pisal o tistem, česar ga je bilo groza, ko je lajal na tisto, kar je nanj renčalo, grizel, kar ga je cefralo, to je bil on, ponosen, neustrašen pes na verigi, ki laja v mrak, kjer se skriva pošast, ki je nevidna vsem, ne pa tudi njemu, pes, ki z laježem budi domače, zaradi česar, ko pride k njim, vanj mečejo kamne ali pa ga s palico udarijo po hrbtu, potem pa se vrnejo v hišo, v svoj topli dom, kjer še naprej žrejo, se zabavajo, komunicirajo in se razmnožujejo, brez zavedanja, da njihov družinski dom ni nič drugega kot udobna različica boksa za teleta ali piščance, brez zavedanja, da bodo tudi oni, kot vsako tele in vsak piščanec, na koncu požrti, brez zavedanja, da je njihova vloga v tako imenovanem širšem redu reči enaka vlogi krave in kokoške, brez zavedanja, da nikoli ne bodo slišali ničesar lepšega in bolj resničnega, kot je Joejevo lajanje, ki jih je živciralo in na katerega so se odzivali nasilno, ga budili z nočnimi telefonskimi klici, mu namenjali povečini anonimne, le redko podpisane žalitve, v katere so vlagali vso najbolj umazano domišljijo, ki so jo lahko spravili iz sebe, ga tožili, vlekli po sodiščih, uničevali tisto malo lastnine, kar je je imel, ga pljuvali na ulici, ga dvakrat pretepli, zaradi česar je paranoja postala njegova zvesta spremljevalka, da ni mogel skriti nelagodja, ki ga je čutil, ko je hodil po ulici ali sedel v kavarni, kajti en sam pogled nanj je bil dovolj, da si opazil, da je v krču, da pričakuje kamen, ki bo priletel in ga zadel v čelo, vsakdo je lahko videl, da se na javnih mestih ozira za sabo, kot bi bil preganjan, takšni pa zveri privlačijo, da, bil je paranoičen, in da, bil je preganjan, zaradi česar včasih mesece dolgo ni šel iz hiše, in takrat se je paranoja umaknila, a le zato, da je vlogo mučitelja prevzela hipohondrija, tako da se je tiranija paranoje izmenjevala s tiranijo hipohondrije, kar ga je izčrpavalo, tako telo kot um, in kako ga tudi ne bi, leta je bil prepričan, da ima AIDS, zaradi česar je obupal celo nad spolnimi odnosi, ker ga je misel, da bi bolezen lahko prenesel, strašila še bolj kot prepričanje, da je okužen, toda nič ni bilo primerljivo s tistim, čemur je rekel samosproženi napadi panike, ki so se pričenjali tako, da je samega sebe prepričal, da se bo v naslednjem trenutku njegovo srce ustavilo, sedel je na fotelj, z vso silo stisnil ročaje, prisluškoval zvoku svojega telesa in okamnel čakal trenutek, ko bo srce prenehalo biti, četudi je srce pod pritiskom strahu bílo vse hitreje, vse dokler izčrpan, pobit, izmučen ni zaspal, ko se je napital s tabletami za pomiritev, potem pa je hipohondrija, ko je dopolnil trideset let – puf!, ni je –, izginila, paranoja pa je z njim ostala do zadnjega trenutka, kar je imel za srečno okoliščino, kajti paranojo je, v nasprotju s hipohondrijo, sprejel kot zaželeno, celo intelektualno stimulativno, hipohondrije pa se je sramoval, zanj je bila sramotna, tako egoistična in tako lastna temu času, je govoril, hipohondrija je končni rezultat liberalne demokracije, popolna uresničitev vseh idealov tolerance in politične korektnosti, stanje, v katerem človek, glede na to, da se ni dovoljeno bati drugega, bati pa se mora, kajti strah je naše primarno čustvo, strah obrne proti sebi, vase, živi prisiljen v internalizacijo, s katero sovražnika najde v sebi, v bolezni, ki se skriva v