Mrs. Oscar Wilde. Petdesetminutni radijski dokumentarec Maruše Krese. Napisan v slovenščini, a v Sloveniji neobjavljen, popolnoma nepoznan. Šele ko je vsega konec, izvem, da je Maruša v svojih zadnjih mesecih na podlagi tega dokumentarca, pred leti narejenega za nemški kulturradio, hotela napisati knjigo. Takrat je Maruši Krese uspelo prepričati nekega Angleža po imenu Merlin, da je z njo delil družinsko zakladnico, intimna pisma svoje babice, Constance Mary Lloyd, žene Oscarja Wilda.
V Sloveniji imamo marsikaj, a literarnega novinarstva imamo malo. Ko sem sredi zime dobila v roke nekaj presnetih cedejev z imenom Maruša Krese, nisem imela blage ideje, da je katerikoli slovenski avtor kdaj počel kaj tako sijajnega v tem žanru. In sploh: zakaj te zgodbe nikoli niso prišle do nas? Dobro, dobili smo Vse moje božiče (sicer z grozno zamudo), ki so bili tudi najprej radijska igra, a tisto ni literarno novinarstvo, to bi težko rekli tudi za Vse moje vojne, napaberkovane iz vsega po malem. Kar je umanjkalo, je tisto najboljše. Recimo pisma iz razpadle Jugoslavije iz 1990–92, ki si jih je pisalo pet jugoslovanskih intelektualk (Maruša Krese, Biljana Jovanović, Duška Perišič – Osti, Rada Iveković, Radmila Lazić), vsaka na svojem koncu (Berlin, Ljubljana, Zagreb, Beograd, Sarajevo), medtem ko je njihova država razpadala na kose in so nacionalizmi prešli v orožje, v smrt.
Ta pisma so izšla v knjižni obliki pri nemškem Suhrkampu, v Sloveniji nikoli. Pa bi morala. Ni boljšega učbenika o »dogajanju med slovenskim osvobajanjem«. Kakor bi moral v Sloveniji iziti Marušin dokumentarec iz obleganega Sarajeva, dokumentarec o Titu, dokumentarec o treh starih jugoslovanskih ženskah s treh različnih koncev Balkana, ja, dokumentarec o gospe Oscar Wilde. Literarno novinarstvo brez primere. Pa smo mislili, da pri nas te tradicije nimamo …
A kaj hočemo. Sedim v Berlinu in si vrtim cedeje. Loteva se me groza. Kako bomo to speljali? Torej, spominski večer za Marušo Krese v Berlinu? Pojma nimamo, kaj vse je ta ženska počela v tem mestu, kjer je živela več kot dvajset let. Nikoli pri miru. Samo v Berlinu je zamenjala vsaj pet, šest, sedem, osem hiš. Kdo bi vedel, kdo bi štel. Snemala je dokumentarce, pisala zgodbe, organizirala akcije za oblegano Sarajevo in tamkajšnje pisatelje, gostila begunce v svoji hiši, eni, drugi, tretji, se poročala, ločevala, pakirala kufre, se nikjer in nikoli ustalila, imela arhiva, zbranih del na kupu, a sploh obstajajo Marušina dela, zbrana na kupu?, sanjaj!
Stopnjevanje napetosti: od preproste zamisli do čedalje večje teže na ramenih
Zamisel se je zdela tako preprosta. Spominski večer. Promocija slovenske literature in »dela in lika« Maruše Krese v nemškem glavnem mestu. Na slovenski ambasadi v Berlinu so rekli: »Nekaj takega, kot je v Ljubljani naredila Vita Mavrič.« Aha. Malo morgen. Kje pa imamo kakšno Vito Mavrič v Berlinu? A kdo vodi evidence? Mislim, Berlin vendarle ni Ljubljana, kjer greš enkrat po Čopovi in imaš stvari zrihtane; sploh ker je še v januarju osnovni organizacijski odbor berlinskega dogodka sestavljen iz dveh posameznikov – enega z ambasade, ki Maruše Krese nikoli ni videl v živo in je o njej samo prebral iz časopisov, in ene, ki je Marušo Krese sicer poznala in z njo tu in tam celo sedela na kavi (v Berlinu, v Ljubljani, v Novem Sadu …), a občutno premalokrat, da bi lahko rekla, da o Maruši Krese ve karkoli zadostnega za »kompetentno, poklicano, upravičeno« organizacijo takega večera.
