Vsakič, ko poprimem za kakšen nepopoln roman ali zatavam v branje kakšnega nepopolnega avtorja, ki rad na vse mogoče razumljive in manj razumljive načine izdatno poroča o svojem spolnem življenju, se mi vsili vprašanje: kaj nas žene? Kaj nas motivira, da hočemo ljudje vedno znova pripovedovati o svoji seksualnosti in pri tem največkrat klavrno spodletimo?
Literarna seksualnost je bogato gojišče vseh sort neumnosti. Angleži, spomnimo, so iznašli celo posebno literarno nagrado, ki jo letno podeljujejo piscem neposrečenih seksualnih prizorov. Ne brez razloga.
Narobe gre lahko marsikaj. Lahko nas pogoltne podrast nerazpoznavne metaforike, iz katere je težko razbrati, kaj se pravzaprav dogaja, lahko nas pogoltne avtorjevo prizadevanje, da bi sebi in svetu dokazal, da je seksualno bitje, ali še huje, da je oseba, ki ji zaradi lastne seksualnost pritiče nekakšen privilegiran status. Lahko je samo dolgočasno. Samo uspe zelo redko. Zakaj?
Velika večina seksualnih prizorov, razmetanih po literaturi, pravzaprav daje vtis, da avtor o nečem laže. Iz laži pa, kot vemo, še ni bilo kakovostne literature. Z lažjo se je namreč nemogoče povezati. Ker se človeški izkušnji ne prilega, nam ne more ponuditi ničesar, kar bi vzeli za svoje, s čimer bi si pomagali, kar bi v nas odmevalo. Preprosto pade mimo.
Hecno je, da je eden mojih najljubših seksualnih prizorov v literaturi prizor slabega seksa. Simone de Beauvoir v enem začetnih poglavij svojega prej ko ne avtobiografskega romana Mandarini svoji protagonistki priskrbi one night stand z enim njenih družinskih, intelektualnih in političnih prijateljev. Rada bi ga prepisala celega, a je tri strani dolg in vse skupaj res ne bi imelo prevelikega smisla. Samo za degustacijo:
Goreče me je stisnil k sebi in znova stopil vame. »Hočem, da bi uživala istočasno kot jaz,« je rekel. »Hočeš? Rekla mi boš zdaj …«
Potrto sem pomislila: poglej, kaj so odkrili, sinhronizacijo. Kot da bi to karkoli dokazovalo, kot bi naj bil smisel v tem. Tudi če uživamo skupaj, ali bomo zato manj ločeni? Dobro vem, da moje uživanje ne odmeva v njegovem srcu, in tako nestrpno čakam njegovega le zato, da bi me prej pustil. Vendar sem bila premagana, privolila sem v vzdihe, na drgetanje, predstavljam si, da ne preveč spretno, ker me je vprašal:
»Nisi uživala?«
»Seveda, gotovo.«
Prizor iz Mandarinov je močan ravno zato, ker ni zlagan. Ve, kaj poskuša sporočiti in se s svojo nalogo spoprime z minimalno količino zastranjevanja. Simone ve, da se človek redko tako jasno zaveda svoje samote kot med slabim seksom. Ve, v kakšno hladno in prostrano sobano se lahko razvleče intersubjektivnost, kadar si pridemo preblizu s tistimi, ki so nam daleč, ki jih ne zmoremo povsem razumeti, ki od življenja, samih sebe, drugih in spolnosti pričakujejo nekaj drugega, nekaj neuskladljivega, nekaj, kar nas pri najboljši volji ne more pritegniti. Ve, da je človeško telo ranljivo in izpostavljeno, da golota vedno pomeni tveganje. Ve pa tudi, da je to človeško, da je naravno, da se dogaja kar naprej, da ne kaže nikogar kriviti, da ne kaže biti sovražen, da je vse skupaj žalostno in smešno, je pa resnično.
Močan je tudi zato, ker se svojega predmeta loteva kar se da nevtralno in kar se da pri stvari. Vedno vemo, kaj se dogaja, ni se nam treba mučiti s tolmačenjem metafor, ni nam treba ugibati, pri vsem tem mučnem dolgotrajnem procesu smo zraven, budni in zbrani kot avtorica in protagonistka, ki je malo pred tem spila skodelico kave.
In zato, ker si Simone de Beauvoir v nobenem trenutku ne dopusti, da bi skozi poročanje o spolnosti pronical njen avtorski, ženski ali človeški narcisizem. O seksu nam ne pripoveduje zato, ker si želi, da bi si jo zapomnili kot dobro ljubimko ali zato, ker bi nas rada obvestila o komaj preštevnem številu svojih ljubimcev. Pripoveduje zato, ker bi rada izčrpno popisala svojo človeško izkušnjo, brez skritih naklepov, brez olepševanja, brez pridržka.
Pa vendar. Tristransko spodletelo srečanje iz Mandarinov je kakovostna literatura, v resnici pa ni seksualni prizor. Močan je ravno zato, ker večinoma pripoveduje o tem, kaj si je neka oseba, ki ji ni bilo dano uživati, mislila. Misliti pa v seksualnosti vedno že pomeni biti zunaj. Ne biti pri stvari. Ta prizor zato ne upoveduje seksa samega, marveč pripoveduje o njem kot o enem simptomatičnih odvodov človeškega stanja, pripoveduje o tem, kakšni smo s sabo in kakšni smo z drugimi, spolnost je sicer tam in ni nepomembna, a nastopa v funkciji nečesa zunanjega, ne sama sebi namen.
Ali ni to morda edini uspešen način, na katerega lahko literatura sploh razpolaga s seksualno materijo? Saj včasih, poredko, lahko evocira užitek, a priznajmo si, da pornografija počne to dosti bolj učinkovito. Vprašam se, ali je spolnost literarno lahko učinkovita samo, kadar ni larpurlartistična, ampak je oprtana z neko zunanjo namero. Samo kadar nečemu služi, pa naj bo to politični boj, psihološka zagonetka ali pravica do spomina na izgubljeno ljubezen.
Ali se o seksu sploh da govoriti naravnost? Kaja Dolar v predgovoru k Razvezanemu jeziku XXXY – Spol in seksualnost zapiše, da je seksualna govorica vedno premeščena. Da se svoje, pa tudi spolnosti na sploh vedno lotevamo kot znanstveniki, kot otroci, kot perverzneži, celo kot metaforiki, nikdar pa naravnost. Je možno, da je med govorico in seksom vedno nekakšen prepad, saj bo govorica vedno intelektualizirala, smisel spolnosti pa je prav v tem, da se temu scela izogne? Je možno, da bomo vsakič, ko bomo poskušali poseči po bistvu svoje spolne izkušnje, po nujnosti zgrešili? Je možno, da je vsaka govorica, ki cilja na seksualnost, vedno laž že samo zato, ker je govorica? Je možno, da je spolnost eden tisti wittgensteinovskih pojmov, o katerih se ne da govoriti in je zato o njih še najbolj smiselno molčati? Pa saj je vseeno, tako ali tako nas nič ne more odvrniti od tega, da ne bi vsakič znova poskušali in spodleteli bolje.
Včasih se vprašam tudi, ali ni lepota človeške seksualnosti prav v tem, da je efemerna – da obstaja točno in samo takrat, ko se odvija, in da jo je ravno zato treba reproducirati v neskončnost, ne pa o njej pisati.
Še največkrat pa se vprašam, ali ni problem pravzaprav drugje in da ljudje ne lažejo samo, ko o seksu pripovedujejo ali pišejo. Kaj pa če lažejo tudi, ko seksajo?
