»Barbari, divjaki, nepismeni, zabiti srednjeevropski anarhisti, ljudje, ki ne razumejo duha naših svobodnih ameriških institucij – jaz sem eden teh.« August Spies
Ko sem pred dnevi poskušala ugotoviti, komu moram vrniti ključe stanovanja, v katerem sem preživela zadnje leto, sem ugotovila, da v naši kleti Ricky, hišnik naše stavbe, in Safet, hišnik sosednje stavbe, praznujeta prvi maj. Bilo je najbolj skromno prvomajsko slavje, kar sem jih kdaj videla, brez nageljnov, kresa, demonstracij in parad, samo steklenica poceni žganja in dva moška srednjih let, prvi rojen na severu St Louisa in še vedno malo začuden, da ga ni še nihče ustrelil v spopadih tolp, ki polnijo dnevno časopisje, drugi rojen v Brčkem, Američan od leta 1998, še vedno malo začuden, da ga ni nihče ustrelil v zgodnjih devetdesetih. Vzdušje v Rikcyevi kletni pisarni ni bilo borbeno, bolj kot karkoli drugega je bilo podloženo z debelo plastjo neupravičene nostalgije in neuresničljivega hrepenenja, a situacija je bila, ne glede na razpoloženje, subverzivna pravzaprav že sama po sebi. Američani namreč ne praznujejo prvega maja. Američani praznujejo praznik dela vsak prvi ponedeljek v septembru.
Kar je hecnega v zgodbi o prazniku dela, je seveda to, da je drugi kongres Druge internacionale leta 1891 prvi maj razglasil za praznik v spomin na prizadevanja čikaških delavcev za uvedbo osemurnega delavnika, ki so se za nekatere izmed njih končala pod streli policije, za druge pa na vešalih. V nekem smislu bi se torej dalo reči, da prvi maj korenini na ameriških tleh. Le da je Amerika že od samega začetka dalje dala na znanje, da internacionalistično delavsko gibanje ne sodi na področje njenega samorazumevanja.
Spomnimo: 1. maja leta 1886 so ameriški sindikati organizirali splošno stavko s ciljem doseči osemurni delavnik brez zmanjšanja plačila za opravljeno delo, dva dni kasneje je bilo pri obratu za proizvodnjo žetvenih strojev McCormick v Chicagu v spopadih s policijo ustreljenih šest stavkajočih delavcev, zborovanje v čast ustreljenim dan kasneje na Haymarket Squaru pa se je, še preden bi ga policija uspela razpustiti, končalo z eksplozijo bombe, za katero še vedno ni jasno, kdo jo je podstavil, so pa zanjo na vešalih odgovarjali organizatorji shoda in nekateri z njimi povezani anarhisti, ki jih je po večini povezovalo delo pri časopisu Arbeiter-Zeitung. Skoraj vsi med njimi so bili nemški priseljenci. In kot take jih je sprejelo tudi ameriško javno mnenje: kot tujce, kot teroriste. »Zlohotni nauk anarhistov nocoj v Čikagu obrodil krvave sadove,« je v članku z naslovom Rdeča roka anarhije zapisal New York Times. Medijski odziv na zadevo Haymarket je bil homogen: nemire je povzročila nasilja željna drhal in če ne bi bilo hrabre policije, da bi pred njim zaščitila poštene ljudi, kdo ve, kaj bi se lahko zgodilo.
Nekaj nezamisljivega je v ideji, da je konec devetnajstega stoletja na ameriških tleh izhajal časopis v nemškem jeziku. Nekaj, kar priča o neki drugi ideji Amerike, ki bi s tem, da nima državnega jezika, računala resno. O ideji države, ki bi računala resno tudi s tem, da sproti pozablja na nacionalnost svojih državljanov. A soočena z internacionalističnim tendencami se je Amerika tej predstavi o sebi odločno uprla in vse, ki tega odpora niso bili zmožni deliti z njo, zavrnila kot grožnjo.
Konflikt iz leta 1886, ki je pet let kasneje svoj spomenik dočakal v mednarodnem prazniku delavcev, je bil torej bolj kot karkoli drugega konflikt med idejo internacionalistične solidarnosti in idejo ameriškega naroda, ki ji lahko pripadajo le tisti, ki so se vanjo zapisali z zlatimi črkami kapitala. Zato prvi maj ne more biti ameriški praznik. Po svoji definiciji je namreč protinacionalen.
Letak, ki je delavce pozival na zborovanje na Haymarket Squaru, se je bral takole: »Danes popoldne je bilo pri McCormicku ubitih šest vaših bratov. Uboge pare so ubili, ker so, kot vi, zmogli pogum upreti se nadvladi svojih nadrejenih. Ubili so jih, ker so si drznili prositi za skrajšan delovni čas. Ubili so jih, da bi vam, »svobodnim ameriškim državljanom«, pokazali, da morate biti zadovoljni z vsem, kar vam zapovedo in dovoljujejo, ali pa boste ubiti.« Sorodno nezaupanje v inherentno demokratičnost ameriških institucij veje tudi iz avtobiografije, ki jo je August Spies, urednikArbeiter-Zeitunga in eden izmed organizatorjev zborovanja, dal narekovati Nini van Zandt, medtem ko je v zaporu čakal na usmrtitev. Američani, piše Spies, so sposobni poročati o tuji revščini in bedi, ko pa pride do pogojev, pod katerimi delajo domači delavci, v imenu lastnih interesov smelo odvračajo pogled. Ste že bili kdaj v Ohiu ali Pensilvaniji? Pojdite kdaj, predlaga Spies. Presenečeni boste. Ko so dobri patrioti govorili o veličini Amerike, so vam namreč veliko zamolčali.
In hecno, prav ta votla veličina je tista veličina, katere zmagoslavni povratek v svojih avtarkičnih vizijah računa Trump. Je veličina dobre stare industrializacije, ki bo vse, od narave do ljudi, spet postavila na mesta, vnaprej predvidena zanje, in razpršila meglo zmede. Končno bo spet očitno, komu Amerika v resnici pripada. Ampak – je sploh kdaj nehalo biti očitno? Je ideja internacionalistične solidarnosti v letih predtrumpovskega liberalizma živela še kje drugje, kot v drobnih, spontanih protestih, kakršnega sta priredila Ricky in Safet v naši kleti, ne vedoč, da protestirata? »Prišel bo čas,« je rekel August Spies, ko je 11. novembra 1887 stopal na vešala, »ko bo naša tišina glasnejša od glasov, ki jih boste danes zadušili.« Ampak kdaj bo prišel čas, ko bo kakšen glas spet dovolj glasen, da bi preglasil to tišino?