Pa smo tam. Kdo sploh je kompetenten, poklican, upravičen za »promocijo slovenske literature« v tujini? Naj o tem kdo drug.
Mi rečemo, da bo stvar prevzelo novoustanovljeno društvo Periskop ter z asistenco z ambasade začnemo pisati sezname. Maruša Krese je delala na radiu, torej najprej na radio. Renate Jurzik je urednica pri kulturradiu rbb in dolgoletna Marušina prijateljica. Presname cedeje, napiše dolg seznam – prijatelji, znanci, kolegi, več kot trideset ljudi. Vsakemu posebej napišemo pismo, glejte, pripravljamo ta večer, pomagajte. In ljudje pomagajo. Noro. Zasujejo nas pisma o sodelovanjih, vtisih, pogovorih, kavah, solidarnostnih akcijah.
Vsak od teh tridesetih ljudi predlaga nove, vsak od teh novih spet nove. Nekateri se ne odzovejo. Politično korektno napišejo: nekje so se Marušine in moje poti razšle. Ampak … Lahko vam pošljem kakšen video, kakšno fotografijo, kakšen zapis. Nobena skrivnost ni, da je imela Maruša Krese po vsem svetu burne, zelo intenzivne odnose, ki so vztrajno nihali v razpoloženjih. Dobimo tudi žalost in veliko ganjenosti. Mnogi prijatelji in znanci se od nje niso utegnili posloviti, saj je najprej zelo na hitro odšla iz Berlina (njeno hišo že obnavljajo, investitorji so uspeli izprazniti ves blok, izseliti vse prebivalce in po ustaljeni berlinski klasiki modificirajo staro NDR bajto v luksuzna stanovanja …), nato pa tudi v Ljubljani ni ostala dolgo … Vse je šlo tako hitro, pravijo. Ta večer bo zanje kot … Ja, slovo.
In je že marec, april, na naših ramenih pa vedno večja teža. Zdaj imamo kontakte, potrebujemo vsebino. Nekaj prijateljev prosimo, da na večeru spregovorijo par stavkov o Maruši, nekaj, da preberejo kakšen njen tekst. Še enkrat preposlušamo vse cedeje in izberemo radijske odlomke, ki jih bomo odvrteli. Lovimo ravnotežje med »javnim in zasebnim«. Med večerom za tiste, ki so jo poznali in se od nje poslavljajo, in one, ki jo bodo spoznali šele na tem večeru. Po dolgih tednih tišine se oglasi režiserka in umetnica Grace Yoon. Tudi ona ne more priti in tudi ona se je z Marušo na »neki točki razšla«. Težko ji je in ni vedela, kaj nam naj sploh napiše. Potem pošlje link na dropbox. V njem osupljivi »unplugged« video. Maruša Krese bere svoj tekst v nemščini. Tega ni še nihče videl. Maruša Krese bere: »Es wird kein Ende geben.« Ne bo konca.
Slovenski budžet za štiri kave z mlekom, ustanovni statut na berlinskem finančnem uradu ter otroška literatura
Iz Slovenije dobimo budžet, ki zadostuje za štiri kave z mlekom. Seveda ne razmišljamo o tem, da že od januarja delamo brezplačno, ker to ni isto kot zastonj. Po čistem čudežu dobimo prekrasen dogajalni prostor z dvema koncertnima klavirjema, in to brezplačno, kar v Berlinu niti približno ni samoumevno, nasprotno. A na srečo se v mestu letos prvič dogaja mednarodni festival otroške literature Viva literatura!, na katerem vsaki od sodelujočih držav »dodelijo« berlinsko knjižnico, v kateri se bodo dogajale izobraževalne delavnice za otroke. Sloveniji dodelijo knjižnico Bibliothek am Luisenbad s sijajno – kulturnospomeniško zaščiteno – koncertno dvorano. Matjaž Marko z ambasade med mrzličnim iskanjem (brezplačnega) dogajalnega prostora napiše: mislim, da imamo plan B. Ko punce iz Periskopa vidimo dvorano, rečemo, dragi, to je absolutno plan A.
