»Kolesaril si. Hodil sem v nasprotno smer. Na balanci si imel plastično papigo. Nasmehnil sem se. »Živjo,« si rekel in mi vrnil nasmeh. Moje večno občudovanje si si zaslužil s tem, da nisi nosil nogometnega dresa. To je to. Kava?«
Zgrešena srečanja, San Diego 2011
.jpg)
Ko sem pred meseci sprehajala psa, sem na kratkem stopnišču pred eno identičnih opečnatih hiš, iz katerih je sestavljena naša soseska, naletela na moškega, ki je malical po videzu sodeč mrzlo solato s testeninami v plastični embalaži iz delikatese. Lep pes, je rekel in me, še preden sem se mu v imenu svojega psa uspela do konca zahvaliti, začuda ne prvi in začuda ne zadnji, vprašal, če sem Nemka. Še vedno se spomni, mi je povedal, ko sem mu odgovorila, da nisem, kako je jokal, ko je razpadla Jugoslavija. Jokal je, je rekel, ker se je njegova mama nekoč videvala z nekim Dalmatincem in se od poletja, ki ga je kot otrok preživel v Dubrovniku, nikdar ni mogel zares otresti občutka, da je bila to gotovo najimenitnejša država vseh držav. Te mrzle makarone, je rekel nato, malica pred svojo hišo, ker je njegov sin zaspal v avtu. Ves dan je bil bolan, bolel ga je trebuh, je rekel, in zdaj je končno zaspal – kako okruten bi moral biti oče, da bi ga v takem trenutku zbudil? Njegov sin, šestletnik, je posvojen, mi je povedal, in z ženo se še vedno nista uspela zediniti glede tega, kako izbrati najprimernejši trenutek, da bi mu to povedala, nekateri članki, ki jih je našel na internetu, pa pričajo o tem, da je najprimernejši trenutek morda zdaj, pri šestih, že zamujen za vedno. Nato se je otrok zbudil in pogovor se je pogreznil v praznino, iz katere je vzniknil. Moj pes in jaz sva nadaljevala svojo ustaljeno pot skozi sosesko.
Bilo je nenavadno srečanje – in hkrati povsem vsakdanje. Nekaj dni kasneje sem na avtobusu naletela na mladega moškega, ki je šoferki v detajl razložil svojo romantično situacijo: zaljubil se je v starejšo žensko, ki jo hkrati občuduje in pred njo trepeta in ne more razločiti, kateremu impulzu bi sledil. Veliko Američanov poznam, ki ljudi, ki so jih komaj spoznali, drugim ljudem, ki so jih komaj spoznali, predstavljajo kot svoje prijatelje. Določena stopnja zaupljivosti, opažam, se tukaj razvija hitreje, kot sem je vajena, kot bi jo k temu silila hipermobilnost povprečnega ameriškega življenja. V življenju, v katerem vsi nenehno zasledujejo delovna mesta, sanje in priložnosti prek desetero različnih zveznih držav, je treba ukrepati hitro: če svojih najbolj intimnih bojazni in pričakovanj ne boš zaupal prvemu človeku, čigar obraz bo zmogel privzeti videz razumevanja, bodo morda za večno ostala neizražena. Zato Američani govorijo. Ne toliko drug z drugim kot drug drugemu. Na svoji razmeroma samotni poti skozi življenjske odločitve pripoved, ki jih drži skupaj v zgodbo njihovega življenja, utrjujejo s tem, da jo ponavljajo pred neznanim občinstvom, ki vanjo nima dovolj vpogleda, da bi o njej lahko razsojala, lahko ji le ljubeznivo prisluhne.
Ko sem nekomu pripovedovala o svojem razmerju do doma, ne nujno konkretnega, lahko tudi zgolj konceptualnega, sem rekla, da verjamem v resne zveze. Da verjamem, da je nemogoče imeti odnos s krajem, ne da bi v njem živel dolgo in scela, ne da bi v njem živel dovolj dolgo, da bi ga lahko zasovražil, ne da bi v njem živel dovolj dolgo, da bi, čeprav morda napak, razumel, zakaj deluje, kot deluje in ne da bi v to delovanje nenehno posegal kot nekdo, ki mu pravica posegati pripada kot domačinu. Biti domačin ima zelo malo opraviti s tem, kje in komu si bil rojen, ima pa veliko opraviti s tem, koliko in kako sta z nekim krajem medsebojno vplivala drug na drugega. Ko sem rekla, da verjamem v resne zveze, sem hotela reči, da verjamem v statičnost kot neke vrste ideal. Imeti svoj dom, razumeti, da si pripadata po naključju, z budnim očesom spremljati njegove pomanjkljivosti in poskušati ukrepati zoper njih, vzdrževati stalno mrežo stalnih, trdnih prijateljstev in vlagati vanje namesto v navidezno širino znanstev. Imeti svoj dom in biti odgovoren zanj. In čeprav kot razseljena oseba o konceptu doma ne morem več govoriti v ednini in vem, da je gibanje dragoceno, ker ustvarja perspektivo, v vse našteto še vedno verjamem. Zato sem do idealizacije ameriškega koncepta mobilnosti, ne glede na lepoto, ki pride z njo, še vedno sumničava. Predvsem zato, ker večina Američanov, ko menja zvezne države in za sabo pušča še ne povsem izdelane domove in nepoglobljene socialne vezi, nikdar zares ne zamenja konteksta. Iz istih hiš v iste hiše, iz istih delovnih vzorcev v iste, kot bi vsaka selitev samo kopičila izgube, nikdar pa ne bi nagradila s pričakovano nagrado, in kot bi vsaka nova obljuba svobode zgolj nespretno zakrivala osamljenost, ki leži pod njo.
Craigslist ima, kot vsak spodoben oglasnik, na voljo rubriko, ki ljudem, ki je nimajo, obljublja ljubezen. Ta rubrika se imenuje »zgrešena srečanja«. Nekdo je v trgovini s pohištvom naletel na ljubezen svojega življenja, nekdo je v zatemnjenem baru nekomu povedal nekaj zaupnega, nato pa odplesal v neznano, nekdo vsako jutro opazuje dekle, kako v rahlem dežju ali zgodnjem soncu teče mimo njegove verande, nekdo čaka, da bo oseba, ki jo je najti na drugi strani zgodbe, vedela, da se je zgodilo nekaj prelomnega in v rubriki »zgrešena srečanja« poiskala oglas, ki o tej zgodbi pripoveduje.
Zgodbe zgrešenih srečanj so zgodbe o ameriški mobilnosti: zgodbe skupnosti, ki je prevelika, da bi sama sebe ponavljala na ravni, dostopni človeškemu življenju, na ravni, skupnosti, v kateri vsaka zamujena priložnosti ni zgolj preložena do nadaljnjega, temveč je skoraj zagotovo izgubljena za vedno. Skupnosti, ki v svoji vseobsegajoči svobodi nenehno grozi, da bo razpadla na svoje sestavne dele in vsakega med njimi prepustila neizbežnost svoje nedružabne smrti.
Dovolj dolgo sem živela v Ljubljani, v Sloveniji, v skupnosti, ki pozna samo sebe iz vseh svojih zornih kotov in iz vseh svojih zornih kotov samo sebe nenehno opazuje, da poznam grožnjo nadzora, ki jo prinaša majhnost, a grožnja, ki jo prinaša komaj zapopadljiva velikost Združenih držav, se ne zdi nič manjša. Kako velika bi morala biti pravzaprav država, da bi bila velika ravno prav?
