Kadar kjerkoli preberem ime Zora Neale Hurston, mi pred oči skoči Nola Darling, ko se prebuja v svoji skoraj kraljevski postelji nekje v Brooklynu in prične pripovedovati svojo zgodbo. Film Spika Leeja She’s Gotta Have It (Mora ga imeti) se namreč odpre s prvimi vrsticami njenega najbolj priljubljenega romana Their Eyes Were Watching God (Njihove oči so gledale Boga, 1937) – s podobo ladij v daljavi, ki na krovu hranijo želje moških. Ampak ženske – ženska njene zgodbe je nepozabna Janie Crawford – »ženske pozabljajo vse tiste stvari, ki se jih nočejo spominjati, in se spominjajo vsega, česar nočejo pozabiti. Sanje so resnica. Nato ukrepajo …«
Tako Nola kot Janie sta lika, ki s svojim samo-iskanjem in iskanjem ljubezni svoje življenje in svobodo (sanje in resnico) jemljeta v svoje roke. S tem pa dobro ponazorita avtorico, ki je avtentičnost in ponos postavila v jedro svojega dela, čeprav je to morda zmotilo druge na (ali ob) njeni poti.
Pisateljica, folkloristka in antropologinja je bila rojena leta 1891 v Alabami – oziroma, če verjamete njej sami, leta 1901. To laž je stkala, da bi lahko pri šestindvajsetih kot mladoletna brezplačno dokončala srednjo šolo, nakar je zavajajoči podatek ohranila vse življenje. Odraščala je na Floridi, v samoupravljani afroameriški skupnosti Eatonville, kjer je lahko dokaze črnskih dosežkov videla povsod okoli sebe in so bili belci le mimoidoči obiskovalci. Svoje rase in njenih družbenih okovov se je zato zares ovedla, šele ko je mesto zapustila. S svojim intelektom, nadarjenostjo, smislom za humor in bogatim značajem je postala pomembna figura harlemske renesanse. Ko ji je januarja 1960 odpovedalo srce, je bila kljub vsemu popolnoma brez denarja. Njen grob je tako ostal neoznačen vse do leta 1973, ko ga je poiskala pisateljica Alice Walker (1944) in nanj postavila nagrobnik z napisom, da tam leži pisateljica, folkloristka, antropologinja – in »genij juga«.
Afroameriške govorice kljub pritiskom nikakor ni hotela omiliti, da bi bila bolj berljiva belcem, saj je verjela, da je bogat prispevek k angleškemu jeziku.
Po obnovi in okrepitvi zanimanja zanjo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, predvsem zahvaljujoč afroameriškim feministkam, se je dokončno zapisala med najpomembnejše in najvplivnejše ameriške pisateljice 20. stoletja. V več kot tridesetletni karieri je napisala štiri romane, dve knjigi s področja folkloristike, tudi Mules and Men (Mule in možje, 1935), avtobiografijo Dust Tracks on a Road (Prašne kolesnice na cesti, 1942) ter več kot petdeset kratkih zgodb, esejev in dram. Če omenjamo, da je pripadala harlemski renesansi, intelektualni in kulturni oživitvi afroameriške umetnosti, glasbe, literature, gledališča in politike predvsem v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja, moramo dodati še, da se je od glavne struje gibanja precej hitro oddaljila. Navsezadnje tudi ker je bilo v želji, da bi odpravilo podobo »starega Zamorca« in vzpostavilo »novega Zamorca«, precej omejujoče.
Njeno pisanje je namreč bolj kot k programski ali celo propagandni stremelo k realistični in izvirni literaturi. Ponos na lastno kulturo se vije skozi celotni opus in se denimo kaže v njenem vztrajanju pri ohranitvi narečij v knjižnih izdajah. Afroameriške govorice kljub pritiskom nikakor ni hotela omiliti, da bi bila bolj berljiva belcem, saj je verjela, da je bogat prispevek k angleškemu jeziku. Kadar mi, ki imamo, milo rečeno, omejen stik s tovrstno govorico, beremo njen roman v originalu, nas kar vleče, da dialoge prebiramo glasno, in tako hitro pademo v njen tok. Likov ne omeji na njihovo raso in trpljenje, temveč jih predstavlja s celovito osebno doživeto izkušnjo, širokim spektrom – zapletenega in seveda ne popolnega – notranjega življenja. Kot posameznike in ne le »tragično enoto rase«. Njen ključni doprinos, ki marsikoga ni pustil brezbrižnega, je tako med drugim v pristnosti, živosti jezika ter slikanju likov v vsej njihovi raznolikosti in človeškosti.
