Srbska pesnica, pisateljica, dramatičarka in scenaristka Milena Marković (1974) se je med nas vrnila z romanom Otroci (Deca). Prevedel ga je Muanis Sinanović, ki je prijazno sodeloval tudi pri prevajanju njenih odgovorov za ta prispevek. Roman, izdan pri založbi Beletrina, sta nedavno skupaj predstavila na festivalu Literature sveta – Fabula v Cankarjevem domu.
Z njenim delom smo se v Sloveniji prvič pobliže srečali že leta 2009, ko so na malem odru SNG Drama Ljubljana v režiji Aleksandra Popovskega uprizorili Barčico za punčke (Brod za lutke, 2005). V dramskem besedilu z uporabo podob pravljičnih likov, kot so Alica, Sneguljčica in Zlatolaska, zareže v realnost življenja ženske, predvsem z nizanjem različnih preobraževanj, fragmentov, srečevanj oseb z nekakšnega družbenega roba.
»Nekoč so verjeli, da je potreben spoj erosa in tanatosa, tragedije in ekstaze, da bi lahko pristopili k svečeništvu umetnika, danes pa imamo opravka s hlinjenjem radikalne izkušnje za doseganje umetniškega učinka. Tudi to bo minilo.«
Milena Marković v pogovoru za AirBeletrino pojasni, da »Barčica za punčke ni zgodba o dekletu, temveč o umetnici, ki skozi krvavo obredno iniciacijo in žrtev, prikazano v bajkah, plača, se odkupi za čudež nadarjenosti. Nekoč so verjeli, da je potreben spoj erosa in tanatosa, tragedije in ekstaze, da bi lahko pristopili k svečeništvu umetnika, danes pa imamo opravka s hlinjenjem radikalne izkušnje za doseganje umetniškega učinka. Tudi to bo minilo.«
Medtem ko deluje na različnih področjih umetnosti, je najbolj prepoznavna po dramskih besedilih, kot so poleg Barčice za punčke še prav tako že uprizorjeni Paviljoni, Šine in Šuma blista, ter po pesniških zbirkah Pas koji je pojo sunce, Istina ima teranje, Crna kašika, Ptičje oko na tarabi, Pre nego što sve počne da se vrti ter Pesme za žive i mrtve. Za Ptičje oko na tarabi je leta 2010 prejela ugledni pesniški nagradi Biljane Jovanović in Đure Jakšića. Je izredna profesorica na katedri za dramaturgijo Fakultete za dramske umetnosti v Beogradu, njene drame pa uprizarjajo tako na domačih kakor tujih odrih. Tudi v Sloveniji – po Barčici za punčke je leta 2015 pri nas zaživela še njena igra Gozd se svetlika, ki jo je v koprodukciji Drame z gledališko akademijo AGRFT na oder postavil režiser Žiga Divjak.
»Od malega sem požirala knjige, bile so mi ena pomembnejših stvari v življenju.«
»Zmeraj sem si želela biti pisateljica, verjetno sem to ozavestila pri kakih dvanajstih, med puberteto,« se spominja Milena Marković. »Od malega sem požirala knjige, bile so mi ena pomembnejših stvari v življenju. Predvsem sem si želela biti pesnica. Pesmi so me ponesle, strašile, pretresale, vodile iz lastnega telesa in življenja.«
Ko je leta 2022 nastopila na festivalu Imperativ v Banja Luki, je sogovornik Zvonko Karanović omenil, da veliko mladih avtoric posnema njeno pisavo. Kako to doživlja sama? »Zvonko Karanović ima delavnico za pisanje in se posveča založništvu, on to tako vidi,« odgovarja, »medtem ko jaz drugače. Vsak, ki začne pisati, oponaša pisavo koga drugega, do tega pride spontano. Pri trinajstih sem imela nekaj pesmi, ki so spominjale na Shelleyja, nekatere na Baudelaira, na Blaka in tako dalje in tako dalje. Bile so grozne. S štirinajstimi sem napisala svojo prvo pravo pesem, to je že bil samo moj glas. Pesem Pes, ki je pojedel sonce (Pas koji je pojeo sunce). Do nje me je pripeljalo razlivanje jezika, kakor so se ga posluževali pesniki ruske avantgarde. Učila sem se pri njih, potem pa sem našla lastni glas.«
»Pri trinajstih sem imela nekaj pesmi, ki so spominjale na Shelleyja, nekatere na Baudelaira, na Blaka in tako dalje in tako dalje. Bile so grozne. S štirinajstimi sem napisala svojo prvo pravo pesem, to je že bil samo moj glas.«
V poetičnem romanu Otroci, ki je prejel med drugim prestižno nagrado NIN za najboljši roman v Srbiji, se soočamo s kompleksnostjo življenja ženske, ki v različnih podobah in slikah ritmizirano niza prizore iz otroštva in odraslosti, saj smo nenehno v prehajanju preteklost–sedanjost–prihodnost, kakor bi pravzaprav bil vse en sam čas.
S prepletanjem brutalnega in hkrati na trenutke nežnega jezika orisuje socialne stiske, materinstvo, družbena vprašanja ter družinske zgodbe: »vprašala sem mamo me imaš rada / rekla je obožujem te / rekla sem tudi jaz te obožujem / ona pa meni ti nikogar ne obožuješ«
»Pisatelji pogosto niso intelektualci, so modreci, preroki, prekleteži, pridigarji … Vendar ne intelektualci. Pisatelji so pogosto monomani.«
V Otrocih se pogosto pojavi motiv morja ali oceana, za katerega mogoče občasno dobimo občutek, kakor da je protipol mestu in prostor nekakšne varnosti v objemu vode: »s sestro se nisem dobro razumela / kakšnih štirideset let / zadnjič ko se nisva razumeli / se mi je zgodil splav / bila je deklica gotovo / ni ji še začelo utripat srce / in moja sestra se je odločila za okrevanje / odpeljat me na morje v novem avtu«
V njenih besedilih je pogosta tudi sama tema strahu, začutimo jo tako v romanu kakor tudi v zbirki Pesmi za žive in mrtve (Pesme za žive i mrtve, LOM): »tu sam i nije kraj nije kraj dok ne bude kraj mrak nije najgore mesto kraj nije najgore mesto strah je najgore mesto« (tukaj sem in ni konca dokler ne bo konca tema ni najhujši kraj konec ni najhujši kraj strah je najhujši kraj). Ali je lahko strah potemtakem tudi pogon ali motivacija za pisanje? »Motivacija za pisanje je božji dar,« odgovarja Milena Marković. »Pisanje je klic, na katerega se moraš odzvati in si ga zaslužiti. Strah, angst, lahko spodbudi pisanje. Da, strah pred neizrekljivim, nemoč. Jaz se vseskozi učim z branjem tujih knjig. Ničesar se nisem naučila med pisanjem, razen ko sem zbirala gradivo za nekatere drame. Vendar takoj, ko mine nekaj časa, pozabim, kar sem se naučila, in grem na nekaj novega. Um se mora pogosto izprazniti, da bi se začelo nekaj novega. Pisatelji pogosto niso intelektualci, so modreci, preroki, prekleteži, pridigarji … Vendar ne intelektualci. Pisatelji so pogosto monomani.«
