Najprej me je zafrknil Book Depository, ki je moj izvod Avtobiografije bodisi poslal kakšni prijetni slovaški družini bodisi pustil, da ga pogoltne težko zapopadljivo poštno omrežje. Potem me je zafrknilo življenje, ki je bilo preveč dobro z mano in preveč polno, da bi mi dovolilo v prenatrpan urnik stlačiti kaj tako postranskega, kot je prebiranje knjig. Moral je udariti november, mesec venečega listja in konfliktnih situacij, in me s svojo brezbrižnostjo spraviti na kolena, da sem se lahko spomnila, zakaj v svojem življenju, čeprav že nekaj let nisem več negotova najstnica, še vedno potrebujem figuro, kot je Stephen Patrick Morrissey, človek, ki je svoj glas in dušo posodil vsako leto bolj kultni manchestrski skupini The Smiths.
Vsi pišoči smo umazani s sledovi svojih predhodnikov. Skozi informacijsko globel se nihče ne prebije neomadeževan. Popackani smo z vplivi in zgledi drugih, s katerimi se včasih ponašamo kot s kosi dragocenega nakita in jih včasih zatajimo kot Cankar svojo mati v blatnih škornjih. Morda je to primeren trenutek, da priznam, da je v mojem primeru eden vodilnih zgledov, hja, ravno Morrissey. Poster-boy kinične depresije in estetiziranega obupa, od letošnjega leta pa tudi pisec, ki je svojo pisateljsko pot začel z najbolj narcisističnim žanrov vseh časov – z avtobiografijo, ki so jo, čeprav je prvenec, pri založbi Penguin izdali med klasiki.
Preden sem jo zares vzela v roke, je Avtobiografija dober mesec ležala na moji nočni omarici, na milost in nemilost prepuščena rastočim stalnim zobem moje mlade mačke. Kdor ima dostop do interneta, ne more biti odporen na govorice, zato sem, preden sem se je z bojaznijo lotila, v nekaj recenzijah zasledila pridušeno negodovanje nad tem, da je začetek sicer dovršen, vendar se knjiga proti koncu sesiri v samoapologetski gnevnik. Strah in nelagodje, s katerima sem se lotevala branja, sta dosegla zenit.
Se je staremu Mozzerju dokončno stemnilo in je postal neznosen? Je res, da se vsak, ki živi dovolj dolgo in dopusti usodi, da ga prevečkrat premikasti, sfiži in je iluzija moralne neoporečnosti nekaj, kar ne preživi pozebe zgodnje odraslosti? Da je človek lahko dober samo tako dolgo, dokler nima ničesar – ne slave, ne ljubezni, ne denarja – kar bi moral ubraniti? Da vsi ljudje na določeni točki dobijo občutek, da so do nečesa upravičeni, da jim nekaj pritiče, da bi moral svet sestopiti iz svojih tirnic njim na uslugo, da jim vsi, ki jih obdajajo, nekaj dolgujejo in da je resničnost okrog njih mravljišče dušečih zamer in prežečih sovražnikov? Se vsaka rahločutnost vedno prevesi v pasivno agresijo, togoto in objestnost? Je za človekovo javno podobo res najbolj razsodno, da umre pri sedemindvajsetih in s svojo starostjo ne meče slabe luči na dostojanstveno mladost?
Vemo, da so rock zvezde v zatonu hitro pokvarljiva roba, človeško življenje pa vzdrži samo določeno količino razočaranj. Ne bi prenesla, da bi moje srce zlomil človek, kot je Mozz. Ne bi prenesla, da bi bila Avtobiografija zanič. Strahov me je delno razrešil šele Terry Eagleton, ki je v Guardianu pred Mozzom snel klobuk z glave in zapisal, da je kot pisatelj zrel za Bookerja. Globoko sem zajela sapo in zagrizla.