Vse to odkrivamo tudi ob branju prvega izida Zore Neale Hurston v slovenščini. Z lanskim prevodom Irene Duše Draž, izdanim pri založbi /*cf., se nam predstavlja s sicer zgodnjim, a najpozneje izdanim delom. Knjigo Barakun: zgodba zadnjega »črnega tovora« (Barracoon: The Story of the Last »Black Cargo«, 2018) je končala leta 1931, vendar za življenja ni našla založnika. Okoliščine nastanka, mesto v njenem opusu kakor tudi zgodovinsko ozadje trgovanja s sužnji v širši kontekst odlično postavita tako ameriška urednica Deborah G. Plant kakor tudi Petra Meterc v spremni besedi k slovenski izdaji.
»Toliko besed od prodajalcev, a niti ene od prodanih. Kralji in Kapitani, katerih besede so premikale ladje. A niti ene besede od tovora.«
Pripovedovalca zgodbe je Zora Neale Hurston spoznala kot antropologinja med terenskim delom leta 1927, ko je na ameriškem jugu pod mentorstvom profesorja Franza Boasa raziskovala bogastvo izvirnih pripovedk, pesmi in običajev. Obiskovala ga je tri mesece, s pomočjo štipendije za zbiranje folklornega izročila svoje mecenke Charlotte Osgood Mason, ki je finančno pomagala tudi njemu – Oluale Kossola (1841–1935), z angleškim imenom Cudjo Lewis, je iz zahodne Afrike v Alabamo prispel z zadnjo »sužnjarko«, tovorno ladjo Clotilde, leta 1860, potem ko je mednarodno trgovanje že veljalo za nezakonito. Njegovi zgodbi sledimo vse od odraščanja v skupnosti njegovega plemena, napada Dahomejcev na njegovo vas pred zoro, ujetništva in tridnevnega pešačenja do atlantske obale, čakanja v barakunih (zgradbah, kjer so zapirali Afričane pred prodajo in izvozom v Evropo ali Ameriko) do tvegane čezoceanske plovbe, pet let in šest mesecev suženjskega dela v Ameriki, osvoboditve, o kateri ga le obvestijo, ter grajenja skupnosti in družine v Africatownu, kjer je ostal do smrti. Pred sabo imamo celoten razpon tragične zgodbe moža, ki je »edini človek na zemlji, ki v srcu nosi spomin na svoj afriški dom; grozote plenjenja sužnjev; barakun; reve suženjstva; in ki ima za sabo sedeminšestdeset let svobode v tuji deželi«.
Pripovedovalca zgodbe je Zora Neale Hurston spoznala kot antropologinja med terenskim delom leta 1927, ko je na ameriškem jugu pod mentorstvom profesorja Franza Boasa raziskovala bogastvo izvirnih pripovedk, pesmi in običajev. Obiskovala ga je tri mesece, s pomočjo štipendije za zbiranje folklornega izročila svoje mecenke Charlotte Osgood Mason, ki je finančno pomagala tudi njemu – Oluale Kossola (1841–1935), z angleškim imenom Cudjo Lewis, je iz zahodne Afrike v Alabamo prispel z zadnjo »sužnjarko«, tovorno ladjo Clotilde, leta 1860, potem ko je mednarodno trgovanje že veljalo za nezakonito. Njegovi zgodbi sledimo vse od odraščanja v skupnosti njegovega plemena, napada Dahomejcev na njegovo vas pred zoro, ujetništva in tridnevnega pešačenja do atlantske obale, čakanja v barakunih (zgradbah, kjer so zapirali Afričane pred prodajo in izvozom v Evropo ali Ameriko) do tvegane čezoceanske plovbe, pet let in šest mesecev suženjskega dela v Ameriki, osvoboditve, o kateri ga le obvestijo, ter grajenja skupnosti in družine v Africatownu, kjer je ostal do smrti. Pred sabo imamo celoten razpon tragične zgodbe moža, ki je »edini človek na zemlji, ki v srcu nosi spomin na svoj afriški dom; grozote plenjenja sužnjev; barakun; reve suženjstva; in ki ima za sabo sedeminšestdeset let svobode v tuji deželi«.
