»V vsakem industrijskem in trgovskem središču v Angliji je delavski razred danes razdeljen na dva sovražna tabora: angleški in irski proletariat. Običajni angleški delavec sovraži irskega delavca kot tekmeca, ki znižuje standard njegovemu življenju. V odnosu do njega se doživlja kot pripadnik vladajočega naroda in se s tem spreminja v orodje, ki ga aristokrati in kapitalisti njegove dežele uporabljajo zoper Irsko, s tem pa krepi tudi njihovo nadvlado nad samim seboj. Neguje verske, socialne in nacionalne predsodke proti irskim delavcem. Njegov odnos močno spominja na odnos »ubožnih belcev« do »zamorcev« v bivših sužnjelastniških državah ZDA. Irec mu z obrestmi plačuje v isti valuti. V angleškem delavcu hkrati prepoznava zaveznika in zabito orodje angleške nadvlade. V tem antagonizmu leži skrivnost impotence angleškega delavskega razreda, ne glede na njegovo organiziranost.«
Karl Marx iz pisma Sigfridu Mayeryu
Skozi meglo se kovinska konstrukcija mostu Martina Lutha Kinga čez Misisipi spusti v prepovedano mesto. Na opuščene tovarne za predelavo aluminija in jekla pada dež. Razrušene soseske opečnatih hiš kot na fotografijah delavskih četrti iz devetnajstega stoletja škrbasto štrlijo izza slabo vzdrževanih pločnikov. Bencinske črpalke so odete v neprebojno steklo, vanje ujeti črpalkarji dolarje pobirajo skozi drobno režo pod blagajno. Otroci mečejo kamne v redke mimo vozeče avtomobile. »Ne hodite v vzhodni St Louis,« vam bodo prigovarjali zaskrbljeni obrazi z druge strani reke. Ne hodite v geto. Nihče pri zdravi pameti ne hodi tja. Onkraj reke visoke stavbe nekdanjega finančnega središča presahnejo v žalosti. Mesto, ne le s stališča zemljevida, razpade na pol.
Na začetku dvajsetega stoletja je bil vzhodni St Louis eno od industrijskih žarišč Amerike in eno prvih mest, ki jih je zajel val priseljevanja nekdanjih sužnjev, ki so s plantaž ruralnega juga migrirali proti severu, pripravljeni, da se spremenijo v proletariat. Pripravljeni delati dlje in ceneje, pripravljeni živeti slabše, pripravljeni postati konkurenca tistim, ki so kakšno generacijo nazaj kot srednje- ali vzhodnoevropski migranti že delali dolgo in poceni.
So zgodovinski trenutki, ki jih skupnosti rade in vztrajno zgodovinijo. Dogodki, s katerimi se ponašajo, dogodki, za katere bi rade verjele, da čeprav so se zgodili davno pred njihovim rojstvom, z nečim pričajo tudi o njihovi lastni veličini, preudarnosti ali pogumu. So pa tudi trenutki, ki jih skupnosti z enako vztrajnostjo prepuščajo pozabi. Letos maja in junija bo tako vzhodni St Louis obeležil stoto obletnico pogromov nad črnskim prebivalstvom brez kakršne koli sledi zgodovinskega spomina. Kot se nikdar ne bi zgodilo, kar se je. In kot ne bi, kar se je zgodilo, z ničemer spominjalo na to, kar se dogaja danes.
Zgodba je slišati nekako takole: leta 1917 so zaradi zniževanja plač in podaljševanja delovnega časa sindikati, sestavljeni večinoma iz belih sindikalistov, začeli s serijo stavk, na katero so tovarnarji večinoma odgovarjali z odpuščanjem, namesto odpuščenih stavkajočih belcev pa začeli najemati priseljujočo se črnsko delovno silo.