Letošnji slovenski gost festivala Viva literatura! je ilustrator Damijan Stepančič. Popolnoma po naključju večer za Marušo tudi datumsko pade v isti teden kot otroški festival. Knjižničarke v četrti Wedding, ki sicer slovi kot domači becirk bratov Boateng, a hkrati kot »etnično mešana in zato nevarna«, so navdušene, da bi tukaj poleg delavnic za otroke pripravili tudi literarni večer s pomembnimi gosti. Spremenimo ime: v knjižnici Luisenbad se dogaja festival slovenske literature, za otroke in odrasle. Ja!
Zadnji mesec je en sam kaos. Novoustanovljeno društvo Periskop za povezovanje ustvarjalnih perspektiv v Sloveniji in Nemčiji mora že tretjič spremeniti ustanovni statut, ker na berlinskem finančnem uradu niso zadovoljni z našo formulacijo osnovnih namenov društva. Ne razumejo, recimo, kaj pomeni formulacija »manj vidne kulture v Nemčiji«. Pravijo, da so tukaj vse kulture enakovredno vidne. Hm. Oporekanja birokratom so neproduktivna, zato pač spremenimo v tisto, kar hočejo. Teden dni pred Marušinim večerom dobimo končni blagoslov. Zdaj smo tako daleč. Lahko organiziramo ustanovni zbor. In še pred tem izpeljemo svojo prvo prireditev v Berlinu.
Slovo od Slovenije in stapljanje s svetom
Marušina družina sporoči, da v celoti pride v Berlin. Vsi otroci, vsi vnuki, sestra. Podpre nas ena najpomembnejših literarnih inštitucij v Nemčiji, fundacija S. Fischer Stiftung, ki finančno pokrije tudi izdelavo razširjenega vzorčnega prevoda Marušinega romana Da me je strah? v nemščino. Prav tako pokrije potne stroške nekaterim pomembnim gostom prireditve, z njihovo pomočjo si lahko privoščimo dva profesionalna igralca, ki bosta brala Marušin roman. Sven in Silke Riemann, otroka Wernerja Riemanna, dolgoletnega igralca gledališča Berliner Ensemble, ki je sodeloval še z Brechtom.
Andrej Lovšin s Tradukija uredi, da bomo imeli na večeru prav vse Marušine knjige v nemškem in slovenskem jeziku. Meseci usklajevanj, potovanj knjig z letali, v kovčkih, tovornjakih in po pošti. Na drugi strani »one-man-band« z ambasade ureja cateringe in pogostitve, darila za goste, vabila, vino in krožničke za pecivo. Ko utegne, apelira na novinarje, naj vendarle pokrijejo prireditev. Celo metlo zrihta, ker med dopoldanskimi delavnicami za otroke in literarnim večerom nihče ne počisti knjižnice, pa jo pač mi. Zdaj imamo vse, kar potrebujemo, vročina je na vrhuncu.
Dobesedno. 18. junij, ko se Marušin večer zgodi, je (do danes) najbolj vroč dan poletja v Berlinu. Pred in po njem surfamo na blagodejnih dvajsetih stopinjah, tisto popoldne pa gre na krepkih trideset. Dvorana, obrnjena na zahod, se nikakor ne uspe prezračiti, sploh pa ljudje kar prihajajo in prihajajo. Dvajset, štirideset, osemdeset, sto. Nihče ni pričakoval, da bo takšen obisk. Vse je polno. Ljudje stojijo. Otroci se nervozno presedajo. Vroče je. In čustveno nabito.