Roko na srce, Morrissey je izvrsten pisatelj. Angleščina se upogiba pod njegovo veščo roko kot vdana priležnica in resničnost redko doživi tako ostro, a hkrati tako prisrčno analizo, kot je njegova. Do neke mere drži, da je Mozz najmočnejši, ko pripoveduje o svojem otroštvu v robustnem Manchestru zatohlega dvajsetega stoletja, ki rahločutnosti ni zmogel niti pripoznati, kaj šele, da bi jo znal ceniti. Nisem prva, ki je pomislila, da bi tako hotel pisati Jadran Krt, če bi mu kdaj uspelo postati intelektualec, kakršen si je od nekdaj želel biti. Morrisseyeva velika odlika, ki ga je krasila že kot tekstopisca, je njegova zmožnost prepoznati nasilje in nežno, a odločno pričati proti njemu. In čeprav drži, da je mestoma nergav, samoapologetski in ljudomrzen, je vsem svojim šibkostim navkljub eden redkih ljudi in eden redkih piscev, ki se jih je priučil kultivirati do te mere, da mu je uspelo iz njih iztisniti ne samo prvovrstno umetnost, marveč tudi zelo dostojno etično držo.
S svojim obrnjenim vitalizmom Morrissey priča, da za veličastno literaturo ni treba biti evolucijski zmagovalec. Pravzaprav je z njegovo Avtobiografijo podobno kot z njegovimi komadi. Govori o stvareh, ki jih razumemo in živimo z njimi, vendar se zdijo preveč pomanjkljive, postranske ali nepopolne, da bi se jih zdelo vredno povzdigniti v umetnost. Morrissey je že kot tekstopisec iznašel edinstven način, kako iz sramu izklesati dostojanstvo. Tiste, ki se v svetu človeških stvari nismo znašli najbolje, je naučil, kako rokovati s strahom in negotovostjo, ki vežeta roke in nam preprečujeta, da bi s predpražnika svojega življenja suvereno zakorakali v intersubjektivno resničnost. Dal nam je vedeti, da človeška veličina ne vznikne iz tega, da svojo identiteto odpišemo kot neuspešno in si ne glede na izgube prizadevamo postati nekdo drug, nekdo boljši, uspešnejši in bolj privlačen, marveč iz truda sebi in svetu dokazati, da ga imamo pravico naseljevati vsem svojim pomanjkljivostim navkljub. Hotel je dokazati, da si tudi evolucijski osmoljenci zaslužijo, da bi jih kdo objel, jih ščitil pred svetom in jih imel rad. In nazadnje, a nikakor najmanj pomembno, vedno se je zdelo, da razume, da je na svetu, kjer imata moč in okrutnost vse prepogosto zadnjo besedo, najbolj subverzivno brezpogojno vztrajati pri nežnosti in da za dobrega lahko velja le človek, ki ni pripravljen otrdeti v zagrenjeni maščevalnosti, ki se ne zmore in noče zaščititi z neobčutljivostjo, in svoji koži ne bo nikdar dopustil, da čez in čez postane podplat.
Vse te izhodiščne predpostavke, zaradi katerih je bil Morrissey dobrodošel sopotnik skozi puberteto, so uspešno preživele selitev v nov žanr. Zdi se, da prozni zamah Mozzerju prija, da uživa v tem, da ima prostora, kolikor si ga pač vzame, da lahko razlaga v nedogled, da lahko nalaga stavke na stavke in kopiči jezikovne bravure. Avtobiografija izdatno postreže z vsem, kar od Morrisseya pričakujemo. In če nas po dobrih tridesetih letih, odkar je njegovo negodovanje postalo javno, še vedno zanima, si ga lahko privoščimo na dobrih štiristo petdesetih staneh.
Ne vem, kako je z vami, zase pa lahko s precejšnjo gotovostjo rečem, da mi je na svetu, ki si ga pretežno delim z divjimi svinjami, misel na to, da vsake toliko kdo premore toliko nežnosti, razumevanja in (samo)ironije kot Morrissey, še vedno v uteho. Če si boste morali kdaj odpočiti od brezbrižnosti in grobosti, je Avtobiografija zgolj nekaj klikov stran. Pazite samo, da se ne zatipkate pri svojem domačem naslovu, poštarji se te dni hitro zmedejo.
Morrissey: Autobiography. Penguin Classics, 464 str., 9,72 €.