Slovenci vedo, kaj sestavlja njihovo literaturo, kdo so velikani, ikonični avtorji, katera so temeljna dela, o katerih se mladina uči v šoli. Toda kaj o slovenski literaturi menijo tujci? Veliko slovenskih literarnih del, verjetno večina, je nedostopna tistim, ki ne znajo odlično slovensko. Sam govorim in berem slovensko. Prevajal sem celo knjige. A še vedno je branje literarnih del v slovenščini zame trdo delo, saj je težko prodreti v vse subtilne pomene. Zato slovensko literaturo raje berem v angleškem prevodu. Odkar sem zaljubljen v Slovenijo (in v Slovenko), sem prebral vse, kar je na voljo v angleščini, a tega je razmeroma malo. Presenečen sem nad tem, koliko del, ki jih Slovenci uvrščajo med kanonične, še vedno ni prevedenih v angleščino. Zato je pogled tujca na to, kaj ustvarjajo slovenski pisatelji in pisateljice, zelo drugačen in precej omejen.
Prva knjiga, ki sem jo v celoti prebral v slovenskem jeziku, je bila Čefurji raus! Gorana Vojnovića. Vse sem razumel, ker glavni junak govori podobno kot moja tašča. Založba Beletrina se je z mano pogovarjala o možnosti prevajanja, vendar je roman napisan s tako specifičnim glasom, v slengu z veliko nametanih srbohrvaških besed, da bi bilo nemogoče ustvariti dober prevod, uspel bi mi lahko le funkcionalen prevod, pri katerem pa bi se izgubil ves žmoht. To je ena največjih težav pri prevajanju. Najprej mora prevajalec razumeti subtilne pomene in reference, ki imajo velikokrat malo opraviti z jezikom in bolj s kalejdoskopom kulturnih in zgodovinskih dejstev in skupnih izkušenj ljudi, ki so živeli na nekem območju v preteklih letih, nekaj, kar se je absorbiralo v kulturni kisik in česar se je zelo težko naučiti ali komu razložiti, saj je v sistem vstopilo podzavestno. V prevodih zato najbolje delujejo romani, ki imajo odprte, ne pa skrite pomene. Subtilni pomeni se ne prevajajo dobro. Seveda obstajajo tudi izjeme.
Ker sem tudi sam prevajal knjige (čeprav sem pisatelj, ki zna prevajati, ne pa prevajalec), me osupnejo sposobnosti nekaterih profesionalnih prevajalcev. Veličastno mojstrstvo so denimo prevodi Rawleyja Graua, še posebej prevod največjega sodobnega epskega romana, Kronosove žetve Mojce Kumerdej. To je prevod, ki se zdi, da je posesal vse subtilnosti in jim poiskal anglofonsko ustreznico. V glavi se mi zavrti, ko pomislim, kako je moral potekati proces prevajanja in koliko dela je bilo vanj vloženega. Drugi osupljiv prevod, ki sem ga pred kratkim prebral, je opravil Jason Black, ki je prevedel roman Jasmina B. Freliha Na/pol. Temu seznamu prevajalskih mojstrovin bi dodal prevod kratke zgodbe Aleša Štegra Čaj v muzeju, objavljenega v zbirki Goodbye To All That: Writers on the Conflict Between Life and Art, ki ga je opravila Urška Charney. In redno me navdušuje Michael Biggins, ki prevaja Draga Jančarja.
Ker tudi sam presajam besedila iz enega jezika v drugega, vem, kako težko delo je to. Ko prevajam, v resnici ne prevajam. Preberem original in nato napišem svojo angleško različico teksta. Ne prevajam besede za besedo ali fraze za frazo. Vpijem tisto, kar mislim, da želi avtor sporočiti, in nato to napišem v najbolj ustrezni angleščini. To je bil moj pristop pri prevajanju Jugoslavije, moje dežele Gorana Vojnovića, pri mojem najnovejšem prevodu 7 Unicorn Drive Danija Polajnarja (zgodba o Izi in Samu Loginu) ter pri prevodu, ki ga pravkar zaključujem, Moja žena ima vedno prav Kamenka Kesarja.
V tej kolumni bom obravnaval slovenska leposlovna dela, ki so na voljo v prevodu (stvarno literaturo bom prihranil za kasneje).
