»Nazadnje je krivil celotno Ameriko za njene velike obljube in za to, da nobene ni držala. Kje je bil dober šiht, za katerega je slišal kot mladenič? Kje je bil uspešen biznis? On se je držal svojega dela dogovora: delal je trdo. Dva šihta, tri. Dan in noč. Nadure. Kot pomočnik v pralnici. Kuhar. Sprevodnik. Natakar. Portir. In kje je bila njegova sreča? »Amerika,« je robantil, »ta laž od države!«
Kost, Fae Myenne Ng
»V Ameriko greš,« je rekel prijateljičin oče, ko sem odhajala, »da te spremeni.« Spremeni v kaj? Je bilo kaj narobe s človekom, kakršen sem bila do 13. avgusta 2016? Premalo izkušena? Premalo svetovljanska? Prevelika socialistka? Moj brat, na primer, pogosto reče, da človek, ki se mu v življenju ni nič zgodilo, nima o ničemer pisati. Pa je treba za to, da bi se človeku kaj zgodilo, res spakirati kovčke in se preseliti čez Atlantik? Odhajala sem polna odporov. Vem, kaj delam? Vem, kaj hočem? Retorična vprašanja niso samo stvar slabega sloga, so tudi stvar slabega počutja. Skoraj bi rekla negotovosti, a v resnici je ravno obratno. So znak gotovosti, ki ji raje ne bi pogledali v obraz. Še vedno sem polna odporov. A, hecno, kljub vsemu sem šla. V iskanju otvoritvene suverene odločitve, prvega poglavja bildungsromana, ki bi iz veliko prestarega otroka, kakršen sem bila še pred nekaj urami, napravil svojega naziva vrednega človeka, iz dekleta, ki se s preveliko samoumevnostjo prilagaja pričakovanjem in potrebam drugih, pa svojega naziva vredno feministko, sem spakirala kovčke, in se z ene province vesolja preselila na drugo.
Socializirati se z družino, televizijo, avtom in iskati intimo v Ikei
St Louis, Missouri in srednji zahod kot miselni konstrukt so prej kraji, kamor se vračaš, kot kraji, kamo se priseliš. Če te nanje ne veže iracionalna vez spomina, ki iz geografije dela domovino, ni jasnega razloga, da bi idealiziral to zaplato ravnine, ki ločuje en nezapopadljiv ocean od drugega. Srednji zahod je Amerika velike revščine in velike praznine. Žit in trav, ki plapolajo v vetru, ne da bi jih kdorkoli videl. Ljudi, ki živijo v veliki bedi, a vseeno zase ne bodo nikoli priznali, da so del tretjega sveta. Trumpovih volivcev. Bencinskih črpalk, kamor zapelje en avto na teden. Rasnega nasilja. »Kar Evropejec v Ameriki najbolj pogreša,« je nekoč navrgel švicarski novinar Martin Woker, »je urbano življenje.« Mesto, ki premore center, center, ki premore bife, bife, ki premore sentiment agore, kamor se pridejo ljudje menit o javnih stvareh. Niso samo razdalje tiste. Velika samota srednjega zahoda tiči tudi v tem, da po preriji redko posejana mesta komaj funkcionirajo kot mesta. St Louis, na primer, je mesto, po katerem nima smisla pešačiti. Je mesto spalnih naselij, predmestji in getov, kjer število prebivalcev ni nikakršno zagotovilo za to, da boš kjerkoli naletel na socialno življenje. Kot bi se Američani čisto zares socializirali samo s svojo družino, s svojo televizijo in s svojim avtom.