njem, hipohondrija je navsezadnje poslednja beseda humanizma, ker če je človek upravitelj lastne usode, upravitelj tistih na oblasti, če dandanes človek verjame, da gospodari s svojimi gospodarji, da je za vse zaslužen in za vse odgovoren, če je človek sam svoj gospodar, mar to ne pomeni, da je tudi sam svoj sovražnik, kajti gospodar je lahko samo sovražnik, medtem ko je paranoja naravno stanje levičarjev, kot tudi desničarjev, prav zares, kajti desnica je apostazija levice, četudi nastane pred njo, liberali pa so povsem druga religija, je deklamiral, to je bil Joe, na koncu je še hipohondrijo, ki ga je skoraj ubila, reduciral na lastni ideološki zdrs, Joe, nezmožen zmernosti, zaradi česar so se v njem obdobja hromče melanholije, obdobja žalovanja, izmenjevala s histeričnimi epizodami hiperaktivnosti, ko je hotel svet, iz katerega se je sicer umikal, naenkrat popraviti, in je vstopal vanj, jurišal, kot da ga bo sam premagal, bil poražen in prizadet, nakar se je vračal v izolacijo, kako si drugače razložiti, da je bil v izgubljenem boju z melanholijo, ko ga je preplavila tako težka žalost, da je komaj premikal ude, žalost, v kateri je tonil kot kamen, vržen na ravnodušno gladino jezera, zmožen samega sebe razburkati v plamen besnila, v katerem je nenadoma priznaval nasilje, kot tedaj, ko mi je rekel, da se jezik Evropske unije ne približuje samo popolni nerazumljivosti, temveč popolni praznini, točki, na kateri jezik postane antijezik, kajti v tem jeziku je moč dneve dolgo govoriti in ničesar povedati, in narobe, v tem jeziku se ne da, četudi govoriš dneve, ničesar povedati, ta antijezik orisuje strukturo te antidržave, ki jo imajo nizki duhovi za civilizirano, skoraj popolno, ker ne vedo, kdo, kako in do kdaj vlada, to pa zato, ker vladajo antipolitiki, ki izvajajo antipolitiko, njihovi podaniki, antidržavljani, pa verjamejo, da je to največja sreča, ko pa je pravzaprav resnična sreča živeti v državi, v kateri vsak hip veš, kdo vlada, kdo ima moč, v državi, v kateri torej vedno veš, koga je treba ubiti, torej izvajati politiko, tako je govoril, tako nekako je govoril, kako drugače naj ga opisujem, če ne kot nihalo, ki je nihalo od melanholičnih postojank do apokaliptičnih vizij, razložim, kako ga je nenadoma prevzela želja, da bi ljudi izobraževal, in me je prisilil, naj od Ministrstva za kulturo izprosim denar za Filozofski teater, kot je temu rekel, serijo predavanj filozofov svetovnega ugleda in velikega pomena za Kotor, da je v Boko uspel privleči Vattima, Agambena in Negrija, zaradi česar sem bil blagoslovljen s prisostvovanjem Vattimovemu karnevalu in Agambenovi aristokratski umirjenosti, bil sem tu, ko se je prvi, po koncu kratkega predavanja, zahvalil lepima prevajalkama, ali pa bi moral reči: manj grdima od mene, s čimer je javno ponižal dve kultivirani ženski, sodni tolmački, ki sta dali vse od sebe, da bi izpad poslanca Evropskega parlamenta pospremili z nasmeškom, bil sem tu, ko je drugi, na terasi lokala v Perastu, zagledan v Gospo od Škrpjela – nad tem klifom in cerkvico z modro streho je bil iz nekega razloga fasciniran –, rekel, da levičarji ne razumejo ničesar, niti tega, da je delo kontrarevolucionarno,tu sem bil tudi tedaj, ko se je Negrijevo gostovanje, z njim pa celoten Filozofski teater, končalo v kaosu in histeriji, kako drugače razložiti Joejevo