»Mladi policaji imajo vsi relativno mehke oči. Njihova vzgoja je razsipna. Med borovnicami in praprotjo hodijo, babice rešujejo iz naraslih voda. Kadar zamahnejo z roko, pomeni, da hočejo malico iz tistih vrečk iz polivinila. Na štore se usedejo, v doline gledajo in mislijo na svoje mame. Ampak gorje, če se mlad policaj razjezi.«
Tomaž Šalamun
»Nič ne bi bilo narobe,« je enega minulih tednov nekdo zapisal za družabna omrežja, »če bi se St Louis kdaj prebil do medijske pozornosti tudi zaradi česa lepega.« In res ne bi bilo – le zgodi se ne. Tokrat si je St Louis zaslužil svoje mesto v novicah zaradi serije protestov, ki s presledki še vedno traja. In kdaj se pravzaprav dogaja?
Slab tisoč hipsterjev – včasih več, včasih manj, včasih sto – večinoma belcev, opremljenih s svojimi ličnimi Kånken nahrbtnički in domiselnimi pričeskami vneto maršira po ulicah St Louisa. Včasih zasedejo kakšno veleblagovnico, včasih razbijejo kakšno šipo, včasih ta šipa krasi pročelje županjine hiše v Central West Endu. Včasih kričijo, da je tako videti demokracija, včasih, da črna življenja štejejo. Večina med njimi še ni dopolnila tridesetega leta. Večina med njimi bo, če bodo noč presedeli v zaporu, o tem v prihodnjih mesecih govorila s slabo prikritim ponosom in zadovoljstvom. Večina med njimi se ne more sprijazniti s tem, da je bil Jason Stockley, nekdanji policist in itaški veteran, ki je 20. decembra 2011 ustrelil neoboroženega štiriindvajsetletnega Anthonyja Lamarja Smitha, 15. septembra letos zaradi pomanjkanja dokazov oproščen.
Slišati je kot sarkazem – pa ni. Je opis realnega stanja protestov v St Louisu, ki so se v minulih tednih prebili do medijske pozornosti, kakršna pritiče naravnim katastrofam in izbruhom oboroženih konfliktov, ki jim bo v prihajajočih letih sojeno spreminjati zemljevide. Iz slovenskih medijev smo vajeni obratne strategije – ne glede na to koliko ljudi demonstrira, policija in mediji, ki bodo njeno statistiko reproducirali, bodo številko vedno zaokrožili navzdol. Saj ni nič takšnega, nekaj nezadovoljnih čudakov malo postopa naokrog, ker ravno nimajo pametnejšega dela. Tu pa peščica vznevoljenih meščanov predstavlja grožnjo komaj obvladljivega dosega.
Mlaoštevilnost in demografska zasedba protestnikov nista nič nenavadnega – protestirajo tisti, ki tvegajo najmanj, tisti, ki bodo s svojimi telesi, ki ne glede na vse vedno veljajo nekaj več od teles drugih, zastopali tiste, ki bi s prisotnostjo svoja telesa neposredno ogrozili. Ne gre toliko za modno odločitev tistih, ki so zamudili svojo zgodovinsko in geografsko priložnost, da bi bili pariški maoisti 1968, gre za povsem iskreno in necinično solidarnost. Tisti, ki lahko, prostestirajo namesto tistih, ki ne morejo. A ravno zato, ker so tisti, ki lahko, tako nebogljeni in politično nedolžni, kot so, je tako težko razumeti veliko zgodbo, ki so jo na demostracije, povezane s primerom Stockley, naložili novice in policija. Na dan razsodbe so tako pozaprli vse javne ustanove že za čas kosila. Otroke so predčasno poslali iz šol. Predmestne gospodinje so prestrašeno kukakle skozi žaluzije. In zgodilo se ni nič. A tudi to ni vsa resnica.
Nič se ne bi zgodilo, če se policija ne bi odločila, da se nekaj vendarle mora zgoditi in se sporpijela s protestniki kot z vojsko v naskoku. Ljudje so bili izolirani, stisnjeni v kot, tepeni, strpani v marice in zaprti, medtem ko je policija veselo prepevala, da ulice pripadajo njim. Bilo je nekaj najbolj čudnega, kar sem v življenju doživela in še vedno ne razumem povsem. Točneje: moja drobcena pamet ne zmore uskladiti podobe politično slabotnega protesta, ki v prostoru in času obsega tako malo prostora, da je skoraj neviden, s predimezioniranim odzivom policije, za katerega bi človek, če bi imel rad teorije zarote, skorajda lahko rekel, da je bolj kot ustvarjanju miru služil ustvarjanju vojne.
Seveda je to ista policija, ki strelja na neoborožene posameznike, ker pripadajo napačni demografski skupini. Ista policija, katere vrste polnijo vojni veterani, ki jih nihče ne zdravi zaradi posttravmatskega stresa. Ista policija, ki podtika dokaze in ustrahuje priče. Policija, ki je pravzaprav srčika problema. Vojska za domačo rabo.
Sodeč po policijskem rajanju v St Louisu in skoraj hkratnem odzivu španske policije na katalonski referendum za neodvisnost je policijsko nasilje na zahodu spet v modi in človek ne more biti več čisto prepričan, da ga udejstvovanje pri osnovnih demokratičnih opravkih ne bo stalo pendreka v glavo in kakšne noči v zaporu. In naturalizacija policijskega nasilja za sabo prinaša naturalizacijo nasilja nasploh. Več o tem bi morda znali povedati teroristi iz držav, ki cela desetletja živijo v militariziranem stanju, a kaj, ko jih nikoli nihče nič ne vpraša.
Za vse tekste iz ameriške serije Katje Perat na desni kliknite na značko Amerika.