Včeraj bi rojstni dan praznoval Sigmund Freud. Še danes je naš zvesti sopotnik, o čemer priča tudi roman Mazohistka Katje Perat, ki bo maja izšel pri Beletrini. Še preden ga boste lahko držali v rokah, vam ponujamo odlomek.
Tudi Freud, če bi se o njem lahko sodilo po njegovi pisarni, je bil v vsem drugačen od starega Sacher-Masocha, a ker ni bil njegov sin, se je od njega lahko razlikoval ne da bi mu bil nasproten. Tudi on je bil zbiratelj, a kar je zbiral on, je svoja imena že imelo. Freudova zbirka je bila sestavljena iz stvari, ki so zastopale tisto, kar človeka presega in ne tistega, nad čemer bi moral gospodariti. Njegova pisalna miza je bila zasuta z miniaturami modrecev, bogov in živali, ki nikdar niso bile zgolj živali. Atena, kitajski modrec, Izis s Horusom v naročju, Totov pavijan, kipci, ki so nečimrno pričali o tem, kakšno družbo bi si Freud izbral, če bi lahko izbiral. Predstavljali so skupnost, v katero se je želel vpisati in s tem hkrati izpričevali tako njegovo negotovost kot njegov napuh. Bili so obrnjeni vanj, ne v pacienta. Če je zbirka starega Sacher-Masocha pričala o tem, da si je želel podložnikov, je Freudova izpričevala potrebo po tovarištvu. Je bil osamljen?
Če je bil Wolfgang zdravnik, je moral biti Freud nekaj drugega. Na njegovi prisotnosti ni bilo ničesar kliničnega in čeprav je rad uporabljal izraze, specifične za stroko, so imeli njegovi stavki strukturo filozofije. Nenavadno ga je bilo poslušati, govoril je kot Leopold, le da v njegovih besedah ni bilo slutiti, da bi jih poganjala kakršnakoli zasebna ihta in tudi njegovo vedenje ni z ničemer namigovalo na nestabilnost, ki sem jo do tedaj povezovala s tem tipom govorice. Če sem do takrat poznala samo moške, ki so zastopali red, in moške, ki so zastopali kaos, je Freud dajal vtis človeka, ki je poskušal uravnotežiti oboje. Njegova sproščenost se je znotraj enega stavka lahko najmanj dvakrat prevesila v resnobnost, nato pa spet zavila navzgor. Nehote sem se spomnila Jakoba Frischauerja. Je bil tudi on tak? Sem si želela, da bi bil?
Všeč mi je bil, Freud, ko mi je segel v roko, trdno, a previdno. Malo je škilil navznoter, njegov tesen površnik in zaliti prsti so pričali o tem, da bi zlahka postal debelušen, a se temu nikdar ni scela prepustil, njegov glas je bil, tudi kadar je bil resnoben, rahlo privihan v humor. Všeč mi je bil, a prišla sem da bi mu povedala, da mi ne bi bilo treba priti.
Sedite, je rekel.
Moj spomin je spomin na to, kako sem opisala svojo izkušnjo afonije, ko me je vprašal po njej, vestno založil. Poneverba je v letih, ko ni bila utrjevana, zbledela, dokler ni dokončno povsem izginila. Kar je ostalo, je bil spomin na avtentično izkušnjo. Na nekaj telesnega, kar ni bolečina, a tudi tišina joka, cmok žalosti, skozi katerega se besede ne prebijajo, ni. Spomin na grlo v sporu z zvokom. In spomin na Freudovo nezaupanje.
Človek, ki laže, je rekel Freud, bo o dogodkih vedno pripovedoval, kot se ne bi zgodili njemu samemu. Kot bi pisal roman, če veste, o čem govorim, in to ne najbolj kakovostnega. Govoril bo, kot bi opisoval junaški lik na preizkušnji, a tako, da bo dramatičnost vedno ostajala na ravni besed in stavkov, brez stika z globino pod njimi. Tudi kadar bo govoril v prvi osebi, kar je sicer redko, bo čutiti, kot da pripoveduje o tretji, saj bodo umanjkala čustva, ki spremljajo avtentično doživetje. Človek, ki govori resnico, bo vedno vsaj malo v zadregi.
Hvala, sem rekla, zdaj vem, katerim pripovednim postopkom se moram izogniti, če bom želela kdaj lagati pred vami.
Duhoviti ste, je rekel Freud, a najpametnejši pacienti so običajno tisti, ki iz nečimrnosti najbolj vztrajno ščitijo svojo bolezen.
Nisem več bolna, sem rekla.
Če umanjka simptom, je rekel Freud, to še ne pomeni, da je bolezen mimo.
Nisem več bolna, sem ponovila.
Nisem se počutila bolno. Nasprotno, prvič po dolgem času sem se počutila, kot da se mi za voljo do življenja ni treba boriti, kot bi mi bila izgotovljena izročena v dar in uporabo. Kot bi bile moje prsi polne pomladi, kot bi iz suhih vej poganjali mesnati popki, pripravljeni, da se razsrastejo v bohotno listje. Če se bom zdaj začela posvečati bolezni, sem si rekla, bom morda prisiljena žrtvovati svoje veselje, tega pa si nisem mogla privoščiti. Preveč dragoceno, preveč redko je bilo.
Kakor hočete, gospa Moser, je rekel Freud in se nasmehnil. Nikogar ni mogoče zdraviti proti njegovi volji.
Prikimala sem in se počasi dvignila s stola.
A reciva, da se napad ponovi …. sem rekla napol stoje, ne vedoč, kaj pravzaprav hočem.
Če se napad ponovi, vam svetujem, da se nemudoma zglasite pri meni.
Ampak reciva, da se ponovi v blagi obliki, kot hripavost ali kašelj, bi mi lahko predpisali kaj, kar bi zaleglo?
Raje bi videl, da se zglasite pri meni, kot da na lastno pest tolmačite in blažite simptome, je rekel.
Seveda, sem odgovorila, ampak čisto tako, za prvo silo.
Lahko vam predpišem Heroin, je rekel.
Privzdignila sem obrvi.
Ne poznam, sem rekla.
Oh, Bavarci so spet izumili neko univerzalno zdravilo za vse od kašlja do migrene. Nekaj podobnega kot morfij, le da menda ne povzroča zasvojenosti, je rekel neprepričano.
Bo pomagalo? sem vprašala.
Skoraj zagotovo ne, je rekel, vam bo pa skoraj zagotovo dalo občutek, da ste naredili nekaj zase, ne da bi zase naredili karkoli.
Potem pa le predpišite, sem rekla smeje.