Izgredi so se začeli, ko je 28. maja tritisočglava množica belih protestnikov vkorakala v vzhodni St Louis in začela pretepati ljudi in uničevati poslopja. 2. junija je v sosesko zapeljal avto z dvema oboroženima moškima, ki sta začela streljati na mimoidoče. Ko je kakšno uro kasneje v sosesko zapeljal naslednji avto, v katerem so sedeli dva policista in novinar, je skupina domačinov, misleč da gre za napadalca, s katerima so imeli opravka nedolgo tega, začela streljati nanje in pri tem ustrelila enega od policistov. Še pred večerom je okoli 50 000 protestnikov sosesko požgalo do tal in umorilo med 50 in 200 ljudi, katerih končna številka nikoli ni bila določena, ker je bilo mrtvaškemu ogledniku prepovedano prešteti trupla. Kaznovan ni bil nihče.
V poročilu za New York Call piše: »Zamorce streljajo kot zajce in jih obešajo na telefonske drogove. Uradno policijsko poročilo je do devete ure zabeležilo okoli sto mrtvih. Na to vsoto sklepajo glede poročila očividcev, čeprav so bile mnoge žrtve odvržene v potoke in nato ustreljene, zgorele v stavbah ali bile umorjene in nato odvržene v Misisipi. Točno število mrtvih verjetno ne bo znano nikoli.«
New York Times si je privoščil nekoliko več podrobnosti: »Po naši oceni je bilo na ulicah 50 000 ljudi, od tega več kot dve tretjini oboroženih. Majhni dečki so nosili revolverje in streljali na črnce. Dvesto policistov je patruljiralo po območju, ki ga je zajel požar, a kljub nasajenim bajonetom niso zmogli nadzorovati množice. Del množice se je zbral okoli osamljenega zamorca na Fourth Street blizu Broadwaya. Okoli vratu so mu zategnili vrv in jo vrgli prek telefonskega droga, a se je strgala. Moški in ženske v možici so radostno vzklikali, ko je zamorec treščil v jarek, medtem ko ga je pol ducata mož prestrelilo z naboji.«
Glede ameriškega srednjega zahoda obstajata dve nasprotujoči si definiciji: glede na prvo je to dežela prijaznih, domačnih ljudi, ki si bodo vedno pripravljeni vzeti čas drug za drugega, dežela, ki tudi v svojih urbanih središčih ohranja pridih ruralne domačijskosti, ki ne premore hladne anonimnosti, kakršno poznajo velemesta. Glede na drugo pa je to prostrano področje, ki ga je izmaličila industrializacija, ga ekološko in duhovno opustošila in po svojem umiku prepustila propadu. Na lestvici najbolj onesrečujočih ameriških mest, torej mest z najnižjo kakovostjo življenja, so skoraj vsa mesta srednje-zahodna. St Luis, mesto, ki je v zadnjih sedemdesetih letih izgubilo več kot polovico svojih prebivalcev, se pa ponaša z najvišjim odstotkom restavracij s hitro prehrano, je letos zasedel trinajsto mesto. In morda bi veljalo del odgovora iskati ravno v tem, kako in zakaj se zgodovini, kot se zgodovini.
St Louis je danes, sto let kasneje, eno najbolj segregiranih mest v ZDA, kjer belske soseske od črnskih ločujejo visoke ograje in trdoživo, nikdar prevpraševano sovraštvo, katerega zadnji odraz so bili rezultati nedavnih predsedniških volitev, na katerih si je belski delavski razred, ne glede na škodo, ki jo bo v imenu svojih odločitev moral nositi sam, izvolil predsednika, s katerim se je želel identificirati.
Če bi si srednji zahod namesto bajke o domačni ljubeznivosti rajši pripovedoval svojo lastno zgodovino in se soočil s svojo zgodovinsko odgovornostjo, bi nemara lahko začel razumeti, da vzvodi njegove nesreče ne ležijo v prišlekih, ki so prišli, da bi domačinom pokradli delovna mesta, temveč v lastni nezmožnosti za solidarnost, ki bi kapitalizmu preprečila, da razdeljuje in vlada. A ljudje imajo radi svoje običaje in malokdo premore dovolj vztrajnosti, da bi jih lahko prepričal v nasprotno. Dr. Martin Luther King je bil ustreljen davno tega, most z njegovim imenom pa rjavi v težki megli nad Misisipijem, ne da bi razkosani polovici mesta kadarkoli zares povezal v celoto.