.jpg)
Odpremo z Da me je strah? Video, ki ga je posnel Marušin sin Jakob Weidner, poskrbi za prve solze. Organizatorji in nastopajoči v prvi vrsti se delamo, da nič ne vidimo. Igralca blestita, dvajset minut romana švigne mimo kot blisk. Ljudje navdušeni. Po prireditvi dobesedno razgrabijo osemdeset izvodov vzorčnih prevodov, padajo predlogi za najboljše založbe, ki bi roman izdale v nemščini. Operna pevka Elvira Hasanagić začrta glasbeno spremljavo večera. Nihče ni pričakoval opere na večeru za Marušo, bolj kakšen sarajevski punk ali Boba Dylana. A Elvira (kako že? Slovenka bosanskih staršev, ki živi v Berlinu? grrr, prekleta označevanja!) je naš »super izvozni artikel«, poje na najpomembnejših nemških odrih, za jesen pripravlja avtorsko ploščo pri založbi RTV Slovenija. Sploh pa: na vseh radijskih dokumentarcih Maruše Krese je vsaj en operni napev, tudi na tistih, kjer je Maruša sama skrbela za glasbeno opremo. Mislim si, da bi ji bil »Der Stern« Richarda Straussa všeč: »Ljudstvo sanja o zmagah, jaz sanjam o miru.«
Na spominskem večeru, ki ga je vodila prevajalka Tina Štrancar, smo dobili »novinarsko verzijo« slovenske ambasadorke, ki je kot dopisnica v Nemčiji delala v istem času kot Maruša Krese in je pokazala, da so lahko tudi nagovori ambasadorjev na prireditvah vsebinski in človeški. Dobili smo vodjo S. Fischer Stiftunga Antje Contius, ki je brala Marušino poezijo, in Annemarie Türk, ustanoviteljico Kultur Kontakta Austria, ki je prav tako brala iz Marušine pesniške zbirke. Renate Jurzik se je v dolgem, intenzivnem govoru spomnila vseh Marušinih »nemških obdobij«, predvsem pa njenega dela na radiu. Slišali smo odlomek iz radijskega dokumentarca z jugoslovanskimi pismi: Maruša je v svojem pisala o tem, kako leži v bolnici s sinom Davidom in mu daruje svojo ledvico, medtem ko se v Jugoslaviji začenja vojna.
Pisateljico Ruth Fruchtman je čakala najbolj »politično nekorektna« naloga. Iz oči v oči s slovensko ambasadorko je prebrala Marušin kultni tekst »Abschied von Slowenien, Slovo od Slovenije«, ki ga je v času slovenskega osamosvajanja in razpada Jugoslavije napisala za nemški časopis Die Zeit, v njem pa (poleg nenehnega spraševanja o tem, kaj je domovina, kje je dom) zavzela kritično držo do tistih slovenskih pisateljev, ki so v navalu intelektualnega nacionalizma v hipu zradirali svojo preteklost v nekdanji skupni državi, svoje uspehe, privilegije in dobljene nagrade, in se prelevili v tragične žrtve komunističnega sistema, ki jih lahko reši le »avstro-ogrski kralj«. Po tistem članku so jo v Sloveniji oklicali za ortodoksno komunistko, sama pa sedaj dosti bolje razumem, zakaj Marušina najpomembnejša, skrajno pacifistična dela nikoli niso bila objavljena pri nas.
Na spominskem večeru smo slišali radijski odlomek iz Sarajeva, ko je z mikrofonom snemala ženske, ki pojejo, otroke, ki vzklikajo, filme, ki se ilegalno predvajajo, medtem ko zunaj padajo bombe, slišali smo življenja, kot se živijo, ne, kot se kažejo. Marušina družina nam je odprla svoj fotografski arhiv, zato smo poleg radijskega odlomka vrteli njene najbolj osebne fotografije, ko je bila mlada, tai chi na travniku, šotor na morju, z otroki v pustnih maskah. Skoraj vsak v občinstvu se je našel na kakšni fotografiji, še dobro, da je bila med predvajanjem tema.