odločitev, da leta 1994 prične pisati kolumno za opozicijsko glasilo, prav leta 1994, v času, ko so režimske trojke po ulicah Črne gore pred očmi mimoidočih pretepale opozicionarje, v času, ko formalno ni živel v državi, proti oblasti katere je pisal, tu je živel brez dokumentov, kar je bila posledica ene njegovih redkih racionalnih odločitev, saj je sklenil, da se na Rdeči križ kot begunec ne bo prijavil, zahvaljujoč temu pa ni bil priveden, ko so oblasti polovile stotine beguncev iz Bosne in jih izročile Karadžiću, ki jih je, kaj pa drugega, pobil, pri čemer se je pokazalo, da je policija spisek teh ljudi, na katerem ni bilo Joejevega imena, dobila pri Rdečem križu, toda to ga ni ustavljalo, da ne bi naznanil, da je sovražnik oblasti, ki bi ga lahko, praktično in pravno, tudi brez pomoči humanistov Rdečega križa, glede na to, da je bil v njihovi državi ilegalno, kadarkoli deportirala nazaj v vojno, iz katere je pobegnil,
(…)
na vsako osebno tragedijo in neuspeh se je navadil gledati kot na neokusno šalo v komediji, v kateri je neprostovoljno igral glavno vlogo in ki jo je obenem opisoval kot besedilo, ki ga je napisal pretenciozen idiot, četudi ni imel nič proti pretencioznim besedilom, nasprotno, menil je, da književnost, ki da kaj nase, mora biti pretenciozna, nič ni bolj pretencioznega od tako imenovanih nepretencioznih besedil, je ponavljal, ker je pretenciozno verjeti, da imaš kaj povedati, da znaš to napisati in da to sploh koga zanima, da ne govorimo o tem, da pisec, celo najslabši, na skrivaj naslavlja vse človeštvo in svojo večnost, svoje pisanje namenja njima, celo tedaj, ko hlini skromnost, kajti, veste, on bi rad samo povedal to malo zgodbo, samo črtico, je govoril moj prijatelj in kot vedno mislil resno, kajti ta človek se navsezadnje ni utopil v Željeznici, temveč v Donavi, s čimer je do lastnega konca do konca sledil svoji pretenciozni poetiki, še kako resno je mislil, zaradi česar je najprej prenehal objavljati, potem še pisati, odločen, da svoja besedila ubrani pred komedijo, v kateri je bil prisiljen nastopati, jih ohrani čista in naivna, kolikor se je dalo, in to ga je privedlo do odločitve o koncu objav, kajti ni hotel zapeljevati občinstva, ki ga je bil prisiljen spravljati v smeh, svojega besedila ni hotel izgovarjati v premorih med replikami, ki jih je zanj napisal idiot, potem pa še do sklepa o umazanosti vsake pozicije, iz katere bi se besedilo lahko pričelo, prepričanja, da so bili kompromisi, ki jih je sklepal v življenju – molčal je, ko sem ga vprašal, kateri, kakšne kompromise si ti to sklepal, o čem govoriš –, bolj toksični, kot je upal, da bodo, zato vse, kar bi lahko v prihodnje napisal, ni bilo tisto, kar bi si želel napisati, na svetu pa je že dovolj neavtentičnih, neresničnih besedil, pri čemer so nekatera izmed njih napisana vešče, druga nespretno, tretja briljantno, toda nobeno izmed teh besedil ne bi smelo obstajati, kot tudi ni več razlogov za obstoj niti enega njegovega besedila, predvsem zato, ker tudi on več ne obstaja, vsekakor ne takšen, kot bi lahko bil, kot bi moral biti, ta človek je storil samomor, si v čelo izstrelil rafal kompromisov, je rekel in nehal pisati, da bi lahko svojo veščino uporabil samo še enkrat, ko se je odločil napisati izgubljeno besedilo Walterja Benjamina (…)«
—
Prevedla in opomnila: Dijana Matković