Dolga leta sem živel srečno nomadsko življenje, bival sem v različnih evropskih mestih in proučeval možnosti, da se v njih naselim za stalno. Del tega proučevanja je bilo tudi to, da sem bral izključno literaturo kraja, v katerem sem živel. Ko sem se pred skoraj 15 leti preselil v Ljubljano, sem imel na voljo precej omejeno izbiro branja. Omenil bom samo dela, ki so mi bila všeč. Prvo je bilo Alamut Vladimirja Bartola. To je knjiga, ki nima nič skupnega s Slovenijo. Dogajanje je postavljeno v srednjeveški Iran, govori o fundamentalističnih islamskih morilcih, pisatelj pa je imel v mislih analogijo s fašistično Italijo pod Mussolinijem. Pa vendar imajo mnogi to knjigo za največje delo slovenske prozne literature. Upravičeno. Je večno aktualno, veličastno ter povsem moderno delo, čeprav je zgodovinski roman. Izkazal se je za preroškega v kontekstu 11. septembra in ISIS. Ko sem prišel v Slovenijo, v angleščini ni bilo na voljo niti eno delo Ivana Cankarja, za katerega sem slišal, da je najboljši slovenski prozaist. Kasneje je nekatere njegove eseje odlično prevedla Erica Johnson Debeljak, vendar ostaja večina njegovega opusa za tiste, ki ne razumejo slovenščine, »nevidna«. Že pred leti je moja žena prevedla uvodno poglavje romana Na klancu za anglofonsko literarno revijo, in to je predstavljalo prvo priložnost, da angleško govoreči svet doživi Cankarja.
Seznam slovenskih romanov, ki so na voljo v angleščini, je kratek, vendar se je zaradi sodelovanja med založbama Beletrina in Istros Books v Veliki Britaniji v zadnji letih precej razširil. Objavili so že omenjeno Kronosovo žetev, Sušno dobo Gabriele Babnik, Bilijard v Dobrayu Dušana Šarotarja, Mrgolenje prahu in Veliko žival samote Evalda Flisarja, Figo Gorana Vojnoviča, Mazohistko Katje Perat, Konec. Znova Dina Bauka, Odpusti Aleša Štegra, ki ga je opravila moja žena, in prevod Jugoslavije, moje dežele Gorana Vojnovića, ki je moje delo.
Po navedbah spletnega mesta za knjižne navdušence Goodreads je v angleščini na voljo 72 slovenskih literarnih del. Toda precejšen del seznama sestavljajo pesniške zbirke (večino tega seznama, 11 knjig, zavzameta Tomaž Šalamun in Aleš Debeljak) in neleposlovna literatura (od tega 10 del Slavoja Žižka) ter peščica avtorjev, za katere še nikoli nisem slišal (kar kaže na to, da v Sloveniji ne veljajo za velike avtorje, čeprav imajo knjigo, izdano v angleščini).
S perspektive tujca je najvidnejši slovenski romanopisec Miha Mazzini. Če sem prav preštel, je v angleščini na voljo šest njegovih romanov in eno neleposlovno delo. Je tudi moj najljubši slovenski pisatelj. Po mojem mnenju je najbolj »anglo-friendly«. Skupaj poučujeva na delavnicah pisanja in se o vsem strinjava. Morda je prav zato toliko prevajan v angleščino. Romani z veliko akcije, romani, ki kažejo in ne govorijo, ki nimajo dolgih odstavkov, ki imajo odprte, ne pa skrite pomene, se najlažje prevajajo in so tudi najbolj privlačni za anglofonske bralce. Ti romani niso objektivno »boljši« kot bolj literarni, počasnejši, slojevitejši romani. Slednje je samo veliko težje prevesti in tuji bralec jih težje doživi v vsem njihovem sijaju.
Katere slovenske romane v angleškem prevodu sem prezrl in jih moram obvezno prebrati? Predloge podajte v komentarjih na družbenih omrežjih. Vesel in hvaležen bom prebral vse, kar je izšlo v dobrem angleškem prevodu. Čeprav bi lahko prebral slovenski izvirnik, bom v knjigi veliko bolj užival v svojem maternem jeziku. Bral bom z užitkom, brez občutka, da trdo delam, kar pri meni povzroča branje v slovenščini.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