O Marušinem Sarajevu je govoril berlinski novinar in aktivist Rüdiger Rossig, ki se je spomnil nekega usodnega potovanja z Marušo v oblegano Bosno, po katerem je on ostal v Sarajevu in tam spoznal mater svojih otrok. Od vseh najbolj čustven je bil nastop pisatelja Andreasa F. Müllerja, ki je dolgo »uporabljal« Marušino berlinsko stanovanje kot pisarno, saj doma zaradi otrok in premalo prostora ni mogel pisati. To je bila iskrena, ganljiva in ravno zaradi tega zbegano zmedena pripoved o Maruši med spreminjanji razpoloženj, o Maruši brez denarja, o bolni Maruši, ki se zapira vase in hoče domov, k otrokom.
Po prireditvi se je Andreas opravičeval, da mu je bilo težko in da je zablokiral, da kljub »plonk listku« nekje vmes ni več vedel, kaj sploh naj še reče, kar je njegov govor (v tedaj že grozni vročini nabito polne dvorane) raztegnilo v nedogled, a obiskovalci so razumeli sporočilo: na spominskem večeru je treba govoriti z nasmehom in se spominjati lepega, a dejstvo je, da bi Maruša Krese brez pomoči berlinskih (in drugih) prijateljev večkrat težko preživela, da so v Sloveniji njene prošnje za štipendije večkrat zavrnili, tudi z argumentom, da »niso socialna ustanova«, pri tem pa ostaja nerazumljeno dejstvo, zakaj njenih najboljših del v Sloveniji ni nikjer …
Zato še dobro, da imamo tojote. Jürgen Jakob Becker iz Literarisches Collocquium Berlin je v svojem prispevku govoril o Marušinih kultnih avtomobilih, ki so bili njen pravi dom, in o vseh tistih petih, šestih, sedmih, osmih hišah v Berlinu, mimo katerih se človek sprehaja z otroki in jih vsakič znova sprašuje: »No, ugibajte, kdo je bil pa tukaj doma?« In vsi v en glas: »Maruuuuušaaaaa.«
Takšna obredja imamo. Vsak svoja. Takšno literaturo. Marušin drugi mož, Anselm Weidner, je po dogodku dejal: »Kako pogumno, da je slovenska ambasada podprla večer za Marušo, ki je bila vedno tako antinacionalna, kozmopolitska.« Matjaž Marko z ambasade je odgovoril, da mogoče v kakšni drugi sestavi ekipe na ambasadi to ne bi bilo mogoče. Mene je ob tem skoraj kap. A vem, da je res. Še vedno smo tam, da je odvisno od »sestav«, kaj bomo in česa ne bomo predstavljali kot »svoje«. In res ne vem, kdo je kompetenten, poklican, upravičen za »promocijo slovenske literature« v tujini. Vem pa, da mora biti promocija celostna, profesionalna in dobro izpeljana. In da lahko uspe le, kadar avtorja ne označujejo značke »nacionalen«, »antinacionalen«, »slovenski«, ampak preprosto … »dober«?, »relevanten«?
In ker ljudje včasih razumemo samo številke: Marušinega večera se je udeležilo približno sto dvajset ljudi (v glavnem nemškem mestu med svetovnim nogometnim prvenstvom), razdelili smo osemdeset izvodov vzorčnega prevoda, prodali Marušine knjige v nemškem in slovenskem jeziku in dobili več kot petdeset zahvalnih pisem z navdušenimi pohvalami večera in predvsem: Marušinega dela. Nam se je odvalil kamen od srca. To smo počeli prvič, polni dvomov. Nobenega zagotovila nismo imeli, da nam bo uspelo in kako se teh stvari sploh lotiti. A zdi se mi, da smo šli v akcijo s precej zdravorazumskim argumentom. Torej: če naj bodo uspešne, se promocije literature ne delajo predvsem zase ali za svoje prijatelje. Če naj bodo uspešne, se literarne promocije delajo predvsem za literaturo. Po možnosti dobro.