Moj norveški prijatelj, čigar življenje so – precej bolj od mojega – zaznamovale selitve in Ikea, je nekoč rekel, da ni ničesar bolj samotnega od človeka, ki sedi na tleh v praznem stanovanju in si z majhnim imbus ključem nemočno prizadeva ustvariti red med raztresenimi poličkami in predali. Ko sem vreče in škatle znosila v svoje stanovanje in tujka, med tujimi stenami, razmišljala, da se je tako verjetno počutil Neil Diamond, ko je pisal I am, I said, sem se skorajda strinjala. A to ni bilo vse. Še nekaj je bilo. Nekaj hujšega. Občutek, na katerega me ne bi moglo pripraviti nič na svetu: sreča, ki se čisto neopazno priplazi vate, ko prestopiš prag Ikee na drugem kontinentu. Obljuba reda, ki leži v znani razporeditvi predmetov. Mir, s katerim kupiš pohištvo, ki ga že poznaš. Vsa ta intima v tej najbolj generični vseh generičnih stvari na svetu.
In tako se je uradno otvoril moj socialni eksperiment z Ameriko. Z jet-lagom, v svežih sobanah, brez spominov, z bornim izborom robe iz Ikee. Prejšnji najemnik je za sabo pustil zgolj listek na kuhinjskem pultu, poročilo, da je čistilni servis opravil svoje delo. Z balkona sem videla nekaj stavb, parkirišče in orjaško ameriško zastavo, ki je spokojno plapolala v vetru.
Ko sem proti večeru poskušala poiskati bližnji bife, se je izkazalo, da živim v varovani soseski. To pomeni, da so naše skrbno negovane trate, naše lično renovirane opečnate fasade v historičnem slogu in parkirišča, kjer puščamo svoja terenska vozila nezamisljive velikosti, obdana z ograjo, ki nas ščiti pred zunanjim svetom in se, ko sonce zaide, zaklene z debelo ključavnico. Ko sem svoje prve dni po prihodu po vsej soseski iskala trgovino, v kateri bi lahko kupila metlo, me je policist, ki je noč in dan parkiran pred lokalno postajo metroja, prijazno opozoril, da je na moji levi park, kjer metle bržkone ne bom našla, na moji desni pa geto – kjer metel ne uporabljajo. Niti pomežiknil ni, med tem, ko je govoril. In zakaj bi – nenazadnje je izrekal zgolj samoumevnosti. Ker v St Louisu tako pač stojijo stvari. Revni belci in revni črnci drug drugega krivijo za svojo nesrečo in radostno prispevajo k statistiki kriminala, ki poroča o tem, da je naše mesto eno za življenje najbolj nevarnih mest v ZDA, med tem pa ima pri vsem skupaj dobiček nekdo tretji.
Levičarsko jadikovanje
»Life, honney, happens to everybody,« je rekla vratarica po tem, ko me je po nekajurnem opoldanskem sprehodu čez St Louis, po pripeki in skozi skoraj devetdeset odstotno vlažnost v zraku obvestila, da sem bila narobe obveščena in da lahko kartico, ki jo potrebujem za pralnico, prevzamem pri hišniku, dve nadstropji pod mojim novim stanovanjem, na drugi strani mesta. In res je: vsakemu, ki se je bil prisiljen soočiti z nevšečnostjo biti rojen, se zgodi življenje. A so življenja in so življenja. In so skupnosti in so skupnosti. In je Amerika. Država, ki me po slabem mesecu najinega skupnega življenja še vedno navdaja z grozo. Celo huje: bojim se, da sem na tihem prepričana, da je moj strah pred Ameriko tisto, kar ohranja mojo človečnost.