V ospredju je tako njegov lastni spomin, ki ga Zora Neale Hurston vestno posluša, previdno spodbuja in skrbno prenaša tako, kakor ga izpoveduje sam. Pisateljica poskrbi za uvod, s katerim postavi okvir za epsko življenje, doda tudi nujne opombe, vendar ob prebiranju slišimo predvsem njega samega, njegovo zgodbo z njegovimi lastnimi besedami. S pomočjo opisov njenih obiskov ga še bolje vidimo pred svojimi očmi, ko skupaj jesta lubenico ali rakovice, ko ga premagujeta spanec ali otožnost, ko raje posluša njene pripovedke ali godrnja, da ima delo na vrtu. Razumemo, da mu včasih ni do pogovora, da spet drugič takoj skoči v tok pripovedi. Zato je moč te precej kratke knjige morda prav v tem, da ni hladen znanstveni antropološki zapis, temveč svojevrsten portret, pri katerem se avtorica ne izdaja za objektivno, neudeleženo opazovalko.
Njegovo pričanje je zato še danes pomemben opomnik in ogledalo človeštvu, svarilo, kaj se zgodi, ko drugega razčlovečimo v imenu svojih ozkosrčnih interesov.
Skupaj z njo ugotavljamo: »Toliko besed od prodajalcev, a niti ene od prodanih. Kralji in Kapitani, katerih besede so premikale ladje. A niti ene besede od tovora. Misli ‘črne slonovine’, ‘afriških cekinov’ niso imele nobene vrednosti. Afriški ambasadorji v Novem svetu so prišli in delali in umrli, puščali so sledove, a nobene zapisane misli.« Nujno je slišati drugo plat zgodbe, ki pa je obenem drugačna od večine suženjskih (avto)biografij in še posebej dragocena, saj je bil Kossola rojen v Afriki in je preživel »srednji prehod« – čezatlantski transport. Tudi ton pripovedovanja je zato drugačen, ni junaški ton samouresničenja in ne »izraža eksplicitne politične agende«, kakor v spremni besedi ugotavlja Deborah G. Plant.
Ob branju zaznamo njegovo osamljenost in malodušje, ki se rojevata iz žalovanja ob izgubi bližnjih, a še prej iz iztrganosti, ločitve od domače zemlje in nemožnosti vrnitve kot večnega vira bolečine. Ko mu Zora Neale Hurston pove, da ga je prišla vprašat »toliko stvari«, v odgovor zamrmra: »Hvaljen Jezus! En je prišel vprašat za Cudjota! Kako bi rad enemu povedal, kdo da sem, pa bi mogoče ta en šel en dan na afriško zemlo pa poklical moje ime in bi kakšen tam rekel, ‘Ja, vem jaz, kdo je Kossula.’« Iz te radikalne izgube izvirata izmaličenje in hrepenenje afriške diaspore v Amerikah, ki »predstavlja največjo prisilno migracijo ljudi v svetovni zgodovini«, še poudarja Deborah G. Plant.
To izkoreninjenje ter njegove posledice v kulturah in ljudeh nas napotujejo k izrazu maafa, ki v ki-svahiliju označuje katastrofo in človekov odziv nanjo. Navezuje se na »prekinitev in iztrganje življenj afriških ljudstev ter dolgotrajno trgovsko izkoriščanje afriške celine – od 15. stoletja pa do obdobja zahodne globalizacije« v 21. stoletju (iz slovarja pojmov v knjigi). Vključuje tudi trgovanje čez Saharo, Sredozemsko in Rdeče morje ter Indijski ocean, saj ne gre pozabiti, da se je trgovina s sužnji začela že pred čezatlantsko. Nepretrgano pustošenje, plenjenje, razkosanje celine se, kakor razberemo tudi iz Cudjove zgodbe, po drugi poti nadaljujejo v Ameriki, kjer tudi kot svobodni »nimamo nobene dežele in nimamo nobene zemle«, temveč se še naprej soočajo z izkoriščevanjem, segregacijo in pastmi zakona.
Njegovo pričanje je zato še danes pomemben opomnik in ogledalo človeštvu, svarilo, kaj se zgodi, ko drugega razčlovečimo v imenu svojih ozkosrčnih interesov, ga ponižamo, iz njega naredimo bojni plen, blago, golo lastnino, surovino, tovor in delovni stroj, nenazadnje inferiornega člana družbe, na katerega se ne oziramo ali pa mu le trosimo lepe besede o enakosti. Ali z besedami Zore N. Hurston iz avtobiografije, kjer prizna, da je druženje z njim nanjo napravilo močan vtis. Razkril ji je univerzalnost pohlepa: »Moji ljudje so me prodali in beli ljudje so me kupili.« Visoko ceno plačata naša skupna človečnost in svoboda. Vendar vsaka taka zgodba, povedana z vso modrostjo in resnico preživetega življenja, kljubuje diktatu pohlepa in nas spominja na vso skromno lepoto in ponos, ki ju najdemo na drugi strani.