Stari kitajski imigrant iz uvodnega citata je že vedel, o čem govori: Amerika je laž. Vem, sliši se prazno in naphano, ampak je res. Samo poskusite napeljati plin v svoje novo stanovanje, kupiti najemniško zavarovanje ali živila v supermarketu. Vsa banalna opravila, vsi profani izdelki, vse, kar je neobhoden in povsem nesenzacionalen del posameznikovega vsakdanjega življenja se v ZDA javlja s podtonom »ZADELI STE NA LOTERIJI, KAKO SREČNI MORATE BITI!!!!!!«. Vse v redu, saj ne, da je kaj narobe s tem, da bi se človek radostil posvetnega. Težavno je to, da so vse te stvari, ki bi se jih morali s tako akutnostjo veseliti, vprašljive. Zavarovalnica vas bo obrala do kosti. Hrana vas bo spravila v grob. V stanovanju, ki ste ga preplačali, bodo vsa vratca vseh omaric popadala s tečajev. Prepad med samonaracijo in ontološko resničnostjo stvari, pa naj gre za resnične 3D izdelke, storitve ali čisto metafizične koncepte je tukaj tako velik, da bi bilo skoraj potratno iskati kompleksnejšo besedo zanj, ko pa »laž« tako dobro opiše, za kaj pri vsem skupaj gre.
Vzemimo na primer svobodo. Saj veste: Amerika je dežela svobodnih. Svoboda je njen temelj, njen največji ponos in izvozni artikel hkrati. Če je Amerika označevalec, je svoboda označeno, ki se skriva spodaj. Amerika, kot velika zmagovalka hladne vojne še vedno razume, da je bilo treba pošast komunizma poraziti zato, ker stoji na poti svobodi, ker ji postavlja mejo, ker je nož, ki bo orlu prirezal peruti. Pa vendar je Amerika ena najbolj paternalističnih družb, kar sem jih v svojem kratkem življenju srečala. Amerika ne verjame, da bodo odrasli ljudje svojemu vedenju postavili meje, zato jim raje vse prepove. Prepove jim sprehajati pse, namesto, da bi jim sugerirala, naj jih vzgojijo. Prepove jim sprehode skozi park ponoči, namesto, da bi se vprašala, od kod ves ta kriminal, s katerim se je prisiljena soočati. Ob ceste postavlja pasivno agresivno prometno signalizacijo, ki voznikom kot njihova gospodovalna mati sporoča, da so, ker ne upoštevajo omejitve hitrosti, slabi ljudje. Svoboden, se zdi, si samo v tem, da kar najhitreje zapraviš ves svoj denar za stvari, ki jih pravzaprav ne potrebuješ.
Saj vem, bere se kot standardno levičarsko jadikovanje, za katerega ti niti razmisliti ni zares treba, samo za tipkovnico se usedeš in jamraš. In še vedno se zelo dobro spomnim napuha, s katerim sem sama včasih merila ameriške intelektualce, ki so mi tu in tam prečkali pot. A slab mesec življenja v St Louisu človeka res vrne k osnovam.
Zadnjič sem se sprehajala skozi Forest park (sicer neizpodbitno eden najlepših parkov, kar sem jih v življenju prehodila), ko sem naletela na nenavaden prizor. Pobočje, vrh katerega leži muzej umetnosti, je bilo posejano s plapolajočimi ameriškimi zastavami. Počutila sem se malo kot Wordsworth med narcisami, samo čisto drugače. Ne bi rada brez potrebe zvenela preveč metaforično, a bilo je, kot bi zatavala v vrt nacionalizma. Seveda, pozabila sem. Bil je 11.9. Vsaki žrtvi terorističnega napada je pripadla ena zastava. Plapolale s v svetlobi zahajajočega sonca, zelo usodno, zelo zgovorno. In v tem je vsa tragika stvari. Kar Amerika zmore, so velike geste posvečene njenim abstraktnim, idejnim ali pokojnim državljanom. Česar ne zmore, je urediti stvari tako, da njenih resničnih državljanov nakup toaletnega papirja ne bi pahnil na rob revščine. Že ves mesec se vračam k enemu in istemu vprašanju: kako bogat moraš v Ameriki pravzaprav biti, da ne bi bil reven?
Katja Perat, članica AirBeletrininega uredništva, se je avgusta 2016 preselila v Ameriko, kjer je dobila štipendijo za doktorat iz primerjalne književnosti. Dvakrat na mesec vas bo seznanjala s svojim življenjem v deželi svobodnih.
